<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 753/2007

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2007:I.CP.753.2007
Evidenčna številka:VSK03127
Datum odločbe:11.07.2007
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:tožba na predodelitev otroka - onemogočanje stikov - stanje ob zaključku glavne obravnave - otrokova korist - pravdni stroški

Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča natančnejša presoja materinega preteklega ravnanja ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da stiki sedaj potekajo redno, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je relevantno predvsem stanje ob zaključku glavne obravnave in otrokova korist.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi s p r e m e n i tako, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, pa se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ml. A. G. P. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu I. G., da imata toženka in ml. A. pravico do medsebojnih stikov ter da je dolžna toženka za ml. A. plačevati mesečno preživnino v višini 166,92 EUR od 01.05.2005 dalje. Pravdne stroške tožene stranke je sodišče naložilo v plačilo tožniku. Svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da stiki med očetom in ml. A. sedaj potekajo v skladu s pravnomočnimi odločbami sodišča in Centra za socialno delo ter da z vidika otrokove koristi A. predodelitev ne bi bila niti smiselna niti primerna.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeči stranki po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Tožnika v pritožbi najprej navajata, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo brez kakršnegakoli resnega izvajanja dokaznega postopka in da ni odgovorilo na nobeno od zatrjevanj tožečih strank, čeprav ima vsaka pravdna stranka pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Po navedbah pritožbe sodišče namreč sploh ni ugotovilo, kako so stiki potekali, v kakšnem obsegu ter koliko časa sploh niso potekali, ugotovilo je samo, da sedaj potekajo. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je bil obseg preprečevanja stikov s strani tožene stranke takšen, da utemeljuje predodelitev A. očetu, moralo pa bi odgovoriti tudi na trditve o nepopravljivi škodi za otroka, za kar je tožeča stranka predlagala tudi angažiranje izvedenca klinične psihologije. Vsa ta dejstva so po mnenju pritožbe bistvena za odločitev v tej pravdi, sodišče pa se o njih sploh ni izreklo, niti ni obrazložilo, zakaj ni dopustilo izvedbe dokaza s predlaganim izvedencem, s čemer je tožniku onemogočilo dokazovanje dejstva, da dvoletna indoktrinacija in hujskanje otroka predstavlja škodljivo ravnanje. Nadalje pritožba navaja, da se sodišče ni opredelilo do obnašanja toženke, neobjektivne pa so tudi ugotovitve sodišča, da se obravnavana tožba kronološko nanaša na čas, ko stiki še niso bili urejeni. Ta ugotovitev je v nasprotju z listinskimi dokazi ter ugotovitvami samega sodišča, da je postala odločba CSD pravnomočna že maja leta 2004. Sodišče bi moralo tudi natančno obrazložiti, kateri stiki so bili urejeni, s katerimi odločbami in kdaj so te odločbe postale izvršljive. Prav tako neresnična je po stališču pritožbe ugotovitev sodišča, da je bila tožba vložena v maju 2005 in da so bila vsa navajanja tožeče stranke o postopanju toženke in njeni nekooperativnosti že predmet dokazovanja v drugih postopkih, kar je povsem abstraktna, nekonkretizirana, neresnična in absurdna obrazložitev. Tožnik zahteva točno pojasnilo, katera njegova navajanja naj bi bila že predmet dokazovanja in v katerih postopkih, poleg tega pa pritožba tudi pravi, da sodišču očitno ni poznano, da postane pravnomočen in obvezujoč le izrek, ne pa tudi obrazložitev odločbe. Pri sklicevanju na izvedensko mnenje N. H. se sodišče po mnenju pritožbe sklicuje le na tiste ugotovitve, ki so v korist toženki, popolnoma pa spregleda tiste, ki so v korist tožniku. Izvedenka je namreč izrecno zapisala, da je v primeru omejevanja in preprečevanja stikov otroka potrebno predodeliti očetu, ravno do takšne situacije pa je tudi prišlo. Toženka je več kot dve leti kršila vse odločbe, ignorirala koristi lastne hčerke, sedaj pa je ne bodo doletele nobene sankcije, pač pa jo sodišče še nagrajuje. Za pritožbo ni sprejemljivo niti dejstvo, da je sodišče uporabilo staro izvedensko mnenje, s katerim se tožnik ni strinjal, pač pa je izrecno zahteval angažiranje novega izvedenca. V tožbi se je namreč tožnik skliceval na nove okoliščine (manipuliranje, indoktrinacija otroka, očrnitev očeta itd.), ki so nastopile šele po izdelavi starega izvedenskega mnenja in ki jih torej izvedenka ni mogla upoštevati, zato ne vzdrži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo staro izvedensko mnenje izdelano le kratek čas pred vložitvijo predmetne tožbe. Na koncu pritožba izpodbija še stroškovno odločitev in pravi, da je bila tožba potrebna in utemeljena, saj so v času njene vložitve obstajali razlogi za predodelitev zaradi popolnega onemogočanja stikov, tožena stranka pa je začela stike dopuščati šele v zaključni fazi postopka, zaradi česar bi bilo popolnoma nemoralno, če bi ji moral tožnik sedaj plačevati še pravdne stroške.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih elementov postavljenega tožbenega zahtevka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih kršitev postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Svoj primarni tožbeni zahtevek je tožnik utemeljeval na dejstvu, da mu bivša partnerka ne omogoča stikov z otrokom (hčerko A.) in jima s tem povzroča nepopravljivo škodo. Podrejeno je tožnik zahteval tudi ureditev stikov, ta zahtevek pa je sodišče prve stopnje izločilo iz predmetnega postopka in ga obravnavalo v nepravdnem postopku (ki je bil septembra 2006 tudi pravnomočno končan). Stiki med očetom in hčerko so sedaj urejeni z dvema pravnomočnima odločbama - odločba Centra za socialno delo z leta 2004 ureja stike med tednom, odločba sodišča pa stike med zimskimi in letnimi počitnicami ter prazniki. Kot materialnopravno podlago za svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče uporabilo določbo 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in na njeni podlagi zaključilo, da glede na sedanje stanje predodelitev ne bi bila otroku v korist. Glede na izpovedi obeh strank (očeta in matere) je prvostopenjsko sodišče namreč ugotovilo, da stiki sedaj potekajo v skladu z zgoraj navedenimi odločbami in da jih sprejemajo vsi udeleženci, tudi mala A.. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje sicer ni dvomilo, da bi bil tudi oče povsem primeren za vzgojo otroka, vendar je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo predvsem otrokovo potrebo po stalnosti, še posebno glede na dejstvo, da bo šla A. septembra v prvi razred devetletke. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče naslonilo tudi na poročilo Centra za socialno delo z dne 15.06.2006, iz katerega izhaja, da bi predodelitev za otroka pomenila preveliko breme ter na izvedensko mnenje N. H. (ki je bilo pridobljeno v prvem pravdnem postopku za dodelitev otroka), v katerem je izvedenka predlagala dodelitev otroka materi predvsem zaradi njene potrebe po stalnosti. Sodišče je na podlagi vsega navedenega povsem prepričljivo zaključilo, da ne vidi koristi v tem, da bi deklica popolnoma spremenila okolje, pa tudi če bi se preselila v krog oseb (oče, polsestra, stari starši), ki jo imajo radi, kar še dodatno utemeljuje ugotovitev, da je deklica sicer prilagodljiva, ampak ji težavo predstavlja že spanje dve zaporedni noči pri očetu, na kar se odziva z jokom. Glede na sedanje utečeno stanje glede stikov je sodišče tako zaključilo, da je najbolje, če A. ostane v okolju, ki ga je navajena in s takim zaključkom se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj jih pritožba ni uspela izpodbiti.

Pritožba namreč povsem neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na nobeno od zatrjevanj tožeče stranke, pri čemer ima pritožba v mislih tožbene trditve, da stiki kar nekaj časa niso potekali zaradi preprečevanja s strani matere. Po oceni pritožbenega sodišča natančnejša presoja materinega preteklega ravnanja ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da stiki sedaj potekajo redno (iz spisovnih podatkov izhaja, da že od junija leta 2005, torej 2 leti), za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je relevantno predvsem stanje ob zaključku glavne obravnave in otrokova korist, na katero pritožba očitno pozablja. Poleg tega se prvostopenjsko sodišče sklicuje tudi na ugotovitve v prejšnjih postopkih (in sicer v pravdnem postopku, v katerem je bila A. dodeljena v varstvo in vzgojo materi ter v postopku za ureditev stikov pred Centrom za socialno delo in pred sodiščem), ki jih v obrazložitvi ustrezno povzema in v katerih ni bilo dvoma v dejstvo, da je toženka res onemogočala stike, kar nenazadnje izhaja tudi iz številnih priloženih listin (zelo nazoren pokazatelj tega je predvsem upravna izvršba). Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni odgovorilo na trditve tožnika, da A. z onemogočanjem stikov nastaja nepopravljiva škoda in v zvezi s tem ni angažiralo izvedenca klinične psihologije. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi tega dejstva ni bilo potrebno ugotavljati ob nespornem zaključku, da stiki sedaj potekajo, kar nedvomno pomeni, da škoda v zvezi s tem ne more več nastajati oziroma da je bila sanirana. Slednje prepričljivo izhaja tudi iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da A. rada hodi na stike, da jih popolnoma sprejema in da je na očeta zelo navezana. Za pritožbo je nadalje sporno, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem postopku, kljub izrecnemu predlogu tožnika, naj se imenuje nov izvedenec (kar tudi sicer ne drži, saj je tožnik na glavni obravnavi navedel, naj izvedensko mnenje izdela ista izvedenka, ki je že bila angažirana). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ocenjuje obrazložitev prvostopenjskega sodišča kot povsem prepričljivo, saj je bilo to izvedensko mnenje izdelano le slabo leto pred predmetno pravdo in se okoliščine niso tako bistveno spremenile, kot skuša prikazati pritožba, saj se stiki niso izvrševali že v času izdelave tega mnenja. Poleg tega se je sodišče oprlo tudi na mnenje Centra za socialno delo (kar je bilo že obrazloženo), očitno pa določeni izseki iz tega izvedenskega mnenja tudi za samega tožnika niso sporni, saj se nanje sklicuje tudi v pritožbi. Tožnik namreč pravi, da je izvedenka predlagala, naj sodišče otroka predodeli očetu, če bo mati še naprej onemogočala stike, kar je sicer izvedenka tudi resnično navedla, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na sedanje stanje rednega izvrševanja stikov ravnalo povsem pravilno, ko se na ta predlog ni oprlo. Poleg tega iz istega izvedenskega mnenja izhaja tudi poudarek izvedenke na otrokovo potrebo po stalnosti, kar še dodatno utemeljuje odločitev prvostopenjskega sodišča. Pritožba nadalje prereka ugotovitev sodišča, da se obravnavana tožba kronološko nanaša na čas, ko stiki še niso bili urejeni. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem res nekoliko nerodno izrazilo, saj so bili stiki med tednom tedaj že urejeni s pravnomočno odločbo Centra za socialno delo, potekal pa je le še postopek za ureditev stikov med počitnicami, vendar ta nerodnost v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, še posebno ob dejstvu, da iz obrazložitve natančno izhaja, kako so stiki urejeni in s katerimi odločbami. Povsem neutemeljeno je tudi pritožbeno nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bila vsa tožnikova navajanja glede materine nekooperativnosti že predmet dokazovanja v drugih postopkih, ki so potekali med pravdnimi strankami, neutemeljena pa je tudi zahteva po točni opredelitvi teh navedb in odločb, v katerih je bilo o njih odločeno, saj jih je sodišče prve stopnje dovolj natančno povzelo. Iz nadaljevanja pritožbe je razvidna želja tožnika po kaznovanju bivše zunajzakonske partnerke, vendar pa predmetni postopek ni kazenski postopek in v njem ni bistveno kaznovanje matere za njeno preteklo ravnanje, pač pa presojanje koristi otroka, ki jih je sodišče prve stopnje vseskozi zasledovalo kot glavno vodilo pri odločanju v predmetnem sporu.

Po oceni pritožbenega sodišča je torej tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, popolnoma neutemeljena, zato jo je v tem delu skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškovne odločitve (sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da mora tožnik toženki povrniti njene pravdne stroške) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova pritožba utemeljena. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnik vseskozi trudil, da bi mu bilo omogočeno srečevanje s svojo hčerko in se posluževal vseh pravnih poti in strokovne pomoči, vendar mu bivša partnerka kljub temu stikov ni omogočala. Predmetna tožba je torej bila potrebna in je predstavljala še en poskus, da bi oče do otroka le prišel, saj mati ni izvrševala niti pravnomočne odločbe Centra za socialno delo. Tožba je bila namreč vložena v začetku maja 2005, stiki pa so se glede na spisovne podatke začeli izvrševati slaba dva meseca pozneje (junija 2005). Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških ni pravilna, zato je, upoštevaje določbo 413. člena ZPP in v skladu z določbo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker tožnik s svojo pritožbo v pretežnem delu ni uspel, glede tistega dela, v katerem je uspel, pa mu niso nastali posebni stroški, mora v skladu s 3. odstavkom 154. člena sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZZZDR člen 106, 106. ZPP člen 413, 413.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY1MA==