VSK sodba I Cp 28/2006

Jedro

Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 44. člena SPZ. To določbo sicer pravilno povzema, ko navaja, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, vendar si to določbo napačno razlaga. Obravnavano določilo je namreč potrebno razlagati v povezavi z 10. členom SPZ (načelo zaupanja v zemljiško knjigo), ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz dikcije navedenega določila jasno izhaja, da se to nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet, v obravnavani zadevi pa ne gre za pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi , pač pa na podlagi dedovanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik nepremičnine vpisane v vložku št. 107, zemljiškega telesa 10 s parcelno št. 2057 k.o. S., kar je toženec dolžan priznati in izstaviti tožniku listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na 1/15, ki je vpisana na toženca, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila tako listino, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka po začasnem zastopniku. Po oceni pritožnika je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da velja določba 350. člena Obligacijskega zakonika (OZ) le za primere, ko se zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi pravnega posla. V obravnavanem primeru bi tožeča stranka lahko, ob izpolnitvi domnevne priposestvovalne dobe, zahtevala od toženca oziroma njegovih pravnih prednikov izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice že več kot 40 let nazaj. Pritožnik nadalje navaja, da je tožnik zgolj pavšalno navajal, da ima sporno nepremičnino v posesti že več kot 100 let, teh navedb pa ni z ničemer podkrepil (z listinskimi ali kakršnimikoli drugimi dokazili). Tožeča stranka bi morala dokazati, da je sama ali njen posestni prednik izvrševal posest nad sporno nepremičnino v dobri veri. Skladno z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in načelom javnosti tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri, da je sporna nepremičnina njena, če pa je bil kot lastnik te nepremičnine vpisan nekdo drug. Tožeči stranki je bilo poznano, ali bi ji vsaj moglo biti poznano, da ni vpisana kot lastnica sporne nepremičnine in bi lahko pravočasno vložila ustrezno tožbo. Imela je možnost preveriti v zemljiški knjigi, kdo je na sporni nepremičnini vknjižen kot lastnik in se zaradi načela javnosti nikakor ne more sklicevati na to, da ni vedela, da do vpisa na njeno ime ni prišlo, temveč da je bil tam vknjižen toženec. Vse, kar je v zemljiški knjigi vpisano, se šteje, da je poznano, zaradi česar tožeča stranka ne izpolnjuje že temeljnega pogoja za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik nadalje meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z izpolnitvijo pogojev za priposestvovanje. Pravni prednik tožeče stranke je že najmanj od leta 1987 ugotovil, da ni lastnik sporne nepremičnine, zato ni mogel biti v dobri veri. Že posestni prednik tožeče stranke ni bil ves čas priposestvovalne dobe v dobri veri, tožnik pa sploh nikoli ni bil v dobri veri, saj je bil seznanjen s tem, da ni prišlo do zemljiškoknjižne izvedbe domnevne menjalne pogodbe. Skladno z določbo 45. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) mora biti sedanji lastniški posestnik v vsakem primeru dobroveren, ne glede na dobrovernost posestnih prednikov, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Ker tudi posestni predniki niso bili vsi ves čas dobroverni, tožnik pa ni navajal, kdo je imel koliko časa sporno nepremičnino v posesti, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zgolj izjava neke tretje osebe, da naj bi družina P. uživala sporno nepremičnino že najmanj 60 let, ne zadošča za dokazno oceno, da so izpolnjeni pogoji glede priposestvovanja. Četudi bi sodišče zavzelo stališče, da je tožeča stranka priposestvovala sporno nepremičnino in na ta način pridobila lastninsko pravico, ji gre vseeno očitati, da svoje, sicer že na podlagi zakona pridobljene pravice, ni vpisala v javno knjigo in s tem dosegla učinek te pravice tudi nasprotni tretjim osebam, konkretno tudi proti toženi stranki. Določba 44. člena SPZ določa, da morebitna pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Toženec je bil namreč ves čas v dobri veri, da je solastnik sporne nepremičnine in je tudi ravnal pošteno in se zanesel na podatke o pravicah, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi, posledično pa ne more in ne sme trpeti škodljivih posledic. Glede na to, da je toženec že leta 1950 odšel v Avstralijo, mu domnevni pravni posli med pravnimi predniki tožeče stranke in tretjimi osebami niso bili znani. Toženec je popolnoma zaupal podatkom zemljiške knjige, temu je sledilo tudi zapuščinsko sodišče in toženec je povsem zakonito pridobil lastninsko pravico na podlagi dedovanja v trenutku zapustnikove smrti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, ko ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Ni sporno, da gre v obravnavani zadevi za ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnika na podlagi priposestvovanja, kot izvirnega načina pridobitve lastninske pravice, ki ima podlago v zakonu. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena trditev, ki se nanaša na zastaranje zahtevka za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, kot je pravilno obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. Protispisne so trditve pritožnika, da tožnik navedb, da ima sporno nepremičnino v posesti že več kot 100 let, ni z ničemer podkrepil in da ni dokazal pogojev za priposestvovanje sporne nepremičnine. Da so podane predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, je tožnik določno zatrjeval in je zato tudi predlagal dokaze (svoje zaslišanje, kot tudi listinske dokaze, kar izhaja iz listin v spisu in izpodbijane sodbe), zato so zgoraj navedene trditve pritožnika neutemeljene. Ravno tako pritožnik nima prav, da mora tožnik dokazati, da je bil sam oziroma njegovi pravni prednik v dobri veri. Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). To pomeni, da je toženec tisti, ki bi moral dokazati nedobrovernost tožnika, seveda bi moral toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi navajati dejstva in okoliščine in postaviti ustrezne trditve, ki bi utemeljevale zaključek o tem, da je tožnik nedobroveren. Tega pa pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, temveč to uveljavlja šele v pritožbi, kar pa predstavlja nova dejstva, ki jih pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje raziskovalo tudi to predpostavko priposestvovanja, to je dobro vero tožnika, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje glede tega razumni in imajo podlago v izvedenih dokazih. Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka 44. člena SPZ. To določbo sicer pravilno povzema, ko navaja, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, vendar si to določbo napačno razlaga. Obravnavano določilo je namreč potrebno razlagati v povezavi z 10. členom SPZ (načelo zaupanja v zemljiško knjigo), ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz dikcije navedenega določila jasno izhaja, da se to nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet, v obravnavani zadevi pa ne gre za pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi. Pritožnik trdi, da je sam pridobil lastninsko pravico na podlagi dedovanja, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pravni predniki tožnika in tožnik priposestvovali sporno nepremičnino že pred smrtjo pravnega prednika toženca, po katerem naj bi toženec dedoval obravnavano nepremičnino. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo obstoj tudi drugih dveh pogojev za priposestvovanje, to je lastniško posest in pretek časa. Da je bil tožnik lastniški posestnik, pritožnik konkretno ne izpodbija, izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev preteka časa. Pri tem navaja, da zgolj izjava neke tretje osebe, da naj bi družina P. uživala sporno nepremičnino že najmanj 60 let, ne zadošča za dokazno oceno, da so izpolnjeni pogoji glede priposestvovanja. Pritožnik torej izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje namreč svojega zaključka, ki se nanaša na potek časa, ni oprlo zgolj na priznanje A. P. kot ta izhaja iz odpisnega dovoljenja, to je, da sporno nepremičnino že najmanj 60 let uživa M. P. - pravni prednik tožnika, temveč je ta dokaz presojalo v primerjavi s presojo drugih izvedenih dokazov, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je zaključilo, da je tožnik dokazal predpisano priposestvovalno dobo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 397/2007
• VSK sodba I Cp 212/2007
• VSK sodba I Cp 662/2006