VSK sodba Cpg 147/2007

Jedro

Pri terjatvi tožeče stranke, to je terjatvi za plačilo uporabnine oz. odškodnine za čas od dne, ko bi poslovni prostor po pogodbi moral biti izročen, gre namreč za terjatev za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo. Tako zastaranje pa začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja.

 

Izrek

r a z s o d i l o :

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izročiti v posest poslovni prostor v objektu na parc.št. 460, vpisan v podvložku k.o. Š. v gradbenem in uporabnem stanju in površini kot ga določa kupna pogodba z dne 7.5.1997 in plačati tožeči stranki znesek 181.802.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 dalje do plačila zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v 15-tih dneh v znesku 11.155,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka z dvema pritožbama, od katerih je eno vložila po svojem pooblaščencu odvetniku E.D., drugo pa po odvetniku mag. G.V. iz K. Obe pritožbi sta vloženi iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v obeh tožeča stranka predlaga, da se napadana sodba spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi, ki jo je vložil odvetnik E.D., tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 286. čl. ZPP na prvem naroku dne 5.12.2006 dovolilo pooblaščencu tožene stranke, da je na zapisnik obširno navajal nove navedbe in predlagal nove dokaze, ko pa je nato pooblaščenec tožeče stranke zahteval, da se mu dodeli rok za odgovor in nove dokaze v zvezi z navedbami tožene stranke in njenimi dokazi, predlaganimi na tem naroku, pa sodišče takega roka tožeči stranki ni dovolilo. Dodatno predložene dokaze z vlogo z dne 26.12.2006 s strani tožeče stranke je sodišče prve stopnje prav tako štelo za prekludirane. Tako ravnanje pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč.2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje pa sicer pri svoji oceni ni izhajalo iz jasne vsebine kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 7.5.1997, zlasti iz njenega 11. čl., v katerem je določeno, da je kupec dolžan prevzeti poslovni prostor v roku 5 dni od prejema obvestila prodajalca, da je poslovni prostor pripravljen za prevzem. Takega obvestila namreč tožena stranka tožeči ni nikoli poslala in zato poslovni prostor tožeči stranki ni bil pravilno izročen v roku, ki je bil določen po pogodbi. Prav zaradi tega pa seveda tožena stranka tudi odgovarja tožeči stranki za škodo, ki je nastala zaradi zamude izročitvenega roka. Sodišče prve stopnje je tudi napačno mešalo pogodbo za izdelava tehnične dokumentacije med tožečo stranko in družbo P. s kupno pogodbo med strankama. Tožena stranka bi namreč morala izročiti lokal po pogodbi, kaj bo kasneje ali ne bo, pa nima nobene veze s tem. Napačno je tudi sklicevanja sodišča prve stopnje na gradbeni dnevnik tožene stranke, ki ga za tožečo stranko ni nihče podpisal in ga je lahko tožena stranka sestavila kadarkoli. Predvsem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave tožene stranke z dne 28.2.2003, kjer je ta zapisala, da so šele tedaj zaključili z gradbeno obrtniškimi deli na objektu. Netočno je razlogovanje, da je tožnica imela posest na objektu od leta 1998 dalje in je napačen tudi zaključek, da naj bi bila tožeča stranka sama odgovorna za to, da je prišlo do zamude pri izročitvi objekta od 1.8.1997 do junija 1998. Napaka tožeče stranke naj bi bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem, da toženi ni pravočasno predala projektne dokumentacije oz. je bila ta pomanjkljiva. Dejansko pa bi morala tožena stranka tožeči izročiti poslovni prostor po pogodbi že do 1.8.1997, in obenem poslati tožeči stranki poziv o prevzemu takega lokala v roku petih dni ter tudi sestaviti zapisnik o stanju lokala.

V pritožbi, ki jo je sestavil odvetnik tožeče stranke mag. G.V., pa tožeča stranka prav tako poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasnega besedila sklenjene pogodbe, po kateri bi tožena stranka morala tožeči stranki izročiti prostore v skladu z opisom del in stanju ugotovljenem na licu mesta dne 11.4.1997. Do nobene kasnejše spremembe pogodbe ni prišlo, tako da je jasno, da je tožena stranka zamudila s pogodbo dogovorjeni rok. Sodišče prve stopnje pomeša dva pojma: posest in pravno izročitev. Prehod posesti je pravno vprašanje, ki ne pomeni izpolnitve pogodbe, izročitev pa je pravno dejanje, ki bi moralo biti opravljeno v skladu s pogodbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede ne ugotovljeno dejansko stanje po vsebini pravilno odločilo o zadevi, ni pa zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Čeprav nobena od pritožb izrecno ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili prostori s strani tožene stranke tožeči stranki vsekakor izročeni pred koncem postopka na prvi stopnji, pa je potrebno ugotoviti, da je v tem pogledu sodba sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu vsekakor pravilna. To je razvidno že iz izjav same tožeče stranke med pravdo, priznava pa tožeča stranka to tudi v sami pritožbi. Že zato je sodišče prve stopnje ravnalo v tem pogledu pravilno, ko je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo kot neutemeljen, zato pa tudi pritožbeno sodišče lahko v tem pogledu pritožbo tožeče stranke le zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Kar pa se tiče zahtevka tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 181.802,00 SIT, torej plačilo najemnine, za katero je bila tožeča stranka oškodovana, ker od 1.8.1997 dalje ni mogla tržiti poslovnega prostora, ki bi ga morala do tega dne tožena stranka izročiti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta zahtevek tožeče stranke v celoti zastaran. Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke izrecno ugotovilo, da je zastarana terjatev tožeče stranke za čas od 1.8.1997 do 30.5.1998 že zato, ker je zahtevek za odškodnino za ta čas tožeča stranka postavila šele v tožbi z dne 1.9.2004, to je več kot šest let potem, ko bi ji po pogodbi moral biti objekt izročen. Vendar ne velja to le za ta del tožbenega zahtevka, ki ga izrecno zavrne sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaradi zastaranja, ampak za celotni tožbeni zahtevek, to je zahtevek za plačilo najemnine za vseh 84 mesecev, to je od 1.8.1997 dalje do dneva, ko naj bi bil poslovni prostor dejansko izročen. Pri terjatvi tožeče stranke, to je terjatvi za plačilo uporabnine oz. odškodnine za čas od dne, ko bi poslovni prostor po pogodbi moral biti izročen, gre namreč za terjatev za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo. Tako zastaranje pa začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (3. odst. 392. čl. ZOR). Tožeča stranka s tožbo izterjuje odškodnino, ki jo pomeni najemnina za poslovni prostor za čas od 1.8.1997 dalje, vendar pa je tožbo za to odškodnino vložila šele 1.9.2004, to je kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje po več kot šestih letih potem, ko bi ji po pogodbi moral biti objekt izročen. Taka je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izražena v sodbi opr.št. II Ips ../05 z dne 26.4.2007. Zato je torej terjatev tožeče stranke za plačilo najemnine za čas od 1.8.1997, ko bi moral biti po pogodbi poslovni prostor tožeči stranki izročen, pa do takrat, ko ji je bil dejansko izročen, zastarana in je že iz tega razloga potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke ob pravilni uporabi materialnega parava zavrniti.

Glede na tako uporabo določb materialnega prava glede zastaranja, pa se pokažejo sicer vse ostale navedbe tožeče stranke v obeh pritožbah kot nepomembne, saj se ne nanašajo na bistveni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, to je na vprašanje poteka zastaralnega roka.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo, sicer delno iz drugih razlogov, v celoti sodbi sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 115/2016
• VSRS sodba III Ips 106/2013
• sodba U 1780/2002