<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 419/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.419.2006
Evidenčna številka:VSK03125
Datum odločbe:14.11.2006
Področje:lastninjenje
Institut:prenos pravice uporabe na zemljišču - omejitve prenosa - nezazidano stavbno zemljišče - funkcionalno zemljišče

Jedro

Zakon o stavbnih zemljiščih Uradni list SRS, št. 18/84 je v 21. členu določal, da lahko imetnik pravice uporabe iz 13. člena oziroma upravičenec iz 16. člena tega zakona prenese tako pravico s pravnim poslom le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce, ti pa te pravice lahko prenesejo samo na svojega zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v obravnavanem primeru tožnica in M. F., v dogovor o urejanju solastniških razmerij zajela parcele, katerih solastnika sta, zato v obravnavani pravdni zadevi ne gre za primer, ki ga je prej omenjena zakonska določba omejevala.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi , da je tožnica izključna lastnica parc. št. 1821/2 vpisane v vl. št. 2377 k.o. P. in da so tožene stranke dolžne izdati tožeči stranki pravno veljavno listino, na podlagi katere se bo tožnica vknjižila kot lastnica parcele št. 1821/2 k.o. P. do 28/64, ker bo sicer to listino nadomestila ta pravnomočna sodba, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sklenilo je še, da se umik tožbe z dne 20.11.1997 vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

Proti sodbi se pritožujejo tožene stranke po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagajo, da Višje sodišče v K. izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oz. podrejeno, sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Za tožene stranke je sodba, s katero je sodišče odločilo o lastninski pravici parc. št. 1821/2 k.o. P., nezakonita. Zemljišče je vpisano v zemljiški knjigi kot solastnina tožnice in tožencev V. B. in S. D.. Glede preostalih toženih strank ni podana procesna predpostavka pasivne legitimacije. V tem obsegu bi sodišče moralo tožbo zavreči. Sodišče pri presojanju zadeve ni izhajalo iz aktualnih zemljiškoknjižnih podatkov, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba je nedoločna, določno ne opredeljuje obveznosti toženih strank in zato tudi ni izvršljiva. Sodišče je kot odločilno okoliščino pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke navezalo na darilno pogodbo, ki so jo sklenile v letu 1987 tožene stranke s tretjo osebo, M. F.. Kot predmet darilne pogodbe je bila, med drugim nepremičnim premoženjem, navedena tudi pravica uporabe parc. št. 2946 k.o. P.. Ta parcela je sodila v nezazidano stavbno zemljišče. Med drugim to izkazuje tudi sklep o dedovanju opr. št., izdan 21.6.1974, na podlagi katerega so tožene stranke oz. pravni predniki, pridobili pravico uporabe. Promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih je bil, skladno z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS št. 18/84), omejen. Enaindvajseti člen je določal krog upravičencev, kamor obdarjenec po darilni pogodbi ni sodil. Po določbi 57. člena navedenega zakona so pravni posli o prenosu pravice uporabe, sklenjeni v nasprotju z zakonom, nični. Na ničnost je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS št. 19/76) je v 15. členu določno odrejal, da morajo na ničnost paziti sodišča po uradni dolžnosti. Upoštevaje materialne predpise glede prenosa pravice uporabe, navedene pod 3, se sodišče ne more sklicevati na vpis, ki naj bi se izvajal pod Dn. št.. Sodišče zaključuje, da je šlo pri vpisu oz. prenosu pravice uporabe za pomoto, tako stališče pa je zgrešeno. Vpis pravice uporabe, na podlagi pravnega posla namreč ni izpolnjeval zakonskih pogojev in je štel kot ničen. Zato ga sodišče ni izvedlo. Nikakor ne gre za pomoto. Tožene stranke in obdarjenec M. F. darilne pogodbe iz leta 1984 tudi niso realizirale ali jo štele kot veljavno. Na to kaže uveden postopek za denacionalizacijo, kjer zahtevek za denacionalizacijo vključuje tudi parc. št. 2946 k.o. P.. Tudi odločba GU K., izdana v postopku, ki se je vodil na zahtevo tožeče stranke tega postopka, kaže, da so se tožene stranke štele kot stvarnopravne upravičenke pri razpolaganju in upravljanju s parc. št. 2946. Enako izkazujejo tudi vse spremembe pravice uporabe, kot jih izkazujejo zemljiškoknjižni izpiski in zemljiškoknjižne listine, ki so bile podlaga za spremembe, tako glede obsega pravice uporabe, kot tudi zaradi spremembe zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na zgrešeno materialnopravno izhodišče, ko je zaključilo, da ne najde podlage, da bi bil prenos pravice uporabe, glede na čas sklenjenega pravnega posla - darilne pogodbe ničen. Zaradi napačne pravne presoje, je sodišče, po mnenju tožene stranke tudi nepravilno presojalo dejstva in dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ni uspela omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v navedeni pravdni zadevi izvedlo in skrbno presodilo dokaze ter ugotovilo vse pomembne okoliščine, potrebne za odločitev o tožbenem zahtevku.

Pritožbeni očitek, da glede toženih strank D. R., G. B. in P. B. ni podana procesna predpostavka pasivne legitimacije, ker je sporno zemljišče vpisano v zemljiški knjigi kot solastnina tožnice in tožencev V. B. in S. D., ni utemeljen, saj so navedeni zakoniti dediči po pokojnem E. B., ki je (s S. D.) z darilno pogodbo z dne 10.12.1986, overjeno 28.1.1987, svoj lastninski delež, med drugim tudi na sporni nepremičnini, prenesel na M. F., slednji pa s kupoprodajno pogodbo na pravne prednike tožnice.

Pritožbena navedba, da sodba ne opredeljuje določno obveznosti toženih strank in da zato ni izvršljiva, je zgolj navržena, po mnenju pritožbenega sodišča pa sodba takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče izvršiti, nima. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na zgrešeno materialnopravno izhodišče, ko je zaključilo, da ne najde podlage, da bi bil prenos pravice uporabe, glede na čas sklenjenega pravnega posla - darilne pogodbe ničen. Glede parcele št. 1821/2 k.o. P., na kateri tožnica vtožuje ugotovitev lastninske pravice, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedena parcela ustreza parcelni številki 2946/1 k.o P. (ki je nastala iz parcele 2946 ter dela parcele 1156), po tem, ko so tožnica, M. F., D. P., T. P., P. P. in E. P. urejali medsebojna razmerja na parc. št. 2950/8, 1156, 2950/5 in 2946, vse k.o. P. Iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 1746/92 z dne 9.6.1992 (priloga A36-A37) za zemljiškoknjižni vložek 6729 k.o. P. je razvidno, da sta 1. z.k. telo sestavljali parc. št. 2946/3 stavbišče 74 m2 in parc. št. 2946/1 dvorišče 849 m2, 2. z.k. telo pa hiša stoječa na parc. št. 2946/3. V B listu je bila za 1. z.k. telo vknjižena družbena lastnina, za 2. z.k. telo pa na podlagi poravnave z dne 21.10.1989 in dodatka k poravnavi z dne 29.10.1989 vknjižena lastninska pravica na ime tožnice . V C listu je na podlagi prej navadene poravnave in dodatka pod a) vknjižena pravica uporabe parc. št. 2946/3 v korist vsakokratnega lastnika hiše na tej parceli, pod b) pa je vknjižena pravica uporabe parc. št. 2946/1 v smislu 3. in 6. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 z dne 7.2.1968 in 20/69 z dne 8.5.1969, popravek 7/68; Prenehal veljati 1.7.1972 - Uradni list SRS, št. 27/72) v korist tožnice do 36/64-ink, E. B. do 21/64-ink in S. D. do 7/64-ink. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 z dne 14.6.1984 in 33/89 z dne 11.10.1989 - dalje: ZSZ), ki je veljal v času zgoraj omenjenega vpisa pravice uporabe na podlagi poravnave in dodatka je sicer res v 21. členu (tudi ta je z uveljavitvijo ZSZ 97 prenehal veljati, razen določb prve in tretje alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča) določal, da lahko imetnik pravice uporabe iz 13. člena oziroma upravičenec iz 16. člena tega zakona prenese tako pravico s pravnim poslom le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce, ti pa te pravice lahko prenesejo samo na svojega zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v obravnavanem primeru tožnica in M. F., v dogovor o urejanju solastniških razmerij zajela parcele, katerih solastnika sta, zato v obravnavani pravdni zadevi ne gre za primer, ki ga je prej omenjena zakonska določba omejevala. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je ZSZ v 2. členu, med drugim, kot nezazidano stavbo zemljišče štel zemljišče, ki presega površino funkcionalnega zemljišča. Iz že omenjenih zemljiškoknjižnih podatkov pa je razvidno, da sporna parcela (prej št. 2946/1 k.o. P.) v naravi predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi na parceli št. 1946/3 k.o. P. in tudi zato ni podlage za zaključek tožene stranke, da bi bil prenos pravice uporabe na spornem zemljišču, na katerem ima že sicer tožnica pravico souporabe, ničen. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je prišlo pri izvedbi prenosa pravice uporabe za parc. št. 2946/1 do očitne pomote in bi morala biti na podlagi sklenjene poravnave z dne 21.6.1989, dodatka k tej poravnavi z dne 20.11.1989 v spisu Dn.št. (priloge C1 do C6 spisa) ter darilne pogodbe z dne 10.12.1986 (priloge A8 do A10 spisa), lastninska pravica na sporni parceli vpisana izključno na ime tožeče stranke. Kot je še ugotovilo sodišče prve stopnje, je prav sedanji pooblaščenec toženih strank v imenu udeleženca poravnave D. P., kot enega od pravnih naslednikov M. F., vložil zemljiškoknjižni predlog (na podlagi navedene poravnave in dodatka k poravnavi) tudi za sporno parcelo (priloga C7 do C12 spisa) in je bil nato predlog tudi izveden v zemljiški knjigi kot je bil predlagan (priloga C13 do C18 spisa) in ne tako, kot je izhajalo iz sklenjene poravnave. Tudi zato toženci s sklicevanjem, da prenos pravice uporabe z darilno pogodbo s toženih strank na M. F. ni dopusten, ker parcela ni bila v pravnem prometu, ne morejo uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo, in je, ker tudi niso bile ugotovljene kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 


Zveza:

ZSZ člen 2, 21, 2, 21.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDY0OA==