VSK sodba I Cp 415/2006

Jedro

Domnevo iz 1. odstavka 11. člena SPZ je sicer mogoče izpodbiti, vendar je dokazno breme na strani tistega, ki jo izpodbija, zato pritožnik nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti raziskati ali je tožeča stranka res lastnica sporne nepremičnine.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki v neposredno posest nepremičnino, hišo stoječo na parc.št. 2571 k.o. S., ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. 2, dolžna je izprazniti nepremičnino oseb in stvari ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2006 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče glede uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti vezano na vse okoliščine, ki so pomembne za pravilno uporabo materialnega prava. Na obravnavi je tožena stranka poudarila, da je podlaga za konkretno tožbo neko drugo pravno razmerje in da tožbeni zahtevek ni utemeljen, pri čemer je imela v mislih, da dejansko tožeča stranka sploh ni lastnica nepremičnine in je njeno lastništvo v zemljiški knjigi napačno. Trdi, da je predmetna nepremičnina last oseb, ki so vknjižene v zemljiški knjigi pred tožečo stranko. Nepremičnina je po odločbi upravnega organa o ugotovitvi nacionalizacije prešla v družbeno lastnino v uporabi tožeče stranke. Po ZNZGP pa niso obstajali pogoj za nastanek državne (družbene) lastnine in tega upravna odločba ni mogla spremeniti, saj je lahko prišlo do nastanka državne lastnine le na podlagi zakona ob obstoju točno z zakonom določenih pogojev in ne na podlagi upravne odločbe. Upravni organ pa za izdajo odločbe sploh ni bil pristojen. Po oceni pritožnika bi se moralo sodišče prve stopnje v okviru uporabe materialnega prava ukvarjati s tem vprašanjem in ob tem raziskati, ali je tožeča stranka po samem zakonu postala lastnica (imetnica pravice uporabe) na konkretni nepremičnini in posledično ugotoviti, da sploh ni podana aktivna legitimacija, ker tožnica ni, kljub vpisu v zemljiško knjigo, pravice uporabe sploh pridobila, saj zakonskih pogojev za kaj takega ni bilo. Na podlagi priposestvovanja pa se pravica uporabe ni mogla pridobiti, kolikor gre za družbeno politične skupnosti in posledično temu tudi ni moglo priti do lastninjenja nepremičnine po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Po mnenju pritožnika se sodišče prve stopnje glede na napačen materialnopravni pristop, z opisanimi dejanskimi vprašanji ni ukvarjalo, zato po njegovi oceni sodbe niti ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje prepričljivo obrazloženim razlogom izpodbijane sodbe in zaključku, da so izpolnjeni pogoji za ugoditev tožbenemu (vrnitvenemu) zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sicer napačno štelo, da se v obravnavani zadevi uporablja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), čeprav se, glede na datum vložitve tožbe dne 5.2.2003, uporablja Stvarnopravni zakonik (SPZ), vendar na pravilnost odločitve to ni vplivalo, saj je določba 37. člena ZTLR, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo v obravnavani zadevi, enaka določbi 92. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je namreč v tej zadevi pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek po svoji vsebini klasična vrnitvena tožba (rei vindicatio). Na podlagi 1. odstavka 11. člena SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, zato ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka dokazala, da je lastnica sporne nepremičnine, saj je to dokazovala z zemljiškoknjižnim izpiskom. Domnevo iz 1. odstavka 11. člena SPZ je sicer mogoče izpodbiti, vendar je dokazno breme na strani tistega, ki jo izpodbija, kar v obravnavani zadevi pomeni, da je dokazno breme na strani toženca, zato pritožnik nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti raziskati ali je tožeča stranka res lastnica sporne nepremičnine. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni navajal dejstev in okoliščin in ni postavil ustreznih trditev ter predlagal dokaze, ki bi utemeljevale zaključek, da tožnica ni lastnica sporne nepremičnine, temveč to uveljavlja šele v pritožbi, kar pa predstavlja nova dejstva, ki jih pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Res je, kar navaja pritožnik, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva izhajalo, ali je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi tako ravnalo. Zgolj pavšalna navedba toženca na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, da je med strankama prišlo do nastanka nekega drugega pravnega razmerja, ne da bi pri tem navajal konkretna dejstva in trditve, ki bi utemeljevala zaključek o določenem pravnem razmerju, ne more zadostovati. Pritožnik pojasnjuje, da je imel pri tem v mislih, da dejansko tožeča stranka sploh ni lastnica nepremičnine in da je njeno lastništvo v zemljiški knjigi napačno, vendar, kot je bilo že zgoraj povedano, so take pritožbene trditve novota, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ker pritožnik ne izpodbija zaključka kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da toženec ni dokazal, da zaseda nepremičnino na podlagi veljavnega pravnega naslova, se pokaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni zahtevala (1. odstavek 193. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 480/2005
• Sodba II Ips 113/2008
• VSC Sodba Cp 448/2017