VSK sodba Cpg 149/93

Jedro

1. Plačilo zavarovalne premije v roku, določenem v polici samo po sebi še ni bistvena sestavina pogodbe.

2. Primeren rok za naknadno izpolnitev pogodbe mora biti dolžniku dan z jasno pismeno ali ustno izjavo upnika.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o zavarovanju kredita, sklenjena po polici št. 765/91 dne 15.11.1991 med H I b d.o.o. Ž kot pravno prednico H b d.d. Ž in Z T d.d. L, Območna enota N G pravno veljavna in je zato odstop tožene stranke od citirane zavarovalne pogodbe z dne 24.2.1992 (prav: 24.4.1992) neutemeljen. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 179.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje o tem, da plačilo premije ni bistvena sestavina zavarovalnega posla. Če bi zavarovanci plačevali premijo, kadar bi sami hoteli in ne v določenem roku, bi bilo poslovanje zavarovalnic povsem onemogočeno.Tožena stranka je kot upnik na plačilo premije postopala v skladu z določilom 125. člena ZOR, ko je tožečo stranko obvestila, da je pogodba nehala veljati. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tudi sprejelo trditev tožeče stranke, da opomina tožene stranke na plačilo premije ni prejela. Po zakonu mora upnik pustiti dolžniku primeren rok za spolnitev pogodbe, vendar pa zakon upnika ne zavezuje k pismeni obliki še manj pa priporočeni pošiljki. Zato je za odstop od pogodbe podan vsaj pogoj iz 126. člena ZOR, saj je tožnik premijo plačal šele 24.6.1992. Že poprej, to je 24.4.1992 pa je bil tožnik obveščen o razdrtju pogodbe in bi moral vsaj od tedaj dalje v primernem roku plačati premijo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti drugih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Predvsem je po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da plačilo premije v dogovorjenem roku ni bistvena sestavina pogodbe.

Izpolnitev obveznosti v določenem roku je bistvena sestavina pogodbe le, če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku, ali pa takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina (4. odstavek 125. člena ZOR). Kaj takega, da bi bilo plačilo premije v določenem roku bistvena sestavina pogodbe iz zavarovalne pogodbe tudi po mnenju pritožbenega sodišča res ne izhaja. Kar pa se tiče odstopa od pogodbe tožene stranke po 126. členu ZOR pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je potrebno določilo 2. odstavka 126. člena ZOR razlagati v tem smislu, da mora upnik z izrečno izjavo pustiti dolžniku primeren rok za izpolnitev. V konkretnem primeru bi morala torej tožeča stranka tudi prejeti dopis, na katerega se sklicuje tožena stranka glede plačila premije. Samo dejstvo, da je tožena stranka dne 24.4.1992 tožečo stranko obvestila, da je pogodba razdrta, ker premija ni plačana, pa še ne pomeni po mnenju pritožbenega sodišča takega opomina, kot bi bil potreben po 2. odstavku 126. člena ZOR, saj govori o razdrtju pogodbe kot že izvršenem dejstvu. Tožeča stranka je naknadno, čeprav pozno, vendar še, ko je zavarovalna pogodba veljala, premijo plačala, tako da ni nobene podlage za zaključek, da bi bila zavarovalna pogodba razdrta.

Na predmetni primer po mnenju pritožbenega sodišča niti smiselno ni mogoče uporabljati določbe 2. odstavka 898. člena ZOR, po katerem je zavarovalna pogodba nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal. V konkretnem primeru je sicer možno, da je bilo tedaj, ko je tožeča stranka premijo plačala in s tem pogodbo vzdržala v veljavi, že jasno, da bo zavarovalni primer nastal, vendar pa je šlo za spolnitev veljavno sklenjene pogodbe in ne za sklenitev zavarovalne pogodbe. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1215/2003
• VSL sodba I Cp 50/99
• VSL sodba in sklep I Cp 186/2009