<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 70/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.70.2005
Evidenčna številka:VSK03137
Datum odločbe:12.09.2006
Področje:civilno procesno pravo
Institut:predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - pristojnost prvostopenjskega sodišča

Jedro

Tožena stranka v pritožbi predlaga izdajo dopolnilnega sklepa v skladu z določbo 325. člena ZPP v zvezi s členom 332 ZPP. Višje sodišče ugotavlja, da za izdajo predlaganega sklepa ni pristojno, saj je po določbi 325. člena ZPP za izdajo dopolnilnega sklepa oziroma za odločitev o stroškovnem zahtevku tožene stranke pristojno sodišče prve stopnje, zato se bo morala tožena stranka s svojim predlogom obrniti nanj.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke v višini 1.029.527,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila ter da obstoji terjatev tožene stranke v višini 159.380,00 SIT, ki jo je uveljavljala v pobot. Ugotovilo pa je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 310.782,50 SIT in obrestni del v pobot ugovarjane terjatve (zakonite zamudne obresti od zneska 470.162,50 SIT za obdobje od 28.5.2003 do plačila) ne obstoji. Po medsebojnem pobotu terjatve tožene stranke v višini 159.380,00 SIT s terjatvijo tožeče stranke je tožbeni zahtevek tožeče stranke (predlog za izvršbo z dne 23.10.2002) za ta znesek zavrnilo, sklep o izvršbi naslovnega sodišča z dne 7.11.2002 pa v tem delu razveljavilo, tako da je ostal v veljavi še za znesek 870.147,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 dalje do plačila.

Proti taki sodbi se je pritožila tožena stranka s pomočjo pooblaščenca, ki je navedel, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnica je prepričana, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno v delu, v katerem sodišče ugotavlja obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 1.029.527,74 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 dalje, kljub temu, da je izvedenec podal mnenje, da je vrednost zgrajenega materiala in opreme za izvedbo instalacije centralnega ogrevanja ustrezna tržnim cenam, kakor tudi vrednost montažnih del za isto instalacijo. Pritožnik vztraja na trditvi tožeče stranke, da sta se stranki dogovorili za izdelavo instalacije centralnega ogrevanja in vgradnjo materiala ter opreme za skupno ceno 876.747,00 SIT in je do takega dogovora med strankama prišlo potem, ko si je tožeča stranka ogledala hišo tožene stranke in ko je bilo med njima nesporno, da bo dogovorjena cena vključevala tako izvedbo instalacije centralnega ogrevanja in vgradnjo materiala kakor tudi opremo. V zvezi s tem je sodišče napačno presojalo dokument - ponudbo št. 142/1, saj je tožena stranka na zaslišanju izpovedala, da je bil pripis na tej ponudbi zapisan po plačilu predujma v znesku 400.000,00 SIT potem, ko je bila med strankama že dogovorjena končna cena. Zaradi tega je prvotožena stranka tudi zavrnila račune tožeče stranke, kateri so glasili na višji znesek od dogovorjenega, kar pa sta potrdili tudi obe toženi stranki in kar potrjuje njune trditve o dogovoru glede cene v višini 876.000,00 SIT, ki je zapisana na ponudbi. V zvezi z oceno mnenja izvedenca je namreč potrebno upoštevati, da izvedenec mnenja o tržni ceni za "kompletacijo vodovoda" ne more podati, pa tudi v dopolnitvi izvedeniškega mnenja se izvedenec o cenah za izvedbo kompletacije vodovoda ni izjavil, izrecno se je izjavil le o tržni ustreznosti cene za izvedbo centralnega ogrevanja. Pritožnik zatrjuje, da je bila prvotno dogovorjena cena za izvedbo vodovodnih del 125.000,00 SIT in je o tem tudi drugotožena stranka narobe izpovedala, ko je povedala, da je bila prvotno dogovorjena cena za izvedbo vodovodnih del 145.000,00 SIT, saj je iz pripravljalnih vlog kot tudi iz dopisov, ki jih je pred pravdnim postopkom pošiljala tožeči stranki (dopis z dne 14.1.2002) razvidno, da je ta cena bila prvotno dogovorjena na 125.000,00 SIT, to pa je potrdil tudi priča A. K.. Tako pa ni mogoče slediti zaključku sodišča, da je znesek 240.000,00 SIT za izvedbo vodovodnih del v kopalnici povsem razumen, saj ga tudi izvedenec ni potrdil, kar sicer zmotno navaja izpodbijana sodba. Dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova razlike v porabi plina med kurilnima sezonama 2001/2002 in 2002/2003 v znesku 245.782,50 SIT ne obstoji. Pritožnik opozarja na dokaze, ki jih je v zvezi s tem tožena stranka predlagala v postopku, med drugim imenovanje izvedenca energetske stroke, tudi po opravljenem zaslišanju izvedenca pa je vztrajala pri dopolnitvi izvedeniškega mnenja glede večje porabe plina, saj je zaslišani izvedenec izrecno pojasnil, da bi za odgovor na postavljeno vprašanje potreboval načrt izvedbenih del, za katerega je ugotovil, da ni bil izdelan v skladu s predpisi o največji dovoljeni porabi goriva v odvisnosti od zunanjih klimatskih pogojev in mikroklime prostorov, kot to zahtevajo tehnični normativi stroke in izračun toplotnih izgub, ki ga lahko opravi izvedenec v roku 32 ur. Postavljeni izvedenec je v mnenju z dne 5.11.2003 ugotovil, da je večja poraba plina posledica nedoseganja temperature v prostoru, v katerem je nameščen termostat, v danem primeru je to dnevna soba, v kateri je bil nameščen toplovodni konvektor, v katerem sta bila dva radiatorska grelnika nepravilno priključena na razvod, ki poteka v tlaku. Namestitev konvenktorja ni bila niti potrebna niti možna sled tehničnih in sanitarnih ovir, ker ni bila dosežena želena temperatura, je termostat dajal ukaz, naj kotel stalno gori in je zaradi tega lahko poraba goriva večja. Nadalje je izvedenec tudi pojasnil, da je za vsak objekt mogoče izračunati normativno porabo goriva, pri čemer se mora dejanska poraba približati normativni z razliko +/- 10%. Izvedenec pa je ravno na podlagi pripomb tožene stranke na podano izvedeniško mnenje pojasnil, da bi potreboval načrt izvedenih del in račun toplotnih izgub, da bi se lahko opredelil glede večje porabe plina. Zaradi tega pritožnik predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o odmeri stroškov dalje do plačila. Na koncu pa pritožnik še opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih, saj ni odločilo o priglašenih stroških, ki so toženi stranki nastali tekom pravdnega postopka in jih je tožena stranka priglasila na glavni obravnavi dne 8.6.2004, specificirala pa z vlogo z istega dne ter zahtevala njihovo povrnitev. Predlaga izdajo dopolnilnega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje odločilna dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, kakor tudi pobotnega ugovora tožene stranke pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ob tem pa tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka ni zagrešilo (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeni razlogi tožene stranke ne morejo prepričati, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, v kolikor je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nad zneskom 876.747,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila, torej za znesek 152.780,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2002 do plačila. Ta znesek predstavlja razliko med dogovorjeno ceno za montažo centralne kurjave vključno z dobavo in montažo radiatorjev ter izgradnjo vodovoda, kot jo zatrjuje tožeča stranka in kot jo zatrjuje tožena stranka. Slednja v pritožbi ponovno poudarja, da sta se pravdni stranki dogovorili za izdelavo instalacije centralnega ogrevanja in vgradnjo materiala ter opreme za skupno ceno 876.747,00 SIT ter da to dokazuje ročni pripis na ponudbi št. 142/01, vendar ne ponudi nobenih novih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ne bi že upoštevalo pri presoji tega listinskega dokaza in dogovora strank in ki bi bile take, da bi prepričale v drugačno pravno presojo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje ponudbo št. 142/01, kakor tudi fakturo oziroma račun št. 877/01 ter fakturo oziroma račun št. 879/01 v povezavi z izpovedbami zaslišanih strank in prič ter izvedeniškim mnenjem pravilno pravno presodilo in utemeljeno zaključilo o obstoju tožbenega zahtevka tožeče stranke v višini 1.029.527,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je ponudba št. 142/01 z dne 2.3.2001, v kateri so jasno razčlenjene postavke po količini in ceni, povsem jasna v končnem znesku za plačilo skupaj z DDV v višini 514.887,30 SIT, pri čemer je postavka "potrošni material, vodovodni za priklop bojlerja na vodovodno instalacijo po ceni brez DDV 10.000,00 SIT" črtana pri prodajni vrednosti zneska 476.747,50 SIT in črtana tudi pri končnem znesku za plačilo z obračunanim DDV-jem tako, da znesek za plačilo znaša 504.087,30 SIT; povsem jasno pa je na koncu obračuna ponudbe zapisano, da je plačano 400.000,00 SIT ter upoštevaje, da je bil nato dne 31.12.2001 zaradi izvedbe kotlovnice po priloženem popisu izdan račun za plačilo še 104.087,30 SIT, iz tega pa je tudi razvidno, da znaša prodajna vrednost blaga in storitve 466.747,50 SIT, DDV v višini 8 % 37.439,80 SIT ter skupna vrednost 504.087,30 SIT, je tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da so na vrhu ponudbe ročno zapisane številke 400.000,00 in 476.742,15 SIT, brez seštevka in brez vsakršne dodatne obrazložitve in pojasnila, da njihov seštevek pomeni končno dogovorjeno ceno vključno z izgradnjo vodovoda in dobavo radiatorjev neprepričljiva in ne more prepričati, da seštevek teh ročno zapisanih števil pomeni končno dogovorjeno skupno ceno. V ponudbi št. 142/01 namreč te storitve in blago niso zajeti, mnenje izvedenca pa je, da vrednost vgrajenega materiala in opreme za izvedeno instalacijo centralnega ogrevanja ustreza tržnim cenam, prav tako, da vrednost montažnih del za isto instalacijo ustreza tržnim cenam. Glede del po računu št. 878/01 z dne 31.12.2001, ki zajemajo "kompletacijo vodovoda" je izvedenec res navedel, da ni razčlenitve del v računu, vendar je v rekapitulaciji vrednost vodovodne instalacije v višini 240.420,60 SIT ocenil kot primernega, prav tako je ocenil vrednost izvedbe kotlovnice na 504.087,30 SIT, vrednost izvedbe radiatorske instalacije (brez razvodov) pa na znesek 685.037,84 SIT, tako da skupna vrednost po računih tožeče stranke znaša 1.429.527,74 SIT, od česar je tožeča stranka že prejela avans v višini 400.000,00 SIT, in je potrdil, da sporni znesek, katerega sta toženi stranki še dolžni plačati tožeči znaša 1.029.527,74 SIT, to pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljani znesek. Glede na take listinske dokaze in izpovedbo priče B. V. K., zakonite zastopnice tožeče stranke, da zabeležka na ponudbi 142/01 pomeni, da se je račun glasil na 476.747,00 SIT brez davka in da je bilo plačano 400.000,00 SIT avansa ter da je od vrednosti računa bilo odpisanih še 10.000,00 SIT po postavki, ki ji je toženec nasprotoval, taka izpovedba pa skupaj z listinskimi dokazi v celoti potrjuje izpoved priče A. K. in utemeljuje tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v znesku, kolikor se glasi nad 876.747,00 SIT. Ugotovitve sodišča prve stopnje in presoja ponudbe (A 4), izpovedi zastopnice tožeče stranke (stran 49), A. K. (stran 54) in toženih strank (stran 51 do 53), izvedenskega mnenja (stran 69), dopolnitve le tega (stran 104), računa (A 7) in ponudbe (A 3) je pravilna. Utemeljeno je zato sodišče zaključilo o obstoju terjatve tožeče stranke v vtoževani višini in pritožbene navedbe ne morejo omajati dokazne presoje o tem, katero ceno sta stranki dogovorili in kaj je bilo vključeno v končno oceno. Vse dokaze, ki jih omenja pritožba, je sodišče prve stopnje ocenilo, ocena pa je logična in konsistentna, saj ni verjetno, da bi se stranki dogovorili za nižjo ceno, kot je vrednost dela in materiala ocenil izvedenec. Toženec ni ponudil nobenih drugih dokazov, niti logičnih razlogov za svoje zatrjevanje, da je bila končna cena dogovorjena 876.747,00 SIT in da so bila vsa dela in ves material že vključeni v ceno. Višje sodišče tako nima prav nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se pravdne stranke dogovorile tudi za izvedbo vodovoda in sicer da je šlo za montažo kopalniške opreme, za kar je res najprej dogovor znašal 125.000,00 SIT, vendar če bi bil ves kopalniški material izdobavljen, ker pa je bilo potrebno stvari dokupiti in ker se je povečal obseg del, je bil izdan račun št. 879/01 v višini 240.402,60 SIT, ki obsega plačilo za delo v višini 149.725,00 SIT in za material 72.870,00 SIT. Tudi v tem delu tožeča stranka v pritožbi ne more prepričati, da je bila za izvedbo vodovoda dogovorjena cena 125.000,00 SIT, saj tudi v pritožbi ne zanika izpovedbe A. K., da material ni bil izdobavljen, kot bi moral biti pri prvotno dogovorjeni ceni 125.000,00 SIT in da se je tudi obseg dela povečal. Nesporno je bil izdan račun za znesek 240.402,60 SIT, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo izpoved drugotožene stranke kot nezanesljivo, ker je ta izpoved v nasprotju z njegovimi navedbami v pisnih vlogah, dejstvo pa je tudi, da ta znesek potrjuje tudi izvedenec. Res je, da izvedenec navaja, da mnenja o tržni vrednosti za dela po računu, ki zajemajo "kompletacijo vodovoda" ne more podati, ker ni razčlenitve, vendar toženec očitno spregleda, da je v rekapitulaciji računov izvedenec vrednost vodovodne instalacije v višini 240.402,60 SIT potrdil, saj je tudi na podlagi te vrednosti potrdil tožbeni zahtevek tožeče stranke v zahtevani višini v celoti. Presoja sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožeče stranke po računu v prilogi A 5 v višini 240.402,00 SIT je tako pravilna in utemeljena. Pritožba tožene stranke zato v tem delu ni utemeljena.

Pritožbi pa ni mogoče slediti niti ko skuša prepričati, da je bilo dejansko stanje tudi v delu, ko je sodišče ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke iz naslova razlike v porabi plina med kurilnima sezonama 2001/2002 in 2002/2003 v znesku 245.782,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ne obstoji. Tudi v tem delu je namreč sodišče prve stopnje na podlagi ponujenih dokazov prišlo do pravilnih zaključkov, za katere je v sodbi navedlo prepričljive razloge. Tožena stranka nekorektno povzema v obrazložitev pritožbe dele izvedeniškega mnenja, saj je izvedenec poleg tega, da je na zaslišanju pojasnil, da bi za svoje mnenje glede vzroka večje porabe plina potreboval načrt izvedenih del (za katerega je ugotovil, da ni bil izdelan v skladu s predpisi o največji dovoljeni porabi goriva v odvisnosti od zunanjih klimatskih pogojev in mikroklime prostorov) in izračun toplotnih izgub, že v pisni dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 13.5.2004 (list. št. 102 spisa), pojasnil, da tudi izračun normativne porabe goriva ne bi dal odgovora na vprašanje, ali je bila dejanska poraba goriva v skladu z dejanskimi parametri oziroma podatki, ki jih ne poznamo, ki pa so: zunanje temperature, vetrovnost, temperature prostorov v stavbi in še drugi, ter da v obravnavanem primeru ni dokaza o dejanski porabi goriva, kajti dejanska poraba goriva se lahko izmeri le z ustreznimi merilniki ali določi na osnovi števila obratovalnih ur gorilca ob upoštevanju karakteristik tega gorilca. Poleg tega je izvedenec na zaslišanju na glavni obravnavi v zvezi z dokazovanjem večje porabe goriva tožene stranke v sezoni 2001/2002, povedal, da je poraba goriva v novi stavbi zmeraj večja, za koliko je večja, pa pravzaprav ni dokazljivo, lahko pa je večja celo do 30 %. Glede normativne porabe goriva je pojasnil, da je ta vezana na osnovni načrt, na vremenske razmere, na toplotne izgube in razne spremenljivke kot so zunanja temperatura, vetrovne razmere, pomembno pa je tudi, koliko se je kurilo. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da je izvedba konkretne instalacije lahko vzrok manjši porabi goriva, je bil izvedenec povsem jasen v odgovoru, da tega ne more potrditi. Pri odgovoru je izvedenec izhajal tudi iz navedb stranke, da jih je zeblo in da je bilo 17 stopinj, iz česar je sklepal, da je bila poraba goriva zaradi tega le manjša, saj je pri tej temperaturi poraba praktično izredno nizka. Po mnenju izvedenca je možno, da se zaradi predimenzionalnih grelnikov v prostoru, kjer je termostat, ne dosega željena temperatura, zato termostat daje ukaz, naj kotel stalno gori in je zaradi tega poraba goriva večja, vendar pa se pri tem drugi prostori (tisti, kjer termostata ni) pregrevajo. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj so tudi ostali prostori bili neogreti. Izvedenec je povedal, da je nemogoče dokazati, da je bila poraba goriva zaradi napake v instalaciji večja ali pa manjša; iz navedb strank, ko trdijo, da je bila temperatura v celotni hiši nižja, pa je po njegovem sklepati, da je bila poraba kvečjemu manjša. Izvedenec je zlasti opozoril, da je trditev tožene stranke nedokazljiva zato, ker ni podatkov o uporabi goriva, ampak le o njegovi nabavi, pa tudi nikjer ni podatka, koliko goriva se je porabilo za segrevanje sanitarne tople vode. Nadalje je povedal, da nepravilno montiran konvektor ni v povezavi z večjo prisotnostjo zraka v sistemu in v kolikor konvektor ni delal, tudi ni mogel vplivati na večjo porabo goriva. Po zaslišanju izvedenca je pooblaščenec tožene stranke sicer še vedno vztrajal pri svojem predlogu iz pripravljalne vloge z dne 20.1.2004 (list. št. 93 do 96), da se izvedeniško mnenje dopolni tako, da izvedenec opravi izračun normativne porabe goriva in poda mnenje, za koliko je bila poraba goriva v prvem letu porabe objekta večja zaradi vlage v konstrukcijskih elementih ter pojasni, ali je razlika med dejansko porabo in izračunano normativno porabo, oziroma večjo porabo v prvem letu ogrevanja posledica že ugotovljenih napak ter da odgovori na vprašanje o ustreznosti pretočne črpalke in ustreznostem številu in velikosti grelnih teles ter o vplivu na večjo porabo goriva, vendar je sodišče tak ponovni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj je tudi po presoji višjega sodišča izvedenec na vsa zastavljena vprašanja že odgovoril, predvsem pa je v obravnavanem primeru izključil možnost dokazati, da je večja poraba goriva v kurilni sezoni 2001/2002 posledica nestrokovne in nepravilne izvedbe toplotne instalacije v hiši tožene stranke, ker tožena stranka ni postregla s podatki, koliko goriva se je porabilo za segrevanje sanitarne tople vode in ker ni podatkov o dejanski porabi goriva, saj tožena stranka ni imela merilnika, ki bi povedal, koliko nabavljenega goriva je bilo dejansko porabljenega za segrevanje. Zato tudi načrt izvedenih del, ki bi bil izdelan v skladu s predpisi o največji dovoljeni porabi goriva v odvisnosti od zunanjih klimatskih pogojev in mikroklime prostorov ne bi mogel biti podlaga izračunu izvedenca o tem, ali je izvedba instalacije neposredni vzročni zvezi z večjo porabo plina v prvi kurilni sezoni. Izvedenec je na to vprašanje povsem jasno in nedvomno odgovoril, saj je povsem jasno povedal, da je nemogoče dokazati, da je bila poraba plina zaradi napake v instalaciji ali večja ali manjša od pričakovane. Drugega izvedenca tožena stranka med postopkom ni predlagala, na vprašanje, ki ga tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, namreč da je potrebno zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja izvedeniško mnenje dopolniti, pri čemer v pritožbi niti ne pove konkretno s čim in tudi ne zatrjuje, da razpolaga z manjkajočimi podatki, temveč se sklicuje na predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja iz svoje zadnje pripravljalne vloge, na katerega pa je izvedenec že izčrpno odgovoril v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na izpoved izvedenca, ki je izrecno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, povsem jasno pa je povedal, da večje porabe goriva ni mogoče povezati z napakami v instalaciji, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pobotni ugovor tožene stranke v tem delu zavrnilo, povsem na mestu. Trditev tožene stranke, da je zaradi napake v instalaciji v sezoni 2001/2002 v primerjavi s sezono 2003/2004 porabila za 245.782,50 SIT več plina, je ostala nedokazana, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v tej višini. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 65.000,00 SIT, ki predstavlja stroške regulacije za ločeno ogrevanje po nadstropjih, vendar se v tem delu tožena stranka ne pritožuje. Pravilna pa je materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je obrestni del pobotnega ugovora neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (člen 154 in 165 ZPP).

Tožena stranka pa v pritožbi še opozarja, da je pravočasno priglasila stroške postopka, ki so ji nastali do izdaje sodbe prve stopnje in ker sodišče v izpodbijani sodbi (v izreku) o tem ni odločalo, predlaga izdajo dopolnilnega sklepa v skladu z določbo 325. člena ZPP v zvezi s členom 332 ZPP. Višje sodišče ugotavlja, da za izdajo predlaganega sklepa ni pristojno, saj je po določbi 325. člena ZPP za izdajo dopolnilnega sklepa oziroma za odločitev o stroškovnem zahtevku tožene stranke pristojno sodišče prve stopnje, zato se bo morala tožena stranka s svojim predlogom obrniti nanj.

 


Zveza:

ZPP člen 325, 332, 325, 332.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY2MA==