VSK sodba I Cp 959/2006

Jedro

Dokazno breme, da si toženi stranki prisvajata t.i. "negativno služnost razgleda" je na tožečih strankah.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Toženi stranki sta dolžni na objektu, stoječem na parc. št. 80/2 in 81/2 k.o. G., na severni steni - fasadi objekta zazidati okenske in vratne odprtine in sicer dvoje okenskih odprtin v prvem nadstropju dimenzij 120 cm x 160 cm in v pritličju objekta dvoje vratnih odprtin dimenzij 200 cm x 220 cm, v 15 dneh.

Toženi stranki sta dolžni opustiti vsakršno vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na njenih nepremičninah parc. št. 82/1 vl. št. 501 k.o. G. in parc. št. 80/3, 763/22, 763/14, 763/15, 763/16 in 763/32 k.o. G., ki predstavljajo dom tožečih strank na naslovu G.."

Sklenilo je še, da sta tožeči stranki dolžni toženima strankama plačati pravdne stroške v znesku 320.754,00 SIT v 15 dneh.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega predpisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je za prostorski poseg, kot je gradbeni poseg tožencev v upravnem postopku predvideno soglasje soseda. Pošteno izvrševanje pravic in upoštevanje krajevnih običajev je temeljno pravilo sosedskih predpisov. To tožnika izpostavljata, ker sodišče minimalizira stopnjo njune vznemirjenosti. Ker gre za nedovoljeni prostorski poseg tožencev je po mnenju tožnikov potrebno sporno razmerje obravnavati z obrnjenim dokaznim bremenom. Tako bi toženca morala dokazati, da sta pri odpiranju odprtin v svojem objektu izvrševala svojo lastninsko pravico pošteno, skladno s krajevnimi običaji in na način, da s tem ne obremenjujeta sosednje nepremičnine oz. ne otežujeta uporabe tožnikov. Tožnika sta lastnika objekta na parc. št. 763/32 in je, ne glede na spremenjeno uporabnost iz stanovanjskega prostora v domsko sobo, z izvedbo odprtin v fasadi izvršen poseg v njuno lastnino. Vprašanje ali se iz spornih odprtin objekta tožencev vidi v stanovanje tožnikov ali v prostore, ki služijo dejavnosti doma D., je po mnenju tožnikov nepomembno. Tožnika, kot lastnika, sta dolžna zagotavljati Domu D. oz. slednji svojim oskrbovancem intimnost, kot sta jo imela sama. Tudi ugotovitev sodišča, da so na odprtinah objekta tožnikov ali tožencev nameščene zavese, tožnikov ne prepriča, da se v prostore tožnikov ne vidi. Če morata tožnika varovati svoj prostor z zavesami, to ni zadostna podlaga za trditev, da do vznemirjanja ni prišlo. Tožnika sta predlagala ogled, ki ga sodišče ni opravilo tudi iz novo nastalih odprtin objekta tožencev. Zato je preuranjena odločitev o nedokazanosti tožbenih navedb, da se iz odprtin vidi v prostore tožnikov. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, ki je postopek razdružilo tako, da bo zahtevek za odstranitev balkona in opornih nosilcev ter zahtevek za prepoved vznemirjenja s tem v zvezi ločeno obravnavalo. Odstranitev balkona in nosilcev se navezuje na vprašanje dostopnosti do nepremičnin tožnikov, ki pa so vse obravnavane v zvezi s predmetnim odločanjem, čeprav so sporne odprtine posegle zgolj na parcelo št. 763/32 in 763/15 k.o. G.. Na način kot sodišče tožnika obravnava, ga omejuje pri uveljavljanju varstva pravic. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz 2. odstavka prve točke izreka sodbe, je odločeno o spornem razmerju, četudi sodišče v tem postopku ni odločalo o vznemirjanju tožencev na južni strani njunega objekta in nepremičnine tožnikov s spornimi odprtinami na severni strani niso v nikakršni povezavi. Z razdružitvijo postopka, je povezana tudi odločitev glede stroškov postopka. Sodišče ni pojasnilo, kako se je opredelilo do višine stroškov, potrebnih za ta postopek, zaradi česar tudi ne bo moč uveljavljati stroškov v razdruženem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je v preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb tožeče stranke ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi sodbe so jasni, sodba nima napak, ki jih pritožba očita. Sklep o razdružitvi pravdne zadeve je sodišče prve stopnje sprejelo na glavni obravnavi 13.3.2006. Kot je iz sklepa razvidno, je sodišče sklenilo, da se pravdna zadeva opr. št. P razdruži tako, da se bo zahtevek za odstranitev balkona dimenzij 6 m x 1,5 m ter opornih nosilcev z zahtevkom za prepoved vznemirjanja, kolikor se nanaša na navedbe v zvezi s služnostjo poti, vodil kot samostojna zadeva pod novo opr. št., preostali del zahtevka za zazidanje okenskih in vratnih odprtin ter zahtevek na prepoved vznemirjenja lastninske pravice tožnikov na nepremičninah par. št. 80/3, 763/22, 763/14, 763/15 in 763/16 ter 763/32 pa pod opr. št. P 1. Glede na to, da gre za zahtevek za varstvo lastninske pravice, pa tudi za zahtevek, ki je v zvezi z varstvom zatrjevane služnosti poti, ter da v zvezi z ugotovitvijo služnosti poti že teče pri sodišču prve stopnje pravda pod opr. št. P 2, tudi višje sodišče nima pomislekov glede takšne odločitve sodišča prve stopnje, saj bi sicer moralo v tokrat obravnavani zadevi obstoj služnosti poti reševati kot predhodno vprašanje. Tudi očitek, da je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, ne da bi predhodno opravilo ogled kraja, kar je predlagala tožeča stranka, ni utemeljen. Opravljen je bil ogled na kraju, napravljeno je bilo tudi več fotografskih posnetkov, ki potrjujejo zaključke sodišča prve stopnje. Zato zgolj navedba, da ni bil opravljen ogled tudi iz novo nastalih odprtin objekta tožencev, sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati. Jasna in po mnenju višjega sodišča zanesljiva, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikoma sporna okna ne onemogočajo razgleda. Sodnica namreč ob ogledu na kraju dne 7.2.2006 ni mogla zaključiti, da bi z objekta doma (tožečih strank) objektivno sploh bil zaradi samih spornih odprtin razgled kaj manjši, saj se vidi enako daleč in dobro kot se je videlo prej. Povsem pa se sodišče strinja tudi z zaključkom, da tožnika nista podala nobenih relevantnih navedb v smeri, da bi sama imela negativno služnost (prepoved, držanje prepovedi itd.). Zgolj trditev, da spornih odprtin pred posegom (obnovo), ki sta ga opravili toženi stranki, ni bilo in da za takšen poseg nimata ustreznega upravnega dovoljenja, namreč sama po sebi ne privede do zaključka, da pomeni izdelava spornih odprtin poseg v njuno lastnino, oziroma, da onemogoča in omejuje uporabo nepremičnin tožečih strank, kot trdita. Tožnika tudi nista dokazala tožbenih navedb, da se ju s tem, ker se z odprtin vidi v njune stanovanjske prostore, omejuje v uporabi teh stanovanjskih prostorov. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje glede zatrjevanja tožečih strank, da se skozi sporna okna tožencev vidi v prostore z oknoma, vidnima na objektu marelične barve (na fotografiji v prilogi C17 spisa), ti okni pripadata objektu Doma D. in ne stanovanju tožnikov. Po izpovedi tožnikov sta tam dve domski sobi, v katerih bivajo oskrbovanci doma in tako niti niso dokazane tožbene trditve o vsebini imisij. Res je, da sodišče v razlogih sodbe navaja tudi ugotovitve z ogleda in sicer, da so na odprtinah tožencev kot tudi na oknih doma nameščene zavese, vendar tem okoliščinam, kot je razvidno iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, ni pripisovalo kakšnega posebnega pomena. V skladu z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (dalje: ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bi tožnika s spornimi odprtinami za okna in vrata posegala v intimnost oskrbovancev doma, iz tožbenih navedb niti iz pripravljalnih vlog, ki so sledile, ne izhaja. Nasprotno, zatrjevala sta, da se iz na novo narejenih odprtin vidi v njune stanovanjske prostore in ju omejuje v uporabi. Zato vprašanje, ali se iz spornih odprtin objekta tožencev vidi v stanovanje tožnikov ali v prostore, ki služijo dejavnosti doma D., ni nepomembno. Ker navedenih dejstev tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevali in jih s svojim zaslišanjem tudi nista mogli nadomestiti, se njune pritožbene navedbe v tej smeri ne upoštevajo (1. odstavek 337. člena ZPP). Dokazno breme, da si toženi stranki prisvajata t.i. "negativno služnost razgleda" je na tožečih strankah. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeči stranki svojih tožbenih navedb nista dokazali. Neutemeljena je tudi pritožba glede odmerjenih stroškov. Tožnikoma je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov, ki so nastali v tej pravdi, predstavljajo pa stroške za zastopanje po odvetniku z materialnimi stroški in 20% DDV ter sodne takse, ki so razvidni iz predloženega stroškovnika. Na podlagi navedenega je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožečih strank zavrnilo in je, ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 6482/2005
• VSM sodba I Cp 819/2012
• Sodba II Ips 421/2002