VSK sodba in sklep I Cp 622/2006

Jedro

Delo policistov samo po sebi še ne predstavlja delo s povečano nevarnostjo, kot tudi, da delo policista lahko pomeni delo s povečano nevarnostjo šele glede na okoliščine konkretnega primera, kolikor le to vsebuje elemente povečane nevarnosti. Da je do poškodbe prišlo v času, ko tožnik ni bil v službi, v obravnavani zadevi ni pomembno, saj je policist dolžan ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja.

 

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i glede začetka teka zamudnih obresti v 1. alinei I. točke izreka tako, da tečejo od 1.1.2003 (in ne od 1.1.2002) in sklenilo, da se sodba r a z v e l j a v i v delu, kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek glede rente (točka IV. izreka) in glede pravdnih stroškov (točka V. izreka).

Sicer se pritožbi zavrneta in v izpodbijanih a nespremenjenih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki: 1.) znesek 6.050.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 11.060.000,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 10.3.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero in od zneska 6.050.600,00 SIT od 11.3.2003 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti; 2.) znesek 483.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila; in 3.) znesek 769.594,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. 4.) Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sklenilo je še (tč.5 izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 402.156,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti takšni sodbi sta se po svojih pooblaščencih pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnik med poskusom prijetja storilca kaznivega dejanja ni ravnal s potrebno skrbnostjo in da cilj v tem primeru ni opravičeval sredstev. Zaključek, da je zato do 30 % soodgovoren za nastanek škodnega dogodka ni primeren, saj ne upošteva specifične narave tožnikovega dela in posebnih zahtev in dolžnosti. Policist se je dolžan izpostavljati nevarnostim, ki niso nerazumne. Skok s police, kot je storil tožnik, ni bilo nerazumno izpostavljanje nevarnosti, saj višina ni bila velika. Zato tožnik ni soodgovoren za nastali škodni dogodek in je sodišče neutemeljeno znižalo ugotovljeno škodo na račun soodgovornosti. Sodišče je sicer na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na višino, vendar pa je določilo prenizko odškodnino. Najbolj očitno je to pri odškodnini za pretrpeli strah, ki jo je sodišče ugotovilo na 1.000.000,00 SIT. Upoštevajoč potek zdravljenja, številne operacije, katerim se je moral tožnik izpostavljati, nevarnosti, da bo ob nogo ali celo ob življenje, saj je bil infekt velik in življenjsko nevaren, zahtevana odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT ni bila pretirana in bi jo sodišče moralo v celoti priznati. Isto velja tudi za vse druge postavke. Povsem neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo rentni zahtevek, češ da tožnik ni uspel dokazati, da bi izpolnil pogoje za napredovanje, če do poškodbe ne bi prišlo. Tožnik se je primerjal s sodelavcem, ki je imel pred tožnikovo poškodbo slabše ali enako izhodišče za napredovanje, kot tožnik. Zato bi ob rednem teku dogodkov nedvomno prišlo do tega, da bi tudi tožnik napredoval tako, kot njegov sodelavec. To je po oceni tožnika zadosti, da bi sodišče moralo po temelju priznati rentni zahtevek, ugotoviti višino izpadlih dohodkov in določiti rento. Ker razlike v plači sodišče ni ugotavljalo, je v tem delu ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.Tožeča stranka predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, to je, prisodi tožniku še zneske do zahtevane višine, zavrnilni del glede rente pa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ob tem naj sodišče tudi spremeni odločbo o stroških na prvi stopnji, glede pritožbenih stroškov pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava glede ugotovitve temelja odškodninske odgovornosti. Navaja, da gre v tej zadevi za vprašanje ali je delo policista šteti kot delo s povečano nevarnostjo oz. nevarno dejavnost, opozarja pa tudi, da se tožnik, sicer policist po poklicu, ni poškodoval med delovnim časom. Poudarja, da delo policista lahko pomeni delo s povečano nevarnostjo šele v okoliščinah konkretnega primera, če vsebuje elemente povečane nevarnosti. Prav ta pravni standard dela s povečano nevarnostjo, pa je v izpodbijani sodbi po mnenju tožene stranke napačno materialno pravno ugotovljen. Sodišče bi moralo presojati in ugotavljati, ali je bil tožnik v konkretnem primeru prisiljen delati v pogojih povečane nevarnosti od običajnih pogojev dela. Sodišče je sicer okoliščine tožnikovega skoka za storilcem povzelo iz njegovih navedb, vendar po mnenju tožene stranke ni opravilo ustrezne pravne presoje ugotovljenih dejstev in okoliščin. Sam tožnik je namreč zatrjeval, da se s skokom s police okna ni izpostavljal nepotrebnemu oz. povečanemu riziku, kar logično pomeni, da s tem svojim ravnanjem niti ni odstopal od rizika, kateremu so se policisti dolžni izpostavljati pri opravljanju svojih del in nalog in ki ni samo po sebi nevarna dejavnost. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožniku doma, v svojem prostem času, ni bilo potrebno ukrepati na način, kot je to storil, saj glede na nesporno dejstvo, da je storilec že pobegnil in že zapustil zgradbo, ni šlo za nesporno ogrožanje življenja, osebne varnosti ali premoženja ljudi. Tožnik je s svojim ravnanjem neposredno pred samim skokom z okenske police že izvedel ukrep preprečitve nezakonitega ravnanja domnevnega storilca, zato za njegovo nadaljnje ravnanje ni bilo več razlogov. Za prijetje storilca bi tožnik lahko oz. moral poklicati OKC policije, jih seznaniti z dejanjem, opisom storilca, smeri bega itd.. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke v vlogi z dne 22.8.2005, kjer je po zaslišanju tožnika (izpoved glede tega, da skok zanj ni bil nekaj neobičajnega), uveljavljala krivdno ravnanje tožnika v smislu ekskulpacijskega razloga objektivne odgovornosti. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da tožnik "ni ravnal s potrebno skrbnostjo", da se je "izpostavljal nepotrebnemu riziku in se neprevidno spravil v nevarnost" ter da tožnikov "cilj v tem primeru gotovo ni opravičeval sredstva". Take ugotovitve pa po mnenju tožene stranke kažejo na tožnikovo krivdno ravnanje in je izključno zaradi tega prišlo do škodnega dogodka. Tožena stranka glede na zgornjo obrazložitev meni, da so razlogi izpodbijane sodbe, kjer so povzete okoliščine tožnikovega ravnanja ter razlogi oz. zaključek sodišča, da tako ravnanje predstavlja delo s povečano nevarnostjo in je zanj objektivno odgovorna tožena stranka, v nasprotju sami s seboj. Zato je po mnenju tožene stranke podana tudi kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo v izpodbijani sodbi. Tožena stranka meni, da bi sodišče ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da je odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, izključena. Zgolj podrejeno tožena stranka glede na zgoraj navedeno pritožbeno utemeljitev, meni, da soodgovornost tožene stranke za nastalo škodo ne dosega niti 30 %, medtem, ko je odgovornost tožnika vsaj 70 %. Tožena stranka meni, da je sodišče bistveno preseglo okvirje dosedanje sodne prakse pri vseh vrstah škode. Po mnenju tožene stranke gre tožnikov primer po Fisherju uvrstiti med "srednje hude primere", podrejeno morda največ "hude primere". Povprečne odškodnine, za nematerialno škodo, se v teh primerih gibljejo od 24 do 58 povprečnih neto plač, v izpodbijani sodbi pa je kot primerna odškodnina priznana v višini skoraj 89 povprečnih neto plač. Tožnik je hude bolečine trpel le 10 dni nato približno dva meseca srednje bolečine, nato pa lažje bolečine. Zgolj za deset dni hudih bolečin, ki jih je trpel v bolnici, kjer so mu jih najbrž tudi znatno olajšali, nadalje pa bolečine niso bile več hude, je 5.000.000,00 SIT po mnenju tožene stranke popolnoma neprimerna oz. previsoka odškodnina. Za pretrpljeni strah priznanih 1.000.000,00 SIT je prav tako pretirano. Izvedenec je ugotovil primarni strah le dva do tri dni, sekundarni strah pa ni bil najvišje stopnje. Pri skaženosti sodišče ni ugotavljalo, ali gre pri tožniku za takšno okrnitev njegove zunanjosti, ki pri okolici povzroča pomilovanje, odpor in podobne občutke, zaradi česar tožnik trpi. Zgolj v takem primeru je namreč skaženost podlaga za odmero odškodnine v smislu določb 200. člena ZOR. Brazgotine na predelu gležnja, pri odraslem moškem, ki so večji del leta, nenazadnje tudi poleti večji del dneva, okolici nevidne, takih posledic ne morejo imeti in odškodnine v višini 1.800.000,00 SIT ne morejo opravičevati. Prvostopenjsko sodišče je v celoti sledilo izvedenčevi oceni o zmanjšanju življenjskih aktivnosti za 28 %. Prav tako sodišče nekritično povzema ugotovitev izvedenca o izgubi energetskega potenciala v poklicni karieri, ki nimajo nobene podpore v izvedenih dokazih med postopkom, kakor nenazadnje niti niso v domeni medicinskega izvedenca. Tožena stranka je med postopkom dokazala, da tožnik v svojem poklicu opravlja enako delo kot pred poškodbo. Da v svojem "poklicnem hierarhičnem razvoju" ne bo mogel biti enako uspešen kot pred poškodbo, pa tožnik ni z ničemer dokazal. Zaključek sodišča, da bodo posledice pri tožniku, ki je policist prišle še bolj do izraza, ni utemeljen z ničemer. Tožnik je sicer policist, vendar zaposlen v operativno komunikacijskem centru (tudi pred poškodbo), kjer normalna hoja (še manj pa skoki in tek) nesporno ni bistvenega pomena. Odškodnina v višini 8.000.000,00 SIT za 28 % zmanjšanje življenjske aktivnosti je previsoka. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev glede teka obresti za prisojeno odškodnino. Tožnik je v tožbi sicer uveljavljal zamudne obresti tudi za čas pred izdajo sodbe, skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26.6.2002. Vendar je tožnik v tožbenem zahtevku zahteval obresti od 1.1.2003 dalje. S priznanjem obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 naprej, je po mnenju tožene stranke, sodišče odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka, kakor z ničemer ni dokazano, da je bila tožena stranka tedaj že v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Prav tako je napačna odločitev o teku obresti za čas 11.3.2003 oz. od izplačila odškodnine pri zavarovalnici dalje (do 27.6.2003 ter nato zamudne do dokončnega plačila). Tožnik je namreč sklenil poravnavo, v kateri obresti niso bile dogovorjene. Tožena stranka tako meni, da zamuda na njeni strani ni nastala prej, preden ni bila vložena tožba. Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh stroškov tožene stranke z zamudnimi obrestmi od dneva odmere do plačila. Podrejeno pa, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

Tožena stranka ima sicer prav, ko meni, da delo policistov samo po sebi še ne predstavlja delo s povečano nevarnostjo, kot tudi, da delo policista lahko pomeni delo s povečano nevarnostjo šele glede na okoliščine konkretnega primera, kolikor le to vsebuje elemente povečane nevarnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje, tudi po mnenju višjega sodišča pravilno, ugotovilo prav slednje, to je, da je v obravnavanem primeru šlo za delo s povečano nevarnostjo, ki se mu je bil tožnik v skladu z določbami Zakona o policiji ( dalje: ZPol ) dolžan izpostaviti in da je na podlagi določb 2. odstavka 154. člena ter 1. odstavka 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (dalje: ZOR), ki je veljal v času škodnega dogodka, podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri takšnem delu. Da je do poškodbe prišlo v času, ko tožnik ni bil v službi (kar med strankama ni sporno), v obravnavani zadevi ni pomembno, saj je policist dolžan ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja, kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnikova naloga, v skladu z določbami ZPol, ne le prestrašiti storilca, pač pa ga tudi ujeti. Ne glede na navedeno pa je treba pritrditi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je za nastanek škodnega dogodka v deležu do 30% odgovoren tudi tožnik. Tožnik je bil ta, ki le v dani situaciji izbiral način, kako bo opravil nalogo, to je, ujel storilca. Zato kljub njegovemu zatrjevanju, da je bil z višino okenske police seznanjen in da je z nje že večkrat skočil brez posledic, ni mogoče spregledati, da tokratna situacija ni bila običajna (ni šlo za sestopanje podnevi, ker je pozabil ključ) pač pa je bila v trenutku njegovega skoka zunaj tema in se tako ni dobro videlo, v takih okoliščinah pa je nevarnost za poškodbe večja.

Višje sodišče tudi nima pomislekov glede prisojenih zneskov za nepremoženjsko škodo. Tožnik kot očitno prenizko odmerjeno izpostavlja odškodnino za strah, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je ugotovitve oprlo na mnenje izvedenca, kot pa je pojasnilo, se navedbe izvedenca, da je pri tožniku prisoten permanenten sekundarni strah, nanašajo na kategorijo zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede tožnikovega izpostavljanja, da bi moralo sodišče "upoštevajoč potek zdravljenja, številne operacije, katerim se je moral tožnik izpostavljati, nevarnosti, da bo ob nogo ali celo ob življenje, saj je bil infekt velik in življenjsko nevaren", za strah prisoditi odškodnino, ki jo zahteva (3.000.000,00 SIT), pa je treba povedati, da je sodišče prve stopnje na takšne navedbe odgovorilo že v sodbi, ko je odgovarjalo na očitek, da je izvedenec premalo poudaril, da je bil tožnik v življenjski nevarnosti.

Pritožbeni očitek tožene stranke, da glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti sodišče ni ugotavljalo, ali gre pri tožniku za takšno okrnitev njegove zunanjosti, ki pri okolici povzroča pomilovanje, odpor in podobne občutke, zaradi česar tožnik trpi, ni utemeljen. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotavljalo konkretne spremembe tožnikove zunanjosti, njihovo opaznost kot tudi vpliv teh sprememb na tožnikovo psihično počutje in v tem delu sodbo oprlo na navedbe izvedenca v mnenju (ta je ugotovil, da je pri tožniku ostala precejšnja skaženost predvsem zaradi izrazitega šepanja pri hoji, velikih in grdih brazgotin in vidne deformacije stopala, ter da je ta razvidna predvsem ko je v kopalkah ali kratkih hlačah, zaradi česar se tožnik izogiba obljudenih plaž in drugih stikov), ki se ujema tudi z navedbami tožnika. Tudi glede ostalih zneskov prisojene odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode je sodišče navedlo prepričljive razloge. Kot je navedlo, se je pri ugotavljanju višine nematerialne škode oprlo na izpoved tožnika in na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A. P.. Glede razlogov, ki jih je sodišče navedlo v utemeljitev posameznih vrst nepremoženjske škode ("a)odškodnina za nepremoženjsko škodo" - stran 7 do 10 sodbe) višje sodišče nima pomislekov in jih v celoti sprejema.

Tožena stranka sicer v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, torej tudi glede odločitve sodišča prve stopnje za prisojeno odškodnino za gmotno škodo, vendar v sami pritožbi glede te škode nima konkretnih navedb in se je ne da preizkusiti.

Utemeljeno pa tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti ( I.točka 1. alinea izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč tožniku priznalo zamudne obresti od zneska 11.060.000,00 SIT za čas od 1.1.2002 do 10.3.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, tožnik pa je s tožbo zahteval od vtoževanega zneska za nepremoženjsko škodo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2003 do dneva sodbe sodišča prve stopnje, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da gredo tožniku od zneska 11.060.000 SIT zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO), zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2003 do delnega plačila zavarovalnice in ne od 1.1.2002, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Utemeljena je tudi pritožba tožnika, ko graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo rentni zahtevek, češ da tožnik ni uspel dokazati, da bi izpolnil pogoje za napredovanje, če do poškodbe ne bi prišlo. Že iz navedb tožene stranke, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da tožnik ni napredoval le v napredovalnem obdobju 1999-2002, to je v obdobju zdravljenja po poškodbi, kar pomeni, da je sicer do poškodbe normalno (redno) napredoval. Tožnik je v potrditev svojih navedb predlagal tudi dokaze. Primerjal se je s sodelavcem, ki je imel pred tožnikovo poškodbo slabše ali enako izhodišče za napredovanje, kot tožnik in trdi, da bi ob rednem teku dogodkov tudi sam napredoval tako, kot sodelavec. Navedbe tožene stranke, da je po zakonodaji, veljavni v času poškodbe delavec sicer lahko napredoval ob izpolnitvi določenih pogojev, da pa to ni bilo nujno, bi zato moralo sodišče prve stopnje presojati z vidika, kako je tožnik napredoval do trenutka poškodbe in ob nespremenjenih pravilih (nihče ne trdi nasprotno) glede napredovanja, glede na predlagane dokaze presoditi, ali bi tožnik napredoval ob normalnem teku stvari, če ne bi bil zaradi zdravljenja poškodbe odsoten. Ker pa je sodišče nekritično sledilo navedbam tožene stranke, da tožniku ni uspelo z ničimer dokazati, da bi izpolnil pogoje za napredovanje, če do poškodbe ne bi prišlo, ne da bi izvedlo predlagane dokaze in se do njih opredelilo, je ostalo dejansko stanje glede zahtevka za plačilo rente nepopolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov je bilo zato treba izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti (točka IV. izreka), prav tako pa tudi glede odločitve o stroških (točka V. izreka), saj je od odločitve sodišča prve stopnje glede zahtevka o renti odvisna tudi odločitev o uspehu v pravdi (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo tako moralo v novem sojenju postopek dopolniti v nakazani smeri in o zahtevku tožnika glede rente ponovno razsoditi, glede na sprejeto odločitev pa tudi o stroških postopka.

Sicer se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je bila zadeva deloma vrnjena v novo sojenje, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno sodbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 1673/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 709/2000
• VSK sodba I Cp 400/2004