VSK sklep I Cpg 259/2006

Jedro

Nepopolna tožba ne more biti predmet presoje o utemeljenosti zahtevka, zato v primeru vložitve nepopolne tožbe sploh ni mogoče presojati verjetnosti obstoja terjatve. Tako tožbo je potrebno vrniti v popravo, o njej ni moč odločati, v kolikor pa je vložnik ne popravi, jo je potrebno zavreči.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe naj se toženi stranki: 1. prepove razpolagati z vsemi avtomati za kuhanje kave Lavazza, ki so v njeni lasti; 2. naloži denarna kazen v višini 10.000.000,00 SIT za primer, da bi nedovoljeno razpolagala s kavnimi avtomati v nasprotju s prvo točko začasne odredbe, če pa denarne kazni ne plača v roku, ki ga naloži sodišče, izterja sodišče denarno kazen, povečano za 50% po uradni dolžnosti; 3. se ji naloži, da je dolžna v roku treh dni po izdaji začasne odredbe predložiti popoln seznam navedenih avtomatov z navedbo serijske številke ter trenutno lokacijo; 4. se zaznamba prepovedi razpolaganja z kavnimi avtomati vpiše v register premičnin; 5. za primer, da tožena stranka ne bi predložila seznama kavnih avtomatov, se ji naloži denarna kazen v višini 10.000.000,00 SIT, v kolikor pa je ne bi plačala v roku, se ta denarna kazen povečana za 50% izterja po uradni dolžnosti; 6. velja začasna odredba 30 dni po pravnomočnosti prvostopenjske odločbe v tem postopku in 7. je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške z izdajo začasne odredbe.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da pogoj za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na verjeten obstoj terjatve ni podan, saj tožbeni zahtevek ne vsebuje točno določenega zneska. Takšno stališče je napačno, pa tudi v nasprotju z sodno prakso. Tožeča stranka namreč zahteva v tem pravdnem postopku izplačilo tržne vrednosti poslovnega deleža v družbi. V pritožbenih navedbah pa je opredelila ta poslovni delež v višini 19,36% osnovnega kapitala. Zato je nepravilno stališče prvostopnega sodišča, da je tak zahtevek neopredeljen. V posledici tega pa je tu zmotno trditi, da verjetnost obstoja terjatve sploh ni izkazana. Kolikšna je dejanska tržna vrednost deleža bo predmet ugotavljanja v nadaljnjem dokaznem postopku. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanj tožene stranke uveljavitev terjatve dolžnika onemogočena ali precej otežena. V zvezi s tem je navedla, da se je premoženjsko stanje tožene stranke drastično poslabšalo ter zatrjevala, da se premoženje tožene stranke zmanjšuje zaradi ravnanj odgovornih oseb v družbi ter da družbi zaradi navedenega grozi tudi stečaj. V dokaz svojih navedb je predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje odgovorne osebe tožene stranke. Predlagala pa je tudi, da naj sodišče v postopku postavi izvedenca revizorske stroke. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo posledično temu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da ni izkazala, da bi toženi stranki z izdajo začasne odredbe nastala le neznatna škoda. Tožena stranka že sedaj kavnih avtomatov nima v neposredni posesti, nad njimi izvršuje zgolj golo lastninsko pravico, ki pa s predlagano začasno odredbo ne bi bila v ničemer okrnjena. Začasna odredba, ki prepoveduje odtujitev ali obremenitev kavnih avtomatov, škode nikakor ne more povzročiti, saj je ne omejuje v tem, da bi obstoječe kavne avtomate dajala v nadaljnjo uporabo drugim lastnikom lokalov. Kljub odredbi bi še vedno ostala lastnik avtomatov ter jih lahko še naprej pustila v posesti sedanjih najemnikov. Sodišče mora vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožeča stranka je v dokaz svojih navedb, s katerimi je dokazovala razloge za izdajo začasne odredbe predlagala številne dokaze, do katerih pa se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo ter jih tudi ni izvedlo. To pa pomeni, da ji z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja ob smiselni uporabi 15. člena ZIZ v 8. točki 2. odst. 339. člena navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa prihaja v nasprotje tudi samo s seboj, ko navaja najprej, da verjetno obstoj terjatve tožeče stranke ni izkazan, ker ta ni navedla višine, nato pa na koncu zapiše, da je tožeča stranka svojo terjatev ocenila na 157.495.800,00 SIT.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe med postopkom, saj je najprej vložila zoper toženo stranko tožbo, šele potem, ko je tožena stranka nanjo odgovorila, pa je predlagala izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe najprej ugotavljalo verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke. V primerih, ko je predlog za začasno odredbo vložen med pravdnim postopkom (po vložitvi tožbe) predstavlja okvir odločanja o utemeljenosti terjatve v tožbi postavljen tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da se presoja predloga za zavarovanje terjatve omejuje na terjatev, ki je vsebovana v tožbenem zahtevku, saj sodišče odloča le o zavarovanju tiste terjatve, ki je predmet tožbe. V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi uveljavljala tri zahtevke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na tretjo točko tožbe, kjer je tožeča stranka opredelila dajatveni zahtevek: »da ji je tožena stranka dolžna izplačati najkasneje do 23.2.2007 na podlagi opravljene cenitve ocenjeno vrednost njenega poslovnega deleža, skupaj z obrestmi po obrestni meri V. banke d.d., po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled od 23.2.2004 do dneva plačila, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od kapitalizirane glavnice«. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tako opredeljen tožbeni zahtevek, ki se sicer nanaša na denarno terjatev, ni določen v smislu 1. odst. 180. člena ZPP, saj ne vsebuje točno določenega vtoževanega denarnega zneska. Pri denarnem zahtevku, za tak zahtevek pa nedvomno gre v obravnavanem primeru, mora biti zahtevek konkretno opredeljen, to pa dejansko pomeni, da mora biti opredeljen z navedbo določenega zneska denarja. Ni namreč dovolj, če tožnik zgolj opiše sporno pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo najde ustrezno pravno posledico (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem Lojze Ude in drugi - stran 123). Zato so ugotovitve izpodbijanega sklepa v tem delu tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilne. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da pa zaradi tega, ker tožeča stranka ni postavila določnega zahtevka, tudi ni podana verjetnost obstoja vtoževane terjatve. V primeru, ko tožba ne obsega določnega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev, tožba ni popolna. O tožbi s tako postavljenim zahtevkom dejansko sploh ni mogoče meritorno odločati. Tožbo, za katero se ugotovi, da je nepopolna, pa je potrebno vrniti tožniku v popravo in mu s tem omogočiti, da to procesno pomanjkljivost odpravi (108. člen ZPP). Nepopolna tožba tudi ne more biti predmet presoje o utemeljenosti zahtevka, zato v primeru vložitve nepopolne tožbe sploh ni mogoče presojati verjetnosti obstoja terjatve. Tako tožbo je, kot že rečeno, potrebno vrniti v popravo, saj o njej ni moč odločati, v kolikor pa je vložnik ne popravi, jo je potrebno zavreči. Šele po odpravljenih formalnih pomanjkljivosti tožbe je mogoče kakršnokoli nadaljnje postopanje sodišča. Določenost tožbenega zahtevka je procesni pogoj popolnosti tožbe in dokler tožbeni zahtevek ni določen, preizkusa sklepčnosti tožbe kot preizkusa ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen sploh ni mogoče opraviti (odločba Ustavnega sodišča Up-695/04-9; Up –1013/05). Vse to pa, glede na obravnavano zadevo, dejansko pomeni, da sodišče prve stopnje o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe sploh ne bi smelo odločati prej preden je dalo tožbo tožeči stranki v popravo. Dokler tožba ne vsebuje določenega zahtevka njenega preizkusa ni mogoče opraviti. Če pa njenega preizkusa ni mogoče opraviti, tudi ni mogoče ugotavljati ali je podana verjetnost obstoja vtoževane terjatve. Dokler pa ni mogoče ugotavljati verjetnosti vtoževane terjatve, pa tudi ni mogoče odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje terjatve. S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje na podlagi nepopolne tožbe ugotovilo, da ni podana niti verjetnost obstoja vtoževane terjatve, nenazadnje celo ob dejstvu, na katerega v pritožbi upravičeno opozarja tožeča stranka, da terjatev po temelju niti ni sporna, sporna je le po višini, je po oceni pritožbenega sodišča zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj se tak sklep niti ne more preizkusiti. Tak sklep sodišča prve stopnje ima namreč pomanjkljive razloge glede odločilnih dejstev, odločanje o takem predlogu pa nujno privede tudi do tega, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. V primeru, ko zaradi nedoločno opredeljenega zahtevka tožeče stranke sama terjatev ni opredeljena namreč sploh ni mogoče presojati ali obstoji nevarnosti, da bi bila uveljavitev take terjatve onemogočena ali otežena niti ali je upnik izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje ob predpostavki določno postavljenega zahtevka tožeče stranke moralo upoštevati tudi, da tožeča stranka uveljavlja zavarovanje denarne terjatve in v teh okvirih presoditi tudi ali so sredstva, ki jih tožeča stranka predlaga v zavarovanje svoje terjatve res v celoti primerna in taka, da je z njimi moč zavarovati tako uveljavljeno terjatev.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 607/2007
• VDSS sklep Pdp 300/2012
• UPRS sklep III U 292/2015