VSK sodba I Cp 480/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Kopru |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.480.2005 |
Evidenčna številka: | VSK03133 |
Datum odločbe: | 12.09.2006 |
Področje: | stvarno pravo |
Institut: | rei vindicatio - lastninska pravica na nepremičnini |
Jedro
Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati svojo lastninsko pravico na stvari, ki jo zahteva ter da ima stvar v posesti tožena stranka (92. člen Stvarnopravnega zakonika).
Izrek
Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanjsko hišo, stoječo na parc.št. 414 k.o. Š. in jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi pravdne stroške za narok dne 23.12.2004, odmerjene na 11.000,00 SIT.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predvsem zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka podedovala sporno nepremičnino od svojih staršev. Toženec je sprva živel z njima v Sloveniji, kasneje pa se je preselil v Italijo. Njegovi starši so tam živeli do njune smrti in tudi toženec se je k njima redno vračal, ju obiskoval, predvsem pa pomagal pri oskrbi stanovanjske hiše in vanjo vložil ogromno finančnih sredstev. Tudi po smrti staršev je toženec še vedno zahajal v to hišo, saj je nanjo zelo navezan. Da tožena stranka še danes dejansko izvaja posest na nepremičnini, prvostopenjsko sodišče sploh ni upoštevalo, ampak se je strogo oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka vpisana kot lastnica nepremičnine. Sodišče bi moralo pri svoji presoji tudi upoštevati, da je tožena stranka na nepremičnino zelo navezana in da je kljub temu, da je le-to podedovala od svojih staršev, pripravljena nepremičnino odkupiti po tržni ceni. Tožeči stranki je bil večkrat posredovan predlog, da bi se zadeva rešila po izvensodni poti, vendar zaman in se je nato tekom postopka izkazalo, da tožeča stranka ni pripravljena s toženo stranko skleniti niti najemne ali zakupne pogodbe. Tovrstni primer priča o tem, da se je marsikateremu tujcu, ki je v naši državi podedoval premoženje, kasneje zgodila krivica, saj je bilo veliko premoženja nacionaliziranega, dejanski lastnik pa je zamudil. Da premoženje zahteva nazaj, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru. Ne glede na to bi bila lahko država veliko bolj naklonjena temu, da se katera zadeva reši z dogovorom. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, tožena stranka pa s pavšalnimi pritožbenimi navedbami pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno izhajalo iz zakonske podlage, da lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri čemer mora dokazati svojo lastninsko pravico na stvari, ki jo zahteva ter da ima stvar v posesti tožena stranka (92. člen Stvarnopravnega zakonika). Da je lastnica sporne nepremičnine tožeča stranka, izhaja že iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc.št. 414 k.o. Š., temu pa toženec v pritožbi niti ne oporeka, priznava pa tudi, da ima predmetno nepremičnino v posesti. S pritožbenimi navedbami, da je toženec na sporno nepremičnino zelo navezan ter da je vanjo vložil ogromno finančnih sredstev, toženec ne more uspeti, saj so le-te za odločanje o tožbenem zahtevku za izpraznitev in izročitev nepremičnine pravno neupoštevne, kot tudi navajanje, da je toženec pripravljen nepremičnino kupiti po tržni ceni.
Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).
Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009