VSK sodba Kp 242/93

Jedro

Sodišče je pričo dvakrat vabilo na naslov njenega prebivališča v tujini, vendar sta se vabili vrnili z oznako, da priča tam ne živi.

Glede na to, da gre za tujega državljana, je sodišče storilo pravilen sklep, da je priča nedosegljiva in nato v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP njeno izpoved kljub nasprotovanju obrambe prebralo. S tem, da je nato na pričino izpovedbo oprlo sodbo, zato tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

 

Izrek

Pritožbama obtoženega in njegovega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencu tudi z uporabo 2. točke 42. člena in 3. točke 1. odstavka 43. člena KZJ izrečena kazen zniža na 8 (osem) mesecev zapora.

V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obtoženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZJ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen enega leta zapora. Po 1. odstavku 50. člena KZJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 16.3.1993 od 11.00 ure dalje. Sklicujoč se na 4. odstavek 245. člena KZJ je priči vzelo 0,54 g zaseženega heroina. Po 4. odstavku 98. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Zoper sodbo se pritožujeta obtoženec in njegov zagovornik.

Obtoženec pritožbenih razlogov izrečno ne navaja, se pa da razumeti, da sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Znova izpostavlja, da priči mamila ni prodal, pač pa je očitno, da se je omenjeni pri navedbi prodajalca iz pritožniku neznanih razlogov poslužil njegovega imena. V kolikor bi bilo opravljeno soočenje med njim in pričo bi resnica zagotovo prišla na dan. Opozarja tudi na izjemno težak položaj svoje družine, saj oba starša bolehata za rakom. Prizadeva si tudi, da bi prizivno sodišče pripor zoper njega odpravilo. Čeprav predloga obtoženčeva pritožba ne vsebuje, se da razumeti, da ima v mislih razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obtoženčev zagovornik sodbo graja iz vseh pritožbenih razlogov in se zavzema, da bi sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa sodbo spremenilo in obtožencu izreklo milejšo kazensko sankcijo.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Zagovornik obtoženca nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo take bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi morale pripeljati do razveljavitve sodbe. Res je, da je pričo preiskovalni sodnik zaslišal pred uvedbo preiskave in še preden je zaslišal obtoženca. Na ta način preiskovalni sodnik ni ravnal v skladu s 1. odstavkom 156. člena ZKP, ki natančno opredeljuje pod kakšnimi pogoji je moč opraviti nujna preiskovalna dejanja in kaj ta dejanja sploh so. Vendar pa zgolj zaradi te procesne hibe dokazna vrednost pričine izpovedi ni vprašljiva, tako da je ne bi bilo moč upoštevati kot dokaz pri ugotavljanju dejstvenega stanja. Pritrditi je treba obtoženčevemu zagovorniku, da med obtožencem in pričo ni bila opravljena prepoznava v skladu z določilom 233. člena ZKP.

Povedati pa je treba, da v obravnavanem primeru sploh ni šlo za prepoznavo v pravem pomenu besede, saj sta se obtoženec in priča, kar sta oba potrdila, že od prej dobro poznala. Zatorej ni bilo nobene potrebe, da bi priča med več neznanimi osebami opravila prepoznavo obtoženca. Enako neuspešen mora biti obtoženčev zagovornik v tistem delu, ko izpostavlja, da niso bili dani pogoji za branje izpovedi priče na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče je omenjeno pričo dvakrat vabilo na naslov njenega bivališča v tujini, vendar sta se vsakič vabili vrnili z oznako, da priča tam ne živi. Glede na to, da gre za tujega državljana je sodišče storilo pravilen sklep, da je priča nedosegljiva in nato v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP njeno izpoved kljub nasprotovanju obrambe prebralo.

Odtod se izkaže, da s sklicevanjem na bistvene kršitve določb kazenskega postopka obtoženčev zagovornik sodbe spodnesti ne more.

Tudi kolikor pritožnika navajata, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo ne moreta biti uspešna.

Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge. Priča, pri katerem so policisti našli in zasegli 0,54 g heroina je povedal, da je mamilo kupil od prodajalca po imenu ... in tudi do podrobnosti opisal kako je vse potekalo. Izkazalo se je, da je oseba o kateri je govorila priča obtoženi, kar je priča, videvši obtoženca pred zaslišanjem tudi potrdil. Obtoženi tudi sam priznava, da navedeno pričo pozna že od prej, pa tudi da je bil navedenega dne v lokalu, vendar pa prereka, da bi tisti dan pričo tam videl, kaj šele da bi mu prodal mamilo. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo prav, ko je temu delu obtoženčevega zagovora odklonilo vero in sledilo priči. Ni namreč najti nobenih razlogov zakaj bi priča, v kolikor se dogodek ne bi primeril tako kot je povedala, po nepotrebnem bremenila ravno obtoženega. Upoštevaje seveda tudi razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje se zato izkaže, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter da dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z neposrednim zaslišanjem priče in soočenjem med obtožencem in pričo.

Pravnopomotno je naziranje obtoženčevega zagovornika tudi v tistem delu, ko izpostavlja, da za obstoj kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ne zadostuje enkratna, pač pa samo večkratna prodaja. Ena izmed alternativno določenih izvršitvenih dejanj storilcu očitanega kaznivega dejanja je tudi prodaja mamila, pri čemer zadošča že enkratno ravnanje. K temu pa iz navedb priče izhaja, da je od znancev zvedel, da se da od obtoženca kupiti heroin in je ravno zato do njega tudi odšel. Glede na to dejstvo je prodaja mamila kot element obtožencu očitanega kaznivega dejanja dokazana in so nasprotna zatrjevanja obtoženčevega zagovornika, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, napačna.

Prav pa imata pritožnika, ko izpodbijata, obtoženi sicer zgolj posredno, izrečeno kazen zapora kot preostro. Drži sicer, da je bil obtoženi doslej že dvakrat kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa je ugotoviti, da je v obeh primerih šlo za milejši in družbeno manj nevarni storitveni obliki. Dejstvo je, da v obravnavanem primeru gre za manjšo količino sicer izjemno nevarnega mamila, k temu pa je bilo priči odvzeto, še preden je karkoli uspel uporabiti. Prav tako pri odločanju o kazenski sankciji, ki jo mora biti obtoženec za svoje nedovoljeno ravnanje deležen, ni mogoče prezreti obtoženčevih težavnih družinskih razmer in hudih bolezni obeh njegovih roditeljev. Ob pravilnem vrednotenju navedenih dejstev pa se ne glede na perečnost problema zlorabe mamil, ki je posebno prisoten na našem območju, izkaže, da je potrebno obtožencu z uporabo omilitvenih določil po 2. točki 42. člena in 3. točki 1. odstavka 43. člena KZJ kazen znižati. Osem mesecev zapora pa je tista pravšnja mera, ki po presoji prizivnega sodišča zagotavja doseganje tako specialno kot tudi generalno preventivnega namena kaznovanja.

Upoštevaje navedene razloge je bilo potrebno pritožbama obtoženega in njegovega zagovornika deloma ugoditi in po 1. odstavku 387. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v obsegu razvidnem iz izreka, v ostalem pa pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in v izpodbijanem a nespremenjenem delu po 384. členu ZKP potrditi napadeno odločbo.

Obtoženec in njegov zagovornik sta bila s pritožbo deloma uspešna, zato izrek o stroških nastalih pred pritožbenim sodiščem kot nepotreben odpade.

Sklicevanje na določila KZJ in ZKP, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št.

1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1094/99
• VDS Sklep Pdp 2136/94
• VSK sklep Kp 267/2005