<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 54/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.54.2006
Evidenčna številka:VSK03138
Datum odločbe:13.06.2006
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti - pasivna legitimacija - naročilo motitvenega ravnanja - dopustna samopomoč - protipraven poseg v obstoječe dejansko stanje - posredni posestnik

Jedro

Za tožbo zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tudi tisti, ki je naročil motitveno dejanje.

Dejanje toženke, ki je na podjetju E. naročila odklop električne energije v stanovanju, ki ga ima v posesti tožeča stranka, je samovoljen poseg v obstoječe dejansko stanje, izven okvirov dovoljene samopomoči, ter zato predstavlja protipraven poseg.

Po določbah 2. odstavka 24. člena, 31. člena in 2. odstavka 33. člena SPZ ima posestno varstvo tudi posredni posestnik in s tem pravico do samopomoči, če neposredni posestnik zlorabi zaupanje posrednega posestnika, kot ta povzema dejanja, ki presegajo meje pravne osnove njegove neposredne posesti, vendar mora samopomoč ustrezati kriterijem iz 31. člena SPZ, da jo je mogoče označiti kot dopustno samopomoč.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko L. V. v posesti stanovanja na naslovu T. s tem, da je podjetju E. d.d. naročila, da izvede odklop elektrike, kar je bilo tudi izvedeno dne 14.2.2005 in je tožeča stranka ostala brez razsvetljave in ogrevanja. Pod točkama 2 in 3 izreka izpodbijanega sklepa je toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni naroči na E. d.d. ponoven priklop elektrike na stanovanju, ki ga uporablja tožeča stranka in ji tako omogoči razsvetljavo in ogrevanje ter toženi stranki prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posegati v posest stanovanja tožeče stranke, pod izvršbo. Pod točko 4 je tožbeni zahtevek v preostalem delu, ko se zahteva plačilo denarne kazni v višini 500.000,00 SIT, zavrnilo. Pod točko 5 je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 18.2.2005 in potrdilo začasno odredbo, izdano s sklepom z dne 18.2.2005. Pod točko 6 izpodbijanega sklepa pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 221.298,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa, v roku 8 dni, pod izvršbo. Tožbo in predlog za začasno odredbo druge tožeče stranke A. J. pa je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo.

Zoper tak sklep se je pritožila tožena stranka po pooblaščencu, ki je navedel, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP in predlagal spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi ter tudi povrnitev pritožbenih stroškov, podrejeno pa je predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in novo sojenje. Pritožnik meni, da pobijani sklep ni pravilen, kajti ravnanje toženke je bilo ravnanje lastnice stanovanja, ki je naročila odklop, toženka je le ravnala kot pooblaščenka oziroma mandatarka in ni šlo za samostojno ravnanje tožene stranke. Opozarja na ugotovljena dejstva v postopku, kot so, da je tožeči stranki pogodba o najemu prenehala 1.1.2005, da je tožena stranka kot pooblaščenka V. G. tožeči stranki pogodbo o najemu odpovedala zaradi neplačil že v letu 2004, da tožeča stranka ni plačala več mesečnih najemnin in tekočih stroškov elektrike, vode in drugega, da ni plačevala za brezpravno uporabo stanovanja po 1.1.2005, da je lastnica stanovanja oddala tožeči stranki stanovanje proti plačilu zaradi kritja razlike stroškov oskrbnine v domu upokojencev in da je zaradi neplačila najemnine po tožeči stranki grozila V. G. odpoved oskrbnine v domu in izselitev iz doma ter nevarnost, da ne bo imela kam iti, ker stanovanje zaseda tožeča stranka brezpravno in brez plačila, ter da bo E. in R. izterjal neplačano elektriko in vodo od lastnice stanovanja. Zaradi vsega tega je toženka torej po nalogu lastnice pri E. dala nalog za odklop elektrike, pri čemer so kasnejša plačila elektrike in vode na dan obravnave po oceni pritožnika nepomembna. Toženka pa ni ravnala izven okvira naročila in je zato šteti, da je dejanje odklopa izvedla V. G.. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejanja ni moč okvalificirati kot samopomoč in da gre za samovoljo. Predvsem je zgrešena ocena prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni bila pozvana k plačilu, saj je tožena stranka v imenu lastnice stanovanja večkrat pozvala tožečo stranko k plačilu najemnine in stroškov že v letu 2004, ker to ni zaleglo je odpovedala pogodbo, pa tudi tožba na izselitev iz stanovanja in plačilo najemnine, ki se vodi pod št. P pri naslovnem sodišču, je poziv za plačilo. Pritožnik je prepričan, da je zato ravnanje tožene stranke, ki ga je opravila v imenu lastnice stanovanja, potrebno okvalificirati kot samopomoč, v skladu z določbami 2. odstavka 24. člena, 31. člena in 2. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ pa ima posestno varstvo tudi posredni posestnik in s tem pravico do samopomoči, če neposredni posestnik zlorabi zaupanje posrednega posestnika. Tožeča stranka pa je zlorabila pravice iz najemne pogodbe in si zadržala posest in ni hotela vrniti posesti stanovanja niti po prenehanju pogodbe, niti ni plačala uporabe, niti stroškov. Zato po oceni pritožbe tožnica ne bi imela posestnega varstva napram toženi stranki oziroma lastnici stanovanja tudi, če bi jo tožena stranka vrgla iz stanovanja v okviru samopomoči, zato je še toliko manj imela posestno varstvo stanovanja glede odklopa elektrike. Pritožnik je zato prepričan, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije in neobstoja posestnega varstva za tožečo stranko. Zahteva še povrnitev stroškov za sestavo pritožbe v višini 375 točk Odvetniške tarife, povrnitev takse po odmeri sodišča, ter pripadajoče obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče pritožnika, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem konkretnem sporu, je pravno zmotno. Nobenega dvoma ni, da je bila tožena stranka tista, ki je na E. naročila odklop elektrike v stanovanju na naslovu T., ki je last V. G. in v posesti prve tožeče stranke L. V.. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnik niti ne oporeka. Njegove navedbe, da je ravnanje toženke šteti kot ravnanje lastnice stanovanja, ki je odklop elektrike naročila in je toženka ravnala le kot njena pooblaščenka oziroma mandatarka, pa so nesprejemljive, saj jih tožena stranka ni z ničemer izkazala. V dokaz teh svojih trditev je toženka predlagala vpogled v spis sodišča prve stopnje št. P s priloženimi listinami (v prilogi C), kjer je priloženo tudi splošno pooblastilo V. G. toženki, vendar pa niti na podlagi tega pooblastila niti drugih listin v tem spisu ni mogoče zaključiti, da je pri odločitvi za odklop elektrike v stanovanju, ki ga ima v najemu tožeča stranka, toženka le prenašala voljo V. G. in da je bilo delovanje njene lastne volje povsem izključeno. L. K. je bila pooblaščena, da v imenu in za račun V. G. sprejme vsa pravno pomembna ravnanja, ki bi nastala za V. G. ali proti njej in da sprejema vse obveznosti ter uresničuje pravice, zlasti je bila v zvezi z najemno pogodbo za stanovanje pooblaščena sprejeti najemnino. Tako pooblastilo pa tudi po presoji višjega sodišča ne dokazuje, da je tudi pri naročilu podjetju E. za odklop elektrike v stanovanju, ki ga ima v najemu tožeča stranka, toženka delovala v imenu in za račun V. G. in da je bila njena volja pri sprejemu te odločitve popolnoma izključena. Za tak zaključek govorijo tudi okoliščine, ki jih tožena stranka ne izpodbija, to je, da je na E. toženka dejala, da nastopa kot zakonita zastopnica matere V. G., kakor tudi dejstvo, da je bila toženka tista, ki je sklenila in odpovedala najemno pogodbo tožeči stranki (priloge C/5 in C/6). Za tožbo zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tudi tisti, ki je naročil motitveno dejanje, v obravnavanem primeru pa ni nobenega dvoma, da je to bila tožena L. K.. Nepravilno pa je tudi stališče pritožbe, da je dejanje tožene stranke - naročilo odklopa električne energije v stanovanju, ki ga ima v najemu tožeča stranka, moč okvalificirati kot samopomoč v smislu določbe 31. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in da v danem primeru ne gre za protipraven poseg. Višje sodišče sprejema oceno prvostopenjskega, da je dejanje toženke, ki je na podjetju E. naročila odklop električne energije v stanovanju, ki ga ima v posesti tožeča stranka, samovoljen poseg v obstoječe dejansko stanje, izven okvirov dovoljene samopomoči, ter zato predstavlja protipraven poseg. Tožena stranka si ni upravičena sama, ali po naročilu s pomočjo koga drugega, jemati pravice, ki ji gredo, ali za katere misli, da ji gredo. Višje sodišče sprejema razloge, ki jih je za zavrnitev tega ugovora navedlo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Načelno ima pritožba sicer prav, ko opozarja, da ima po določbah 2. odstavka 24. člena, 31. člena in 2. odstavka 33. člena SPZ posestno varstvo tudi posredni posestnik in s tem pravico do samopomoči, če neposredni posestnik zlorabi zaupanje posrednega posestnika, kot ta povzema dejanja, ki presegajo meje pravne osnove njegove neposredne posesti, vendar mora samopomoč ustrezati kriterijem iz 31. člena SPZ, da jo je mogoče označiti kot dopustno samopomoč. Pritožnik v pritožbi ponovno navaja, da je pogodba o najemu prenehala najkasneje dne 1.1.2005, da je tožena stranka tožeči stranki pogodbo o najemu odpovedala zaradi neplačil že leta 2004, da tožeča stranka ni plačala več mesečnih najemnin in tekočih stroškov elektrike, vode in drugega ter da po 1.1.2005 ni plačevala za uporabo stanovanja, lastnica stanovanja pa je denar iz najemnine stanovanja potrebovala zaradi kritja razlike stroškov oskrbnine v domu upokojencev, kjer bi ji zaradi neplačila oskrbnine grozila izselitev iz doma in nevarnost, da ne bo imela kam iti, grozila pa ji je tudi izterjava neplačane elektrike in vode, vendar to niso okoliščine, ki bi prepričale o nujnosti samopomoči in ki bi prepričale, da je odklop elektrike v stanovanju bil ustrezen način samopomoči za dosego plačila najemnine ter stroškov za uporabljeno elektriko in vodo. Iz spisovnih podatkov je razvidno (navedb v tožbi opr. št. P - priloga C1), da tožeča stranka ni plačala najemnine za december 2004 in od 1.1.2005 dalje, ko tudi ne plačuje režijskih stroškov, zaradi česar je tožena stranka s tožbo z dne 5.1.2005 zahtevala od tožeče stranke znesek 600 EUR-ov najemnine. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da taka tožba vsekakor ne pomeni ustreznega opozorila tožeči stranki, da bo v primeru neplačila režijskih stroškov (elektrike, vode), v stanovanju elektrika izklopljena.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, glede na dejanske ugotovitve je materialno pravo pravilno uporabljeno, najti pa tudi ni nobenih kršitev bistvenih določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (člen 154 in 165 ZPP).

 


Zveza:

SPZ člen 24, 24/2, 31, 33, 33/2, 24, 24/2, 31, 33, 33/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY2MQ==