<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 586/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.586.2006
Evidenčna številka:VSK03139
Datum odločbe:03.10.2006
Področje:stvarno pravo
Institut:priposestvovanje idealnega deleža - solastnica - nujno sosporništvo - razpolaganje solastnika s svojim idealnim deležem

Jedro

Ker lahko toženec kot solastnik samostojno razpolaga s svojim idealnim delom na vtoževanih nepremičninah (3. odstavek 66. člena SPZ), tožnici ni mogoče odreči pravnega varstva, če je njen tožbeni zahtevek uperjen le na toženčev idealni delež vtoževanih nepremičnin.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, v kateri se je tožbeni zahtevek glasil, da je tožnica lastnica nepremičnin, travnika v izmeri 2910 m2, stoječega na parc. št. 637 in travnika v izmeri 340 m2, stoječega na parc. št. 639, vpisanih v vl. št. 182 k.o. C. do ene polovice - do 1/2. Tožena stranka M. B. je dolžna izdati tožnici ustrezno listino z intabulacijsko klavzulo, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 637 in 639, vpisanih v vl. št. 182 k.o. C., do 1/2, na ime tožeče stranke, vse v 15 dneh, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodna odločba ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti takemu sklepu se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim navedlo, da so vsi solastniki dolžni priznati tožnici lastninsko pravico, saj pravnomočnost sodbe, izrečene zoper enega solastnika, učinkujejo tudi zoper ostale, čeprav niso bili istočasno zajeti s tožbo. Pritožnica meni, da temu ni tako, saj je naperila tožbo le zoper enega solastnika, na njegov solastninski delež, ta je tožbeni zahtevek tudi v vsem in v celoti pripoznal. Toženec je s tem, ko je zahtevek izrecno in pisno pripoznal, s svojim deležem lastništva, ki znaša eno polovico, polno pravno in pravno veljavno razpolagal. Tožeča stranka bi, v kolikor bi bila znana in sposobna udeleževati se pravdnega postopka po tej tožbi, tožila oba solastnika, a tega ni mogla in smela storiti. Tožila je le enega solastnika, ker drugega solastnika ni najti in tudi ni nikakršnih realnih izgledov, da bi se našel. Tožnica je tako zahtevala polovični lastniški delež, ki pripada tožencu, saj tožbe ni mogla operiti tudi zoper drugo solastnico R. K., ki je že pokojna, dediči po njej pa ne obstajajo oz. niso znani. Ker je bilo tudi tožencu znano, da so zahtevki tožnice utemeljni in da je tožnica sporno zemljišče resnično uporabljala po svojih pravnih prednikih in tudi sama v dobri veri, kot da je njeno, zaradi česar je na njem pridobila lastninsko pravico na originalen način na podlagi priposestvovanja. Toženec lahko v skladu z določili Stvarnopravnega zakonika razpolaga svojim deležem samostojno, brez soglasja ostalih solastnikov, saj so solastniški deleži samostojni objekti stvarnih pravic, zato je napačno pravno naziranje prvostopenjskega sodišča, da so vsi solastniki v nedeljivi skupnosti in kot taki lahko samo skupaj priznajo tožeči stranki lastninsko pravico. Po mnenju pritožnice je sodišče v tej zadevi odločalo, kot da gre v danem primeru za skupno lastnino več lastnikov, kjer deleži lastništva niso določeni in je prav zaradi tega odločilo napačno v škodo tožeče stranke. Če se s priposestvovanjem pridobi lastninsko pravico v celoti, jo je mogoče na isti način pridobiti tudi samo do deleža, do ene polovice po načelu, če je mogoče več, je mogoče tudi manj, torej priposestvovanje solastniškega deleža, kar je tožnica tudi vtoževala. Kljub temu, da sta toženec in pokojna K. R. solastnika spornih nepremičnin, toženec s svojim razpolaganjem, s priznanjem tožbenega zahtevka ničemer ne posega v pravice pokojne K. R. oz. njenih morebitnih dedičev, saj njen delež ostane nedotaknjen. To pomeni, da vložitev tožbenega zahtevka samo zoper enega od solastnikov, kot je bilo v tej zadevi postavljen, in priznanje tožbenega zahtevka z njegove strani, nikakor ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti postopka in pravic drugega solastnika. Tožeča stranka trdi, da ima konkreten ekonomski in pravni interes, da se vprašanje lastništva spornih nepremičnin ugotovi vsaj delno. Vprašanje je, če sploh bo, kdo in kdaj postane lastnik polovičnega deleža po pokojni K. R.. Morda kdo, ki o priposestvovanju ne bo ničesar vedel in zahtevka že iz tega razloga ne bi priznal. V primeru, ko pa je zahtevek priznan s strani toženca kot solastnika, sodišče resnično ne bi moglo odločati.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnica s svojim tožbenim zahtevkom vtožuje ugotovitev, da je lastnica oz. solastnica nepremičnine na podlagi priposestvovanja. Po mnenju sodišča prve stopnje gre v konkretnem primeru za nujno sosporništvo na pasivni strani in ker je tožnica uperila tožbo le proti enemu solastniku, morala pa bi v tožbi zajeti vse potencialne sospornike oz. pravne naslednike po pokojni K. R., je tožbeni zahtevek tožnice kot preuranjen v celoti zavrglo (pravilno bi bilo zavrglo tožbo). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje pravilno v primeru, da bi tožnica vtoževala ugotovitev, da je lastnica nepremičnine na podlagi priposestovanja do celote, vendar tožnica takega tožbenega zahtevka ni postavila, temveč uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah do ene polovice; glede na to, da je solastnik do ene polovice toženec, je evidentno, da tožnica uveljavlja lastninsko pravico na toženčevem idealnem deležu, ki ga ima na vtoževanih nepremičninah. Ker lahko toženec kot solastnik samostojno razpolaga s svojim idealnim delom na vtoževanih nepremičninah (3. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), tožnici ni mogoče odreči pravnega varstva, če je njen tožbeni zahtevek uperjen le na toženčev idealni delež vtoževanih nepremičnin. Res gre v obravnavani zadevi za stvarnopravni zahtevek, vendar je glede na naravo spornega materialno pravnega razmerja in glede na tožbeni zahtevek, ki se izrecno nanaša na solastninski delež toženca kot solastnika vtoževanih nepremičnin, vsak solastnik pa lahko razpolaga s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov, potrebno pritrditi pritožnici, da je podana pasivna legitimacija na strani tožene stranke, saj solastniški delež solastnika, ki ni tožen, s tožbenim zahtevkom ni v ničemer prizadet.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialno pravnega izhodišča in v tej posledici zmotno uporabilo določbe ZPP, ki se nanašajo na sosporništvo in pogoje za zavrženje tožbe, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo o tožbenem zahtevku odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 365. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP.

 


Zveza:

SPZ člen 66, 66/3, 66, 66/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY2Mg==