VSK sklep II Cp 1654/2006

Jedro

Podlaga za izvršbo po 4. odst. 225. člena ZIZ je pravnomočen dokončen sklep o višini stroškov iz 3. odst. 225. člena ZIZ.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu p o t r d i .

Upnici nosita sami svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog upnic z dne 28.2.2006, v delu, ki se nanaša na izterjavo zneska 2.263.448,00 SIT zavrnilo, v preostalem delu glede izterjave že priznanih pravdnih in izvršilnih stroškov, pa je predlog izločilo in se bo vodil pod novo opr. številko.

Zoper sklep v zavrnilnem delu se pritožujeta upnici iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da ju je sodišče s sklepom o izvršbi pooblastilo, da sami na stroške dolžnika izvršita vse, kar je bilo naloženo dolžniku s pravnomočno sodbo. V skladu s tem pooblastilom sta upnici ta dela izvršili in za izvršitev teh del plačali znesek 2.263.448,00 SIT. Zato sta predlagali, da se ta znesek izterja od dolžnika. Kot dokaz sta predložili popis del in obračun stroškov obrtnika R.T. z dne 10.4.2004, ki predstavlja tudi račun. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo in navedlo, da se iz predračuna z dne 2.10.2004 vidi, da sta naročnika del K.E. in B.M. in ne upnici. Ni jasno, zakaj se sodišče sklicuje na predračun z dne 2.10.2004, če upnici predlog za izvršbo temeljita na popisu del in obračunu, ki je tudi račun, z dne 10.4.2004. Pa tudi, če bi upnici predlog temeljili na predračunu, je dejstvo, da sta delo po predračunu naročila K.E. in B.M., za odločitev v tej zadevi irelevantno. K.E. je mož upnice K.V., B.M. pa mož upnice B.G.. Hiša, na kateri je bila povzročena škoda, je skupno premoženje upnic in njunih mož. Zato ni čudno, če sta delo naročala moža upnic namesto upnic. Ni problem, kdo je delo naročil in izvedel. Bistvo problema je v tem, da je dolžnik na hiši upnic povzročil škodo, ki jo je bil dolžan po pravnomočni sodbi popraviti in da sta upnici bili pooblaščeni to škodo sami sanirati na stroške dolžnika. Upnici sta predložili popis – račun uradno registriranega obrtnika, iz katerega se vidi, da je sanacija škode znašala 2.263.448,00 SIT. Sodišče prve stopnje je storilo napako, ko je primerjalo dela, navedena v končnem računu oz. popisu del in obračunu z dne 10.4.2004 s popisom del iz predračuna, na podlagi katerega je bila določena višina akontacije. Predračun se dela z ogledom stvari, ko pa se pristopi k sanaciji škode, se ugotovi, da je potrebno izvesti še druga dela, zaradi tega je le končni popis oz. račun verodostojen dokaz o višini škode, ki jo je bilo treba sanirati. Iz popisa in obračuna stroškov z dne 10.4.2004 nedvomno sledi, da so bila vsa dela izvršena na hiši upnic, ki jo je poškodoval dolžnik, ter da se vsa navedena dela nanašajo na tisto, kar bi moral dolžnik izvršiti po pravnomočni sodbi. Zato bi sodišče moralo ugoditi predlogu upnic z dne 28.2.2006. Sodišče je prekoračilo svoja pooblastila s tem, da se je spustilo v obravnavanje vprašanja, ali so bila zaračunana dela tudi potrebna. To je nedopustno. Sodišče bi moralo predlogu upnic ugoditi v celoti in sklep s popisom – računom vročiti dolžniku, ki bi potem v ugovoru izpodbijal ali pa ne višino računa. A tudi v primeru, če bi sodišče imelo pravico pred izdajo sklepa preizkušati višino računa, bi moralo pri tem popis – račun z dne 10.4.2004 primerjati z izrekom pravnomočne sodbe in ne s predračunom, na podlagi katerega je bila določena višina predujma. Pravnomočna sodba – izvršilni naslov določa, kaj je treba izvršiti, popis del in obračun stroškov pa, kaj je bilo izvršeno. Predračun, na podlagi katerega je bila določena višina predujma, pa je le vmesna faza postopka, ki ne more vplivati na višino škode, ki jo je dolžan dolžnik plačati upnicam. Sodišče le navaja, da je popis del nejasen, to pa ne zadošča. Sodišče mora navesti, kaj ni jasno in kaj se v tem popisu ne ujema z izrekom pravnomočne sodbe, če se že spušča v obravnavanje strokovnih vprašanj, za katera niti ni usposobljeno. Vendar pa, sodišče bi moralo predlogu ugoditi in reševanje teh vprašanj prepustiti strankam v postopku, ki bi sledil ugovoru, če bi bil ugovor vložen.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom z dne 24.3.1999 je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo po predlogu upnic (na podlagi pravnomočne sodbe z dne 21.3.1994 kot izvršilnega naslova) s pooblastilom, da sami na stroške dolžnika izvršita dela, naložena dolžniku po cit. pravnomočni sodbi ter zaradi izterjave pravdnih in izvršilnih stroškov, z rubežem in prodajo premičnin dolžnika ter poplačilom upnic. S sklepom z dne 26.7.2002 je sicer sodišče prve stopnje naložilo dolžniku plačilo predujma za stroške oprave del po cit. sodbi v višini 130.256,00 SIT in zaradi izterjave navedenega zneska dovolilo izvršbo na dolžnikove premičnine, kar pa ni bilo realizirano, v vlogi z dne 28.2.2006 pa sta upnici navedli, da sta sami izvršili dela, tako da sta najeli T.R. s.p., ki je ta dela izvršil za ceno 2.263.448,00 SIT in priložili popis del – obračun stroškov v navedeni višini (priloga A1 spisa). Zato sta predlagali, da sodišče na podlagi uvodoma cit. sodbe z dne 21.3.1994 in sklepa o izvršbi z dne 24.3.1999 zaradi izterjave navedenega zneska 2.263.448,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2004 do plačila, 16.583,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1994 do plačila, 15.410,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.1999 do plačila in nadaljnjih izvršilnih stroškov dovoli izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, stanovanjsko hišo K. 6, stoječo na parc. št. 5444, vpisano v vl. št. 941 k.o. T.. Sodišče je predlog upnic v delu glede že dovoljene izvršbe zaradi izterjave pravdnih in izvršilnih stroškov z novim izvršilnim sredstvom izločilo in zanj odprlo nov spis. Pritožba odločitve v tem delu ne izpodbija. Pobijana odločitev, ko je sodišče predlog upnic, ki se nanaša na izterjavo zneska 2.263.448,00 SIT, zavrnilo, pa je pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru sta upnici sami izvršili namesto dolžnika obveznost iz izvršilnega naslova. V takem primeru lahko predlagata povračilo stroškov, ki sta jih imeli z opravo teh dejanj. Gre za predlog po 3. odst. 225. člena ZIZ. Dolžnik jima bo v takem primeru dolžan povrniti stroške, seveda samo za dejanja, opravljena v okviru izvršilnega naslova, ki je podlaga izdanemu sklepu o izvršbi. V skladu s 4. odst. 225. člena ZIZ pa lahko upnik predlaga izvršbo na podlagi sklepa, ki ga izda sodišče po 3. odst. 225. člena ZIZ, šele po njegovi pravnomočnosti. Jasno je, da predlog upnic, da sodišče dovoli izvršbo za izterjavo zneska 2.263.448,00 SIT ne more temeljiti na sodbi z dne 21.3.1994 in sklepu z dne 24.3.1999. Podlaga za izvršbo po 4. odst. 225. člena ZIZ je pravnomočen dokončen sklep o višini stroškov iz 3. odst. 225. člena ZIZ. Predlogu upnic zato ni bilo mogoče ugoditi in so v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene. Upnici bi (bosta) morali najprej predlagati izdajo sklepa o višini stroškov po 3. odst. 225. člena ZIZ in šele po njegovi pravnomočnosti bi lahko predlagali izvršbo na podlagi tega sklepa. Upoštevaje vse navedeno, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v ostale pritožbene navedbe, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker upnici s pritožbo nista uspeli, nosita sami svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3738/2010
• VSK sklep II Cp 1615/2006
• VSK sklep II Ip 11/2017