VSK sodba I Cp 408/2006

Jedro

Glede učinkovitosti nadomestne vročitve ni bistveno, ali je ta oseba pisanje dejansko predala naslovniku ter kdaj je to storila.

Dejstvo sorodstvenega razmerja med tožnicama in dejstvo mladoletnosti drugotožnice v času vložitve tožbe je v tožbi pojasnjeno, poleg tega gre za dejstva, ki jih ni treba posebej dokazovati. Prvotožnica je kot mati zakonita zastopnica mladoletne drugotožnice, njeno pooblastilo pa temelji na zakonu, saj po določbi 1. odstavka 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih mladoletne otroke zastopajo starši.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da so se toženci dolžni v 15 dneh izseliti iz konkretno opisanega stanovanja v N. in ga skupaj s kletjo v istem roku izročiti tožnicam.

Zoper to sodbo so se pritožili toženci s pomočjo pooblaščenca, ki je navedel, da sodbo izpodbijajo v celoti in iz obeh pritožbenih razlogov (bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava) ter predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej pritožnik opozarja, da je bila zamudna sodba vročena le D. R. dne 30.1.2006, ostalima dvema tožencema pa ne, zato to pritožbo vlagata Ma. R. in M. R. zgolj iz previdnosti, pritožnik pa sodišče poziva, da jima zamudno sodbo čimprej vroči. V nadaljevanju pritožbe pa pritožnik meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba tožencem vročena dne 5.12.2005 na podlagi fikcije vročitve, saj tožba tožencem ni bila vročena niti dejansko niti na podlagi fikcije. Dejanska vročitev tožbe ne izhaja niti iz navedb sodišča niti iz podatkov v spisu; tožba pa ni bila pravilno vročena niti na podlagi fikcije, saj so toženci prejeli zgolj obvestilo z dne 3.12.2005, ki je bilo puščeno v poštnem nabiralniku, medtem ko kasneje, zlasti ne 5.12.2005 ni bilo puščeno nobeno obvestilo o tem, kje lahko prevzamejo poštno pošiljko s tožbo. Zato pogoj iz 1. alinee 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen. O navedenem pa se predlaga v dokaz zaslišanje D. R.. Nadalje je pritožnik prepričan, da tožba, na podlagi katere je bila izdana zamudna sodba, ni bila popolna in bi moralo sodišče še pred poskusom vročitve od tožeče stranke zahtevati, da jo ustrezno popravi oziroma dopolni s pooblastilom oziroma dokazom o sorodstvenem razmerju med tožnicama. Tožbi ni bil priložen dokaz, da je prvotožnica v resnici zakonita zastopnica drugotožnice, prav tako ni bilo priloženo pooblastilo drugotožnice. Navaja pa še, da toženci ne zanikajo, da v času vložitve tožbe niso imeli sklenjene pisne najemne pogodbe, ter da jim je prvotožnica večkrat obljubila, da bo z njimi najemno pogodbo podaljšala, zaradi česar so šteli, da jim je bila najemna pogodba ustno podaljšana in lahko stanovanje uporabljajo še naprej. Zahtevajo pa še povrnitev stroškov, ki so nastali z vložitvijo pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej višje sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe o tem, da je bila zamudna sodba vročena le D. R., medtem ko ostalima toženima Ma. R. in M. R. sodba sploh ni bila vročena, ne držijo. Iz vročilnic na hrbtni strani list. št. 9 spisa je razvidno, da je bila zamudna sodba vročena D. R. osebno dne 30.1.2006, Ma. R. in M. R. pa je bila vročena pravilno nadomestno s tem, da je bila vročena dne 30.1.2006 D. R.. Ker sta bili obe toženki Ma. R. in M. R. predhodno obveščeni o sodni pošiljki z zamudno sodbo in sicer dne 25.1.2006 in 26.1.2006, je bila nato 30.1.2006 sodba pravilno vročena na naslovu stalnega bivališča toženk D. R., očitno članu gospodinjstva. Taka vročitev je v skladu z določbami 142. in 144. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se z dnem tako opravljene nadomestne vročitve šteje vročitev za opravljeno. Iz vročilnic namreč ni razvidno, da oseba, ki je pisanje prevzela, le tega ne bi mogla izročiti naslovnicama, prav tako pritožba ne zatrjuje nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom o tem, da je zamudna sodba dosegla naslovnici. Glede učinkovitosti nadomestne vročitve namreč ni bistveno, ali je ta oseba pisanje dejansko predala naslovniku ter kdaj je to storila, sicer pa so vsi toženci pritožbe pravočasno vložili.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, določeni v 318. členu ZPP in pritožbene navedbe ne morejo vnesti dvoma v obstoj dejanskih okoliščin, od obstoja katerih je odvisna izdaja zamudne sodbe. Iz vročilnic na list. št. 5 do 7 spisa je razvidno, da je bil prvi poskus vročitve tožbe skupaj s pozivom na odgovor tožencem vročen dne 3.12.2005 in puščeno obvestilo o ponovni dostavi za dne 5.12.2005; iz drugega obvestila o prispelem pismu pa je razvidno, da vročevalec tožencem ni mogel osebno vročiti sodnega pisanja niti dne 5.12.2005, prav tako ne odraslim članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu, zato je pustil obvestilo, da lahko pismo prevzamejo na pošti dne 5.12.2005 med 16. in 19. uro oziroma od 6.12.2005 dalje v delovnem času pošte in sicer v roku 15-ih dni; na hrbtni strani obeh obvestil o prispelem pismu pa sta zapisana pravna pouka iz 140. in 141. člena ZPP, na drugem obvestilu torej, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan 5.12.2005, če pisma v petnajstdnevnem roku toženci ne bodo prevzeli. V konkretnem primeru je vročilnico - potrdilo o vročitvi izpolnil vročevalec z datumi obvestila o prispelem pismu in svojim podpisom, iz priloženih prvih in drugih obvestilih tožencem o prispelih pismih, ki so opremljeni z žigom pošte N. in podpisom vročevalca pa je tudi razvidno, da je vročevalec vročitve tožbe s prilogami in pozivom za odgovor opravljal v skladu z določili 3. odstavka 142. člena ZPP v zvezi z določbo 140. in 141. člena ZPP. V teh je določeno, da če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri v zakonu navedenih osebah pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje; če vročitev sporočila ni mogoča v zakonu navedenim osebam, tako sporočilo pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po določbi 140. oziroma 141. člena ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena. V 141. členu ZPP pa je določeno, da če vročitev pisanja ni mogoče osebi, kateri je treba pisanje vročiti niti kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, prav tako pa ne hišniku ali sosedu, ki bi v tako vročitev privolila, vročevalec pisanja izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, oziroma pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, na naslovu prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu navede vročevalec vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, nakar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. O taki vročitvi je treba obvestiti sodišče, ki je vročitev odredilo. Ker je vročevalec za vsakega od tožencev vročanje opravljal po določbah ZPP, saj je vsakemu od tožencev v hišnem predalčniku na naslovu prebivališča pustil obvestilo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti, navedel pa tudi vzrok za takšno ravnanje, datum obvestila in se nanj podpisal in ker noben od tožencev pisanja ni dvignil v 15 dnevnem roku, v skladu z določbo 2. odstavka 141. člena ZPP velja fikcija vročitve na dan, ko je bilo v hišnem predalčniku puščeno drugo obvestilo o ponovnem poskusu vročitve in o tem, da se pisanje nahaja na pošti v N., o roku 15 dni ter o času, ko ga naslovnik lahko prevzame ter z opozorilom o pravnih posledicah, za primer, če naslovnik pisanja ne bo dvignil. Tako opremljena vročilnica je dokaz in je podlaga fikciji o opravljeni vročitvi sodne pošiljke. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost; zgolj s posplošenim zanikanjem poskusa vročitve sodne pošiljke in prejema obvestila o tem kje se pisanje nahaja ter kdaj ga je mogoče dvigniti, brez navedbe konkretnih okoliščin in ustreznih dokazov, ki bi omogočali vsaj verjetnosten preizkus takih trditev, pa tožena stranka ne more prepričati, da toženci obvestil o prispeli pošiljki niso prejeli in da ravnanje vročevalca ni bilo tako, kot izhaja iz vročilnic. Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo vročilnice na list. št. 5 do 7 spisa kot dokaz, na podlagi katerega temelji fikcija o pravilnosti opravljene vročitve tožbe tožencem s pozivom za odgovor. Pritožbena trditev, da ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 318. člena ZPP in smiselno, da je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ne drži. Obstoja ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 2. do 4. točke 318. člena ZPP pa pritožnik niti ne zanika.

Nesprejemljive pa so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožba, na podlagi katere je bila izdana zamudna sodba, nepopolna, ker njej niso bili predloženi dokazi o sorodstvenem razmerju med tožnicama oziroma pooblastilo. Kot je razvidno, na strani tožeče stranke nastopata N. G. ter mladoletna S. V., za katero je navedeno, da jo zastopa zakonita zastopnica mati N. G., obe pa na podlagi pooblastila prvotožnice odvetnica J. T.. Dejstvo sorodstvenega razmerja med tožnicama in dejstvo mladoletnosti drugotožnice v času vložitve tožbe je v tožbi pojasnjeno, v pritožbi pa ta dejstva niso oporekana, poleg tega gre za dejstva, ki jih ni treba posebej dokazovati. Prvotožnica je kot mati zakonita zastopnica mladoletne drugotožnice, njeno pooblastilo pa temelji na zakonu, saj po določbi 1. odstavka 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 - ZZZDR) mladoletne otroke zastopajo starši. Iz dokazov priloženih tožbi - izpiska iz zemljiške knjige v prilogi A2 pa je razvidno, da sta solastnici nepremičnine, ki je predmet tega pravdnega postopka, obe tožnici.

Ker je iz poziva toženi stranki, naj odgovori na tožbo (na list. št. 4) ter iz vročilnic (na list. št. 5 do 7) razvidno, da obstaja fikcija vročitve tožbe skupaj s pozivom toženim strankam, zaradi česar je šteti, da je bila tožba skupaj s pozivom pravilno vročena v odgovor, očitno pa tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila in ker so po oceni pritožbenega sodišča obstajale tudi druge procesne predpostavke za veljavnost zamudne sodbe in sicer sklepčnost tožbe, da ni nasprotja med navedbami v tožbi in dokazi in da ne gre za nedovoljeno razpolaganje strank, je bila zamudna sodba izdana utemeljeno v skladu s pogoji iz 318. člena ZPP. Tako se preizkus materialno pravne sklepčnosti tožbe nanaša na preizkus ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialno pravno posledica, ki obsega tožbeni zahtevek (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti torej glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je pokazal, da izpodbijana sodba s tema kršitvama ni obremenjena. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, je tudi materialno pravna pravilna, saj je najemna pogodba, s katero so tožene stranke stanovanje najele, že potekla, najemna pogodba ni bila obnovljena, tožnici pa sta dne 16.6.2005 pisno zahtevali, da se toženci izselijo do 30.9.2005, kar kaže, da toženci živijo v stanovanju brez pravnega naslova. Višje sodišče ugotavlja, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da je tožencem prvotožnica večkrat obljubila, da bo z njimi najemno pogodbo, sklenjeno za določen čas, podaljšala ter da so zaradi tega toženci šteli, da jim je bila najemna pogodba ustno podaljšana, vendar pa te navedbe za samo izdajo zamudne sodbe niso upoštevne. Te pritožbene navedbe so namreč v celoti uveljavljenje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa pritožbe zoper zamudno sodbo ni dovoljeno vložiti (2. odstavek 338. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niso pa podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka (člen 154 in 165 ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1010/2001
• VSL sklep I Cp 3573/2008
• VDS sklep Pdp 1899/2004