VSK sodba Cp 889/2007

Jedro

Zahtevek, ki ga je postavila tožnica je stvarnopravni, in je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo obstoj stvarne pravice tožnice (ugotovitvena sodba) in je taka sodba (pravnomočna), podlaga za vknjižbo, glede na določbo 3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

 

Izrek

r a z s o d i l o :

Pritožbi tožencev se delno ugodi in sodba delno   s p r e m e n i   v odločitvi o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne in tako sodba po delni ugoditvi pritožbi tožencev glasi:

Ugotovi se, da je tožnica solastnica do 40/100 stanovanjske hiše v K., stoječe na parc.št. 524/3 k.o. K.;

ter se višji tožbeni zahtevek zavrne;

sicer se pritožbi tožencev in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v preostalem obsegu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami trpijo stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 1.12.2005 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 5.6.2007 razsodilo, da se ugotovi, da je tožnica solastnica 40/100 stanovanjske hiše v K. stoječe na parc.št. 524/3 k.o. K. kar so toženci dolžni priznati in izstaviti tožnici listino, sposobno za vknjižbo njene polovice v zemljiški knjigi v 15-tih dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila tako listino, pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvi toženki je naložilo, da povrne tožnici tedaj 337.115,00 SIT, drugi toženki 361.568,00 SIT ter peti, šesti in sedmi toženki 357.116,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka ter prvi, druga, peta, šesta in sedma toženka.

Vsi v pritožbah uveljavljajo vse pritožbene razloge.

Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se razsodi, da je delež tožeče na spornem skupnem premoženju 50%. Sodišče je ugotovilo, da je hiša zgrajena v času trajanja zunajzakonske in zatem zakonske skupnosti tožnice in pokojnega D. P. s skupnim delom. Zakonska predpostavka je, da sta deleža enaka. Podlage za ugotovitev nižjega deleža ni, saj tožena stranka ni navajala, da bi bil prispevek D.P. višji. Navajala je le, da je hiša zgrajena pred začetkom ekonomske skupnosti, česar pa ni dokazala. Navedb v smeri višjega deleža D.P. na strani tožene stranke torej ni bilo, tudi ne dokazov za trditve. O tem vprašanju torej sodišče ne bi smelo ugotavljati dejstev. Pa tudi če bi držalo, da je delež tožnice nižji od 50%, je sodba nepravilna. Opozarja na ugotovitve sodbe. Ugotovljeno je, da v času, ko je tožnica delala pri P., le-ta zanjo poleg po določenem kratkem časovnem obdobju ni več plačeval ustreznih prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, saj ni bila prijavljena kot zaposlena. Vse to je vloženo tudi v izgradnjo hiše. Opravljala je dela za dva zobotehnika, prispevek je torej dvojni. Ne drži, da je njen prispevek le 1/3 prispevka zobozdravnika. Imela sta dva otroka. V skupnosti je živel tudi D. sin D. Občasno je z njim živela tudi D. hči D. Opravljala pa je tožnica večji del gospodinjskih del. Zato je jasno, da sta deleža enaka. Posebno premoženje sina D. je D. P. zapravil že v času, ko je bil v zakonski zvezi z D. materjo, imel je tudi dolgove. Ta, torej bivša žena J. N. je izpovedala, da po razvezi z njo D.P. posebnega premoženja ni imel. Priglaša pritožbene stroške.

Prvi, peta, šesta in sedma toženka v pritožbi, vloženi po skupni pooblaščenki predlagajo spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali zavrže. Opozarjajo, da so v tej pravdi enotni sosporniki. Opozarjajo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno postopkovno kršitev (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V izreku sta namreč dve bistveni napaki. Po eni strani gre za nasprotje, saj je ugotovljeno, da je tožnica solastnica do 40/100, listina pa naj se izstavi za polovico. Po drugi strani pa višji zahtevek ni zavrnjen. Po drugi strani zahtevek ni pravilno oblikovan, gre za izločitveni zahtevek, teče namreč zapuščinski postopek, zapustnik je napravil oporoko in zapustil premoženje tretjim, ne otrokom, kot nujnim dedičem. Tako bi moral biti zahtevek oblikovan, tožnica bi morala zahtevati, da se iz zapuščine pokojnega, ki jo obravnava Okrajno sodišče v K., v postopku pod D 130/96 izloči določen delež stanovanjske hiše. Glede listine zahtevek ne more biti utemeljen. Ta predpostavlja obligacijsko razmerje. Takega seveda ni. Sicer pa bi tožnica zahtevek zoper dediča lahko vložila šele potem, ko bi se zapuščinski postopek zaključil s sklepom o dedovanju. Nima namreč pravnega interesa in vknjižbe ne bo mogla doseči.

Zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodba je sicer obširna, a odgovora na bistveno vprašanje ne daje. Ne odgovori, kdaj se je začela zunajzakonska skupnost. Tudi ne pove, na podlagi katerih ugotovitev sklepa, da se je začela. Opozarja na kronologijo dogodkov, kako je tožnica prišla v Slovenijo z namenom, da dela v stomatološki ordinaciji, da ji je pok. P. priskrbel delo. Pred začetkom leta 1972 je prišlo do gradnje hiše, ki je predmet spora. Bila je zgrajena v času nepopolnih dveh let. V hišo sta se namreč vselila pred začetkom meseca marca 1974. O tem je tožnica izpovedala. Logično je zato zatrjevanje toženih, da zunajzakonska skupnost ni začela v času gradnje hiše. Seveda je ugotavljanje odločilnih dejstev težavno, ker gre za dejanske okoliščine pred več kot 30-timi leti. Zato se tožene stranke sklicujejo na izpovedbo tožnice v sporu pod opr.št. P 620/95, ko je tožnica pojasnila, da je pokojni P. denarno več prispeval k gradnji hiše kot ona. Povedala je tudi, da je bila uradno zaposlena v ordinaciji pokojnega P. od leta 1971 – 1977 in dobivala plačo na roke. Tožnica je v letu 1972 imela komaj 20 let, saj je rojena 20.5.1952, pokojni D.P. pa je bil tedaj star 50 let, za seboj je imel celo življenje, ogromno delovne dobe, izkušenj, dejavnost pa je bila utečena, kar mu je omogočalo gradnjo hiše v P. v naselju Š.. Po sprejetju zazidalnega načrta pa je kupil parcelo v S. in zgradil sporno hišo. Glede na tedanje razmere je veljal za premožnega, šele leta 1971 je iz okolice S. tožnica, ker ni našla zaposlitve v rodnem kraju, ji je D.P. obljubil pripravništvo in uvajanje v delo, pomoč zobotehniku, ki je takrat pri njem delal. Lahko je prišlo do določenega razmerja med njima (ljubezensko) to pa ni takoj preraslo v zunajzakonsko skupnost. Očitno je kasneje, saj je dobila tudi formalno potrditev s sklenitvijo zakonske zveze, ki pa je bila sklenjena kasneje in je prva hčerka rojena leta 1978. Določeno časovno obdobje je vendarle moralo miniti, da je lahko razmerje preraslo v zunajzakonsko skupnost. Pokojnik bi ji lahko bil oče. Z gotovostjo zato sledi sklep, da v času gradnje stanovanjske hiše ni bilo zunajzakonske skupnosti. Sodišče ni upoštevalo izpovedb nekaterih prič o tem, da je pokojnik pričel živeti v zunajzakonski skupnosti s tožnico malo pred sklenitvijo zakonske zveze oz. rojstvom otroka. Ni tudi razlogov, zakaj delež tožnice 40/100. Ni ugotovljena vrednost stanovanjske hiše. Tudi ni ocenjeno, koliko je kdo prispeval k gradnji. Jasno je glede na navedeno, da ni mogla tožnica prispevati 40 %. Tožnica ni imela dovolj prihrankov oz. jih sploh ni imela, ko je prišla. Sodišče bi si moralo zastaviti vprašanje, od kod torej sredstva. Obrazlaganje, da so sredstva pritekala iz prekupčevanja z zlatom za protetiko je naravnost smešno. V čem naj bi bila tožnica sploh udeležena. Stroški izgradnje bi po današnjih cenah znašali vsaj 80 MIO SIT. Če se upošteva dohodek zaposlenega pri zobozdravniku 150.000,00 SIT neto, bi lahko tožnica prispevala 3.600.000,00 SIT, to pa je le 4,5 % in ne 40%. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi podal mnenje glede poteka gradnje tudi časovno in o višini potrebnih sredstev. Če bi, bi zahtevek gotovo zavrnilo. Že zato je treba sodbo razveljaviti. Sodišče ne upošteva kar je tožnica povedala v pravdi pod P 620/95, to da je toženec pred pričetkom gradnje imel v lasti stanovanje in ambulanto in je iz svojih sredstev kupil parcelo za gradnjo. Povedala je tudi, da ocenjuje svoj delež objektivno in da bi ji pripadalo le dvosobno stanovanje v hiši, to pa je manj kot 40 %. Povedala je, da je ji je pokojnik na roke plačeval osebni dohodek v že navedenem obdobju in tudi da je bila hiša zgrajena marca 1974. Ko je bila zaslišana v tem postopku je povedala drugače, kar kaže na neresnicoljubnost. Izvedenec gradbene stroke bi lahko ocenil vsaj vrednost zemljišča. Pokojnik je tudi prodal stanovanje in hišo v Š. Ni bil zapravljivec. Fascinantna je zgodba o tožničinem uspehu. Z veliko rezervo bi moralo sodišče ocenjevati izpovedbe zaslišanih prič. Nesmiselno je poudarjanje pomoči tožnice pri gradnji. Lahko gre za malenkosten prispevek. Sploh pa ne za prispevek v sredstvih. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR tudi v spornem času sploh še ni veljal. Veljati je začel leta 1976. Hiša pa je bila zgrajena do marca 1974.

Tožnica nima nobene mere pri uveljavljanju neutemeljenega zahtevka, v pritožbi celo navaja, da ni bilo ugovora, da je delež toženca večji, kar ne drži (prva pripravljalna vloga prvega toženca dne 1.6.2004 pod tč. 5). Enako so iz previdnosti zatrjevali preostali toženci. Priglašajo pritožbene stroške.

Druga toženka v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe tako spremeni, da se zahtevek zavrne ali se tožbo zavrne, podrejeno, naj se sodba razveljavi in vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tudi ona priglaša pritožbene stroške. Sodba je pomanjkljiva in nekritična, kontradiktorna in podana je kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V nasprotju z izvedenimi dokazi, izjavami zaslišanih prič, ocenami izjav v spisu P 620/95 in izjavami tožnice v tej pravdi glede bistvenih okoliščin, pomembnih za uporabo določbe 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) glede delitve premoženja, začetka in trajanja skupnosti, prispevka posebej tožnice in prispevka po sklenitvi zakonske zveze, razpolaganju z denarjem, prihranki za izgradnjo hiše. Sodba nepravilno zaključuje, da se je v tako kratkem času nabralo veliko denarja, da je hiša kupljena ? To kaže na nepravilno in na škodo tožencev ocenjeno dejansko stanje in je sodba nepravilna. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Tudi izrek je nepravilen. Ne ustreza razmerju solastnine do 40%. Odločitev je preuranjena. Še ni potekel postopek dedovanja. Tožbo bi bilo treba zavreči. Tam je sporno vprašanje reciprocitete dedovanja. Opozarja na določena dejstva, ki jih je sodba ugotovila drugače. Predvsem tožnica ne stanuje na naslovu Z., drugega naslova pooblaščenec žal ne ve, ker ga ni posredovala, zato pa je njena aktivna legitimacija sporna in ji ugovarja. Tožnica toži vse dediče, čeprav zapuščinski postopek sploh še ni končan. Dokazna ocena je v škodo toženke, ni jasno zakaj ne verjame sodišče pričam J., M., primerjati bi moralo izpovedbe z drugimi pričami, ki jih je predlagala tožnica. Zavrnjeni so dokazi, ki jih je pritožnica predlagala. Vztrajala je, da se pribavi spis P 620/95 Okrožnega sodišča v K., pisne vloge in izjave tedaj živega dr. P.. To bi moralo pribaviti in to upoštevati, torej to izjavo. Opozarja pa še na izjavo tožnice dne 8.1.1996 in na zapisniku z dne 7.10.2004. Da je določena dejstva zamolčala oz. obrnila v svojo korist je na škodo pokojnega P.. V prvi izjavi je povedala, da je imel P. kar nekaj prihrankov, sicer ne koliko, da pa je imel v lasti stanovanje in ambulanto - torej pred pričetkom gradnje in da je za sporno hišo iz svojih sredstev kupil parcelo. Navaja, koliko je po njeni oceni lahko zaslužil P. v letih pred začetkom gradnje kot zobozdravnik. To pa sodišče razvrednoti. Tega vsega tožnica, ko je bila zaslišana ne omenja. Tedaj živeči dr. P. je vse tožbene navedbe tožnice v drugi pravdi negiral. To bi sodišče moralo upoštevati. Njegovo izjavo v odgovoru na tožbo v navedenem spisu. Upoštevati bi moralo celoten spis, pa ga ni in je zato dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnica v tako v kratkem času ne bi mogla ustvariti toliko premoženja. Pritožnica je sedaj izvedela, da bi o delu tožnice na splošno in dr. P. lahko povedal tudi priča N. dr. P., stomatolog, ki je v tem času in danes delal, ko je delal dr. P.. Pove njegov naslov. Omogoči naj se njegovo zaslišanje in dopolni pomanjkljive podatke o delu in zaslužkih tožnice in pokojnega P. Prej te priče ni mogla toženka predlagati, ker zanjo ni vedela in je izvedela o tem, ko je prejela sodbo oz. bila o njej obveščena. Sodišče bi moralo ugotoviti koliko sredstev sta prispevali stranki pri nakupu parcele in gradnji hiše za družino, obseg skupnega premoženja. Vseh teh ugotovitev ni. Pomisleki, da pokojni P. ni imel denarja, izraženi v sodbi in je vozil star „fičo“ in pozneje starega Forda, so pomisleki, ki jih je treba drugače oceniti. Jasno je, da ni smel izkazovati svojega ugodnega premoženjskega stanja in voziti Mercedesa. Ni verjeti zaključkom, da je dr. P. na hitro obogatel prav v času gradnje. To je skregano z življenjem. Nesprejemljiv je tudi zaključek, da je tožnica kot zobotehnik sama delala v ambulanti dr. P.. Pritožnici je znano, da je pokojni P. imel tudi druge asistente. Zaradi neke asistentke je bil celo v kazenskem postopku. Pri gradnji hiše je pomagala sestra J. in brat S.. Dokazi so bili predlagani in sodišče tega ni preverilo in je sodišče „oglušilo“. Toženci torej niso bili zaslišani v tem postopku, to je postopkovna kršitev. Gotovo ni tožničin delež 40 %. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Zaradi delno ponavljajočih se pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbe skupaj obravnavalo.

Ker so dediči enotni in nujni sosporniki, torej toženci, se razteza tudi če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, torej toženci (196. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je, ker ni odločilo o celotnem zahtevku, to storilo z dopolnilno sodbo, višji tožbeni zahtevek je zavrnjen, zato so v pritožbi uveljavljane procesne kršitve iz tega razloga sedaj neutemeljene.

Ker drži tudi, da ne gre za obligacijsko razmerje, pač pa je zahtevek, ki ga je postavila tožnica stvarnopravni, in je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo obstoj stvarne pravice tožnice (ugotovitvena sodba), je taka sodba (pravnomočna), podlaga za vknjižbo, gleda na določbo 3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Obligacijski zahtevek za izstavitev listine je zato nepotreben, kot pravilno to izpostavlja pritožba tožencev. V tem delu bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavrniti, in ker ga ni, je to storilo sodišče druge stopnje, saj je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialnopravna pravila (358. čl. ZPP), sodbo torej tako spremenilo, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (izstavitev zemljiškoknjižne listine). Po taki odločitvi v izreku tudi ni več nasprotij, ugotovljeno je, da je tožnica solastnica 40/100 stanovanjske hiše v K., na navedeni parceli.

Toženci so dediči pokojnega D.P.. Gre za zakonite in oporočne dediče. Res sklep o dedovanju še ni izdan, vendar pa tudi pritožniki ne povedo, oz. tudi trdijo ne, da s tožbo niso zajeti vsi dediči. Iz navedenega pravnega razmerja sicer izhaja njegova nedeljivost, gre za enotne sospornike. So tudi nujni sosporniki toženci, saj so v taki medsebojni zvezi, da lahko le vsi uporabljajo in razpolagajo s pravicami, le vsi skupaj so lahko toženi, gre za vprašanje legitimacije stranke. Ker pa, kot izhaja tudi iz podatkov spisa, so s tožbo zajeti tako zakoniti kot oporočni dediči in kot že poudarjeno pritožniki (toženci) ne trdijo, da bi bil dedič še kdo drug, zgolj dejstvo, da še ni izdan sklep o dedovanju, s katerim je ugotovljeno kdo so dediči, ne predstavlja ovire, da tožnica vloži to tožbo s stvarnopravnih zahtevkom. Zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Tožnica ni bila napotena na pravdo v zapuščinskem postopku. Ugotovljeno je, da je tožnica pridobivala oz. pridobila premoženje v času trajanja zunajzakonske in zatem zakonske skupnosti. Ugotovljeno je, da je njen delež 40 %. Zato morajo toženci kot dediči zemljiškoknjižnega lastnika priznati njen delež 40 %, da se bo lahko zatem na podlagi te sodbe (in po izdaji sklepa o dedovanju) tožničina stvarna pravica vknjižila v zemljiško knjigo. Stranka lahko samostojno oblikuje tožbeni zahtevek v pravdnem postopku. Če kot v tem primeru zahteva, da se prizna, da je del premoženja, ki si ga lastijo dediči zemljiškoknjižnega lastnika, last tožnice, ker ga je s pokojnikom originarno pridobila v času skupnosti, je o tako postavljenem stvarnopravnem zahtevku sodišče v tem pravdnem postopku moralo odločiti (1. in 2. člen ZPP) in pravilno tudi je odločilo.

Tožeča stranka meni, da sodišče ne bi smelo glede na zakonsko domnevo o enakosti deležev iz 59. čl. ZZZDR ugotoviti, da je delež tožnice manjši, če ugovora v nasprotni smeri ni bilo. To ne drži, in na to pravilno opozarja tudi pritožba tožencev, toženci so podali nasprotne trditve, trdili in kot izhaja iz razlogov sodbe tudi dokazali, da je bil delež pokojnega P. višji (na primer vloga z dne 2.5.2004 prvega toženca pod točko 5). To pa je bilo še pravočasno v postopku, pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo (prvi narok dne 8.4.2004 se je nadaljeval in zaključil 17.6.2004). Nerazumljive so tudi trditve druge toženke, ko med drugim opozarja na pomanjkanje aktivne legitimacije, vsem je jasno, kdo je tožnica, tako sodišču kot pritožnikom - razvezana žena pokojnega D.P..

Tudi ni napačno uporabljeno materialno pravo zaradi uporabe določb ZZZDR, kot trdijo toženci v pritožbi. V času gradnje določbe ZZZDR res še niso veljale. Vendar pa je ZZZDR ob uveljavitvi (Ur.list. SRS št. 15/76) v prehodni določbi 225. čl. določil, da med drugim določbe tega (novega) zakona o posebnih pravicah in dolžnostih zakoncev, o njihovih premoženjskih razmerjih in o prenehanju zakonske zveze veljajo od uveljavitve tega zakona tudi za prej sklenjene zakonske zveze ter za spore med zakonci, ki so v postopku. Zato očitek v tej smeri glede zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, posebej, ker je sporno premoženje nastajalo in se ohranjalo v skupnosti trajajoči več kot 20 let, tudi v času veljavnosti ZZZDR.

Pritožniki izpodbijajo tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in menijo, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost pričela v začetku leta 1972 in trajala do leta 1995. Glede tega ima sodba jasne in izčrpne razloge in so nasprotne trditve pritožbe, da razlogov glede tega ni, neutemeljene (razlogi sodbe na staneh 5 – 7). Tožeča stranka opozarja na svoje delo v ambulanti, delala naj bi za dva, na neplačevanje prispevkov in za njeno skrb za gospodinjstvo in otroke, kar naj bi kazalo na polovični delež. Tem razlogom ni mogoče pritrditi, pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri oceni kolikšen je delež vsakega zakonca (prej zunajzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju upoštevalo ne le dohodek vsakega (ta tudi očitno glede na oddaljenost in dejstvo, da je bilo plačilo opravljeno tudi na roko, ni ugotovljiv), ampak tudi druge okoliščine, to je pomoč, ki sta jo zakonca oz. partnerja dajala drug drugemu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter tudi druge oblike dela (tudi sodelovanje pri poslih v zvezi z zlatom) pri nastanku, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (torej tudi materialnopravno izhodišče iz 59. čl. ZZZDR). Povsem prepriča zato materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je delež tožnice nižji, ker je pač delež pok. P. Pritožba tožencev opozarja na kronologijo dogodkov in meni, da ni mogoče, da bi v tako kratkem času tožnica ustvarila tolikšno premoženje. Dejstvo je, da je premoženje bilo ustvarjeno, dejstvo je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pokojni P. imel preden je zaživel v skupnosti s tožnico, določeno premoženje, in sicer stanovanje ter ambulanto, ni pa imel kakega posebnega premoženja, kot je ugotovilo sodišče (očitno v denarju). Ni imel torej kakega takega premoženja, ki bi mu omogočalo v tako kratkem času sezidati hišo. Ugotovljeno je, da je imel določena sredstva, ki pa so zadoščala le za nakup parcele, prispevek naj bi bil v tem delu pretežen. Je pa ugotovljeno, da je v tem obdobju bilo ustvarjeno veliko premoženje in to v zelo kratkem času, torej v času gradnje hiše, z zlato protektiko, za italijanske paciente. Ta dejstva je prvostopenjsko sodišče ugotovilo potem, ko je ocenilo zbrane dokaze. Nasprotne navedbe pritožb, kako naj bi bilo to nemogoče, absurdno in neživljenjsko, ne morejo omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča zgolj z negiranjem. Res je ugotovljeno v sodbi, da je naknadno pokojni P. to stanovanje, ki ga je imel pred pričetkom skupnosti, prodal, vendar pa te kupnine ni vložil v gradnjo pač pa v nakup vozila. Tudi hiša v Š. je bila prodana po vselitvi v novo hišo, ugotovljeno pa je tudi, da je imel pred pričetkom gradnje pokojni P. tudi določene dolgove. Tudi te ugotovitve prvostopenjskega sodišča temeljijo na oceni zbranih dokazov, in jih pritožbe zgolj s svojim videnjem dogodkov, ne morejo omajati. Tudi navedbe pritožb tožencev o tem, da ni mogla zunajzakonska skupnost nastati že v letu 1972, so negiranja prepričljive, analitične in sintetične dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede te okoliščine. Katerih prič ni upoštevalo prvostopenjsko sodišče, ki so izpovedale, kdaj je pokojnik začel živeti v zunajzakonski skupnosti s tožnico, pa pritožba tudi ne pove, v tem delu ni dovolj določna, da bi bil preizkus možen. Ocena, koliko je stala gradnja hiše in koliko bi zaslužila tožnica kot zobotehnik, in primerjava teh sredstev za izgradnjo in dohodkov ter ocena, da je njen prispevek lahko le 4,5 %, izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča in tudi ugotovljenih dejstev ne upošteva. Ugotovljeno je, da sta tožnica in pokojni D.P. do večjih sredstev, ki so omogočala hitro gradnjo, prišla na podlagi zaslužkov s posli v zvezi z zlatom. Že zato je izhodišče pritožbe napačno. Po drugi strani pa gre za več kot 20-letno obdobje skupnosti, ko se upošteva kot že prej poudarjeno celotno situacijo v skupnosti. Glede trditev o procesni kršitvi, ker sodišče naj ne bi izvedlo dokaza z izvedencem, čeprav je bil predlagan, pritožba prvenstveno spregleda, da sodišče tega dokaza ni upoštevalo in ga ni smelo upoštevati, saj je bil predlagan prepozno, po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo (289. čl. ZPP), to je bilo 7.10.2004 na naroku za glavno obravnavo (ni šlo več za prvi narok za glavno obravnavo). Navedbe o izpovedbi tožnice v postopku pod P 620/95 so neutemeljene že zato, ker nobena od strank v tem postopku ni predlagala, naj se kot dokaz prebere tudi izpovedba tožnice kot stranke v navedenem postopku. Sodišče sicer je dokaz izvedlo, pribavilo je tudi spis, vendar pa zgolj dokazni predlog, naj sodišče vpogleda v določen pravdni spis pomeni le, da se s tem dokazom ugotovi, da se je postopek vodil in če je sprejeta odločitev, kakšna je odločitev. Druga toženka pa je le še predlagala naj se prebere v tem postopku odgovor na tožbo pokojnega D.P., ki je bil podan v navedeni pravdi pod opr.št. P 620/95 (vloga druge toženke z dne 7.4.2004 na list.št. 57). Tudi če bi tožnica v tisti pravdi res povedala, da ji dejansko pripada le dvosobno stanovanje v sporni hiši, to še ne pomeni, da njen zahtevek v obsegu kolikor mu je ugodeno v tej pravdi ne more biti utemeljen. Gre za materialnopravno presojo višine deleža enega oz. drugega partnerja, ki pa temelji na dejstvih, ki jih sodišče ugotovi, potem ko zbere in oceni dokaze v konkretni pravdi. Trditve druge toženke, da bi sodišče moralo oceniti navedbe pokojnega D.P. v drugi pravdi, so zmotne, saj zgolj navedbe podane v pravdi (nasprotna stranka je bila tožnica), niso dokaz. Opozorila druge toženke, da je tožnica govorila o prihrankih pokojnega P., lastništvu ambulante in stanovanja in nakupu parcele iz svojih sredstev, so brezpredmetne, saj je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tudi navedbe pritožnikov, ko izkrivljajo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča oz. podajo svojo verzijo nastanka skupnosti in pridobivanja premoženja ter prispevka partnerjev, ter v končni fazi deležev, so dokazno nepodprte in dokazne ocene ne morejo omajati.

Predlog druge toženke v pritožbi, naj se zasliši še priča dr. N. P., je prepozen. Uspešen bi bil lahko, če bi pritožnica izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v postopku na prvi stopnji. Tega pa v pritožbi ni izkazala, trdi sicer, da tega ni mogla storiti prej, zakaj, konkretno ne pove, le posplošeno zapiše da „za pričo ni vedela in je izvedela o navedenem potem, ko je prejela to sodbo oz. bila o njej obveščena“. To pa po oceni sodišča druge stopnje ni navedba, s katero bi izkazala, kot to zakon zahteva v 1. odst. 337. čl. ZPP, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa so tudi navedbe o tem, kaj naj bi priča izpovedala zgolj posplošene, ne pove niti tega, katero odločilno dejstvo bi bilo, če bi bila priča zaslišana, drugače ugotovljeno oz. o čem konkretno bi priča povedala, da bi bila sodba zato lahko, če bi se to pričo zaslišalo in izpovedbo ocenilo, drugačna. Druga toženka v pritožbi trdi, da celoten obseg skupnega premoženja ni ugotovljen. Če ni, je to posledica procesne aktivnosti oz. neaktivnosti strank. Sodišče je upoštevalo dejstva in dokaze, ki so jih stranke navajale in predlagale. Da bi bilo še kako drugo dejstvo glede obsega skupnega premoženja zatrjevano in dokazovano s strani kake od strank, pa pritožba določno ne pove. Posledica obstoja zunajzakonske in zatem zakonske skupnosti je nastanek skupnega premoženja pridobljenega z delom v času trajanja te skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Tožnica je s pok. partnerjem ustvarila sredstva za gradnjo hiše in sodelovala pri gradnji, bila zaposlena pri njem, gospodinjila, kot mati skrbela pretežno za dom, njen delež pri nastanku skupnega premoženja je sodišče ugotavljalo skladno z merili iz 59. člena ZZZDR. Pravilno je izhodiščno stališče sodišča, da velja domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakosti deležev partnerjev na skupnem premoženju in je na tistem, ki trdi, da je njegov delež večji, dokazno breme, da to trditev dokaže. V obravnavanem primeru tožena stranka ni dokazala večjega prispevka k nastanku skupnega premoženja od priznanih 60/1000. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče nima pomislekov o odločitvi glede deležev pravdnih strank.

Druga toženka v pritožbi nazadnje graja tudi stroškovno odločbo. Meni, da odločitev ni pravilna, ker sodišče šteje, da je uspeh tožeče stranke 60 %, čeprav je delež 40 %. Slednje sicer samo po sebi drži, pritožba pa spregleda, da je tožnica zatrjevala, da je že od leta 1972 živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim D.P. in je ta dokaz uspel, po drugi strani trdila, da sta deleža enaka, ugotovljeno je, da sicer nista, da pa je njen delež 40 %, kar kaže, da je njen uspeh lahko kvečjemu večji od priznanega 60%.

Ker sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo in pritožbeni razlogi niso podani, razen kolikor je pritožbi toženk ugodeno, ter je v izpodbijanem, a nespremenjenem obsegu glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno, je v preostalem obsegu pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

Ne glede na delno spremembo sodbe, pritožbeno sodišče v odločbo o stroških ni poseglo, saj ta sprememba na uspeh strank v postopku ni vplivala. Pritožniki v postopku tudi v celoti oz. v pretežnem delu niso uspeli, zato morajo sami trpeti pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 593/2008
• Sodba II Ips 591/2005
• VSM sklep Cpg 129/94