VSK vmesna sodba in sklep Cp 17/2008

Jedro

Tožbena podlaga je torej zajemala nastanek škodnega dogodka kot posledico hoje v temi na prehodu iz asfalta na stransko pešpot. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je padla tako, da se je spotaknila ob robnik, je zato po oceni pritožbenega sodišča za odločitev nepomembna.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo s p r e m e n i tako, da se ugotovi odškodninska obveznost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 2.4.2003.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka, pri kateri je imel tožničin delodajalec zavarovano svojo odgovornost, plača 21.699,22 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v nezgodi dne 2.4.2003, ko je znotraj ograjenega območja tovarne v temi na poti proti delovni hali padla. Glede na tožničin neuspeh v postopku ji je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 557,81 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Opozarja, da je v postopku zatrjevala in tudi dokazala, da se je poškodovala med hojo znotraj ograjenega dvorišča svojega delodajalca, da je bila tema ob poti ter da je padla ob zakoračenju iz dovozne asfaltirane poti na slabše urejeno stransko pot. Izvedenec za varstvo pri delu je ob ogledu kraja dogodka ugotovil, da pot ni ustrezna in ni primerna niti glede zahteve po osvetljenosti kakor tudi ne glede označenosti in vzdrževanja. S tem je tožnica dokazala protipravno ravnanje delodajalca in vzročno zvezo z nastalim škodnim dogodkom, saj v kolikor ne bi hodila v temi, do padca ne bi prišlo. Zato je na strani tožene stranke dokazno breme razbremenitve tako objektivne kot krivdne odgovornosti. Taka razbremenitev pa toženi stranki v postopku ni uspela. Tožnica je s trditvami o tem, da bi delodajalec moral zagotoviti pogoje za varno hojo delavcev zatrjevala tako krivdno kot objektivno odgovornost tožene stranke in ne le objektivno, kot je to navedlo sodišče v razlogih sodbe. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica hodila v temi, ta je bila tolikšna, da tožnice po padcu nekateri sodelavci niso niti videli ležati na tleh. Tudi priča T., ki je hodil vštric s tožnico, ni vedel zakaj in točno kje je prišlo do spotaknitve tožnice in le v tem smislu je potrebno presojati pričino izjavo, da se tožnica ni spotaknila ob robnik. Tožnica tega niti sama točno ne ve, saj v temi ni mogla videti, ob kaj se je spotaknila, ali ob robnik ali morebitno drugo izboklino na neravnih tleh. Pot v popolni temi gotovo predstavlja nevarno stvar in je s tem podana objektivna odgovornost delodajalca. Nejasna in protispisna je tudi trditev sodišča, da ni smelo ugotavljati, ali je tožnica padla le zaradi teme. Tožnica je namreč jasno povedala, da ni bilo luči in da je zato padla. Na prvem naroku je bilo izrecno navedeno, da je odgovornost tožene stranke do delodajalca tožnice podana zato, ker ni popravil pokvarjene luči in da je ravno tema pripeljala do nastanka škodnega dogodka.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je odgovornost tožničinega delodajalca (zavarovanca tožene stranke) in s tem povezano obveznost tožene stranke presojalo na podlagi pravil o krivdni odgovornosti in ne na podlagi morebitne objektivne odgovornosti delodajalca, kot to neutemeljeno očita pritožba prvostopenjskemu sodišču. Svojo odločitev je le dodatno (in tudi pravilno) argumentiralo s tem, da objektivna odškodninska odgovornost delodajalca ne more biti podana, ker poti, pa tudi v primeru, če ta ni ustrezno osvetljena, ni mogoče šteti same po sebi za nevarno stvar. Kakšne nepredvidene ovire na poti pa tožnica ni zatrjevala. Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo zato, ker je štelo, da med protipravnim ravnanjem delodajalca in tožnici nastalo škodo ni dokazane vzročne zveze.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je tožnica v postopku zatrjevala in tudi dokazala (saj prvostopenjsko sodišče šteje v svoji sodbi ta dejstva za ugotovljena), da se je poškodovala med hojo znotraj ograjenega dvorišča svojega delodajalca, ko je v zgodnji jutranji uri še v temi zakoračila z dovozne asfaltirane poti na slabše urejeno stransko betonirano peš pot. Sodišče je tudi ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice ter priče M.T. ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca s področja varstva pri delu, da pot, ki so jo zaposleni uporabljali za hojo v delovno halo, ni ustrezala in ni bila primerna niti glede zahteve po osvetljenosti, kakor tudi ne glede označenosti in vzdrževanja (izvedensko mnenje v prilogi C1 spisa). Kljub vsem tem ugotovitvam pa je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je tožnica zatrjevala, da je padla potem, ko se je spotaknila ob betonski robnik, slednje pa je pri zaslišanju zanikal tako M.T., ki je tedaj hodil v štric s tožnico, kot pri ponovnem zaslišanju tudi tožnica, ki je dodala, da v bistvu ni povsem prepričana, da se je spotaknila ob betonski robnik.

Tožeča stranka je pri podajanju tožbenih navedb na naroku dne 25.5.2007 trdila, da se kaže odgovornost toženkinega zavarovanca v tem, da ni zagotovil varne hoje delavcev znotraj dvorišča, ker ni popravila pokvarjene luči ter da je prav tema, v kateri so morali delavci hoditi proti delovni hali, pripeljala do nastanka škodnega dogodka. Tožbena podlaga je torej zajemala nastanek škodnega dogodka kot posledico hoje v temi na prehodu iz asfalta na stransko pešpot in ne le spotaknitev ob betonski robnik. Ta za odškodninsko odgovornosti tožene stranke niti ni odločilen. Pri splošnem civilnem deliktu mora namreč oškodovanec izkazati naslednje elemente: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala ter da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Da je tožnica utrpela škodo, ko je na prehodu z asfaltirane poti na stransko betonirano peš pot padla, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, kot tudi, da se kaže nedopustno ravnanje zavarovanca tožene stranke v tem, ker je opustil obveznost ustrezne osvetlitve dostopa do delovne hale. Iz tožničine izpovedi je sodišče lahko povsem jasno razbralo njeno trditev, da je padla zaradi hoje v temi, to pa je sodišče ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja priče M.T., ki je menil, da je tožnici ali spodrsnilo, ali je nerodno (v temi) stopila. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je padla tako, da se je spotaknila ob robnik, je zato po oceni pritožbenega sodišča za odločitev nepomembno. Vse ostale v postopku in v prvostopenjski sodbi ugotovljene okoliščine je zato mogoče subsumirati pod 1. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pa pomeni, da je dokazno breme za to, da tožnica ni padla na prehodu, katerega konfiguracija je razvidna iz fotografij v spisu v prilogi A3, zaradi neosvetljenega terena, temveč iz kakršnegakoli drugega vzroka, na toženi stranki. Slednja pa v tej smeri pravnorelevantnih navedb ni podala.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi ugotovitve, da je temelj odškodninskega zahtevka podan, prvostopenjsko sodbo z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da odškodninska obveznost tožene stranke obstoji. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka, o kateri zaradi zavrnitve zahtevka po temelju dosedaj prvostopenjsko sodišče ni razpravljalo, pa je moralo zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 618/2002
• VSL sodba I Cpg 229/2001
• VDS sodba Pdp 55/2001