VSK sklep Kp 227/93

Jedro

Napačno je pojmovanje, da gre lahko za škodljivo pogodbo le takrat, ko pride do prenosa družbene v zasebno lastnino. Po 130. členu KZS je pogodba škodljiva, če je z njo prizadeto premoženje organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe, ne glede na to, ali se je s to pogodbo okoristila družbena ali zasebna pravna oseba. Neustrezna, mestoma tudi zastarela pojmovna opredelitev pri tem ni tolikanj moteča, da bi ne bilo moč razbrati, da je vsebinsko pomembno le to, da lahko podjetje v družbeni lasti nastopa kot titular na tržišču, s tem pa seveda obstaja možnost nastanka škodljivih posledic tudi v primeru neekvivalentnega prenosa lastnine na drugo družbeno pravno osebo.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se kot neutemeljena zavrne.

 

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je zoper obdolženega z izpodbijanim sklepom uvedel preiskavo za kaznivo dejanje sklenitve škodljive pogodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 130. člena KZS.

Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik. Prizivnemu sodišču predlaga naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter kazenski postopek zoper obdolženega ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je zoper obdolženega uvedlo preiskavo za navedeno kaznivo dejanje. Pritožba namreč temelji na napačni predpostavki, da lahko gre za škodljivo pogodbo le v tistih primerih, ko pride do prenosa družbene v zasebno lastnino. Po 130. členu KZS je pogodba škodljiva, če je z njo prizadeto premoženje organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe ne glede na to, ali se je s to pogodbo okoristila družbena ali zasebna pravna oseba. Nekoliko neustrezna, mestoma tudi zastarela pojmovna opredelitev pri tem ni moteča, saj je vsebinsko pomembno le to, da lahko podjetje v družbeni lasti kot titular nastopa na tržišču in s tem seveda obstaja možnost nastanka škodljivih posledic tudi v primeru neekvivalentnega prenosa lastnine na drugo družbeno pravno osebo. Iz spisovnih podatkov pa izhaja, da naj bi obdolženec kot vršilec dolžnosti direktorja podpisal kupoprodajno pogodbo o prodaji večinskega dela premoženja podjetja podjetju še preden ga je za podpis pooblastil delavski svet. Pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pa naj ne bi priskrbel cenitve premoženja ter se opiral na podatke o knjižni vrednosti premoženja, za prodajo naj ne bi izvedel licitacije. V posledici obdolženčevega ravnanja naj bi svojemu podjetju vedoma povzročil premoženjsko škodo v znesku najmanj 56.012.575,50 SIT (takrat dinarjev). Seveda se pritožbeno sodišče v celoti zaveda, da knjižna vrednost ni standard vrednosti pač pa računovodska kategorija, pa tudi da je vrednost poslujočega podjetja opredeljena na podlagi metode neto vrednosti sredstev lahko v mnogih primerih varljiva. Znano je namreč, da je vrednost poslujočega podjetja v prihodnosti in njegove zmožnosti ustvarjanja bodočih donosov. O tem kakšna je bila tržna vrednost prodanega premoženja podjetja se bo lahko izjavil le na tem področju strokovno podkovani cenilec. Vendar pa je v obravnavanem primeru glede na vrednost že izpeljanih naložb, relativno ugodno strukturo kreditov, ki so podjetje bremenili, zanimivost in uveljavljenost imena, dejstva da je bila kraju zaupana organizacija mednarodne športne prireditve na najvišji ravni, s čimer je tudi prodano premoženje na vrednosti pridobilo, moč utemeljeno sklepati, da je bila kupnina dogovorjena med podjetjema prenizka. Tudi spričo dejstva, da je dva tedna po prodaji prišlo do lastninskega preoblikovanja v podjetju v delniško družbo, pri čemer pa so delavci delničarji zagotovo imeli interes, da bi bilo premoženje namenjeno delitvi čim nižje ovrednoteno, je potrebno raziskati ali so v obdolženčevem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja škodljive pogodbe. Doslej zbrani podatki sum v nakazani smeri dovolj utemeljujejo spričo česar je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti. Ravno namen preiskave pa je dognati ali so na obdolženca naslovljeni očitki podani s tolikšno verjetnostjo, da to zadostuje za vložitev obtožnice.

Sklicevanje na določila ZKP, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št.

1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 864/98
• VSRS Sodba I Ips 51367/2010-93
• Sodba Kp 2/2006