VSK sklep Kp 181/93

Jedro

Obdolženec naj bi na policijski postaji, potem ko so bili tam že obveščeni, da se je primerila prometna nesreča in da je domnevni povzročitelj pobegnil, naznanil, da mu je bilo vozilo ukradeno. Šele pozneje naj bi se izkazalo, da obdolženčev osebni avtomobil ni bil ukraden in da naj bi nezgodo povzročil sam. Zato je naziranje prvostopenjskega sodišča, da je kazensko ovadbo podano zoper neznanega storilca, šteti le kot sestavni del informativnega razgovora, ki ga je z obdolžencem, takrat še osumljencem, v zvezi s prometno nesrečo na podlagi 2. odstavka 151. člena ZKP opravil policist in da gre za listino, ki jo je po 83. členu ZKP potrebno iz spisov izločiti, zgrešeno.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega po 3. točki 350. člena ZKP, torej zaradi pomanjkanja dokazov, oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po 4. odstavku 209. člena KZS. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, sredstva sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj pritožbenega razloga po 3. točki 363. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 363. člena v zvezi s 1. točko 365. člena istega zakona, pritožuje javni tožilec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima javni tožilec, ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ne drži namreč, kot pravilno opozarja pritožnik, da se je obdolženi že ob samem pristopu do policistov na mednarodnem mejnem prehodu enostavno prelevil v osumnjenca, ki naj bi storil cestno-prometni prekršek. Mejni policisti so bili resda opozorjeni naj bodo pozorni na osebe čigar zunanji videz bi kazal, da bi utegnile biti udeležene v prometni nezgodi, in taka sta bila obdolženec in njegov prijatelj, vendar pa ni nobene oprijemljive podlage za sklep, da bi že pri prvem razgovoru z obdolženim, le-tega policisti obravnavali kot osumljenca. K temu je ugotoviti, da je obdolženi na glavni obravnavi razodel, da je dežurnemu policistu na mednarodnem mejnem prehodu povedal, da so mu avto ukradli, enako pa ponovil tudi policistu na Policijskem oddelku v X. Pojasnil je tudi to, da je policistu dejal sam od sebe. Čeravno je na obeh krajih naznanil, da so mu osebni avtomobil ukradli, so le na Policijskem oddelku v X sestavili zapisnik. Kot na dlani je, da še sam obdolženec priznava, da je podal kazensko ovadbo o izginotju vozila. Da je temu tako potrjuje tudi dejstvo, da je obdolženec zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, sestavljen na Policijskem oddelku v X tudi podpisal. Ali je obdolženec imel namen prijaviti tatvino vozila ali ne, pa bi lahko sodišče ocenilo tudi na podlagi dejstva, da je po prometni nesreči snel registrski tablici in ju med potjo proti mejnemu prehodu odvrgel v grmovje. Nerazumljivo je namreč podvzetje takega dejanja takoj po nesreči, če obdolženec s tem ne bi zasledoval določenega smotra. Sam pa je povedal, da se mu je nezgoda primerila v vinjenem stanju in se je bal kako bo vse skupaj sprejel oče. Pristaviti je še, da je priča, ki je obdolženca in njegova prijatelja peljal na kraj prometne nesreče, razložil, da sta se obdolženec in njegov znanec tam čudila in sprenevedala, češ, poglej kaj se je zgodilo. Opozoriti je tudi na pričevanje policista z oddelka v X, ki je povedal, da je v resničnost obdolženčevih navedb podvomil šele takrat, ko je zaznal, da se navedbe obdolženca in njegovega prijatelja razhajajo, torej že potem, ko je obdolženec kazensko ovadbo podal. Iz povedanega izhaja, da je napačno naziranje prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za obliko obdolženčevega zagovora, kajti v času podaje ovadbe ni imel niti statusa osumjenca, kaj šele obdolženca v kazensko procesnem pomenu besede. Ponoviti je še, da je kaznivo dejanje krive ovadbe dokončano takrat, ko storilec poda kazensko ovadbo da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pri čemer pa ni pomembno ali policist, ki ovadbo sprejema že takrat podvomi, ali ve, da je vsebina kazenske ovadbe neresnična. Morebitna opustitev opozorila po 2. odstavku 150. člena ZKP, pa obdolženčeve kazenske odgovornosti ne izključuje, pač pa jo je moč upoštevati le kot olajševalno okoliščino. Vsebina izvedenih dokazov po presoji sodišča druge stopnje kaže, da je dejansko stanje, vsaj kar zadeva očitek podaje kazenske ovadbe pri Policijskem oddelku X, zmotno ugotovljeno in je bilo zato v skladu s 1. odstavkom 385. člena ZKP potrebno pritožbi javnega tožilca ugoditi in pobijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele ko bo prvostopenjsko sodišče dejstveno stanje ocenilo tudi v nakazani smeri, se bo lahko dokopalo do pravilnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Glede na sprejeto odločitev pa se ni potrebno ukvarjati s tistimi pritožnikovimi navedbami, ko ta opozarja na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 350. člena ZKP in v zvezi s tem, nadalje razmišlja, ali ni morebiti podana celo bistvena kršitev kazenskega zakona po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.

Sklicevanje na določila Zakona o kazenskem postopku, ki je v naš pravni red sprejet predpis iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91/I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cpg 107/93
• VSK sklep I Cp 105/2004
• VSK sklep II Cp 459/2005