VSK sodba I Cp 851/2006

Jedro

Za napake volje je kot sankcija predvidena izpodbojnost, tožnica pa takšnega zahtevka nima.

Prejšnji lastnik je na podlagi določbe 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev lahko uporabljal zemljišče do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča občini. V letu 1984 sprejeti Zakon o stavbnih zemljiščih pa je v 13. v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki na zemljišču, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi prej navedenega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pridobili pravico uporabe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Posadna izjava A. Cv. ..., z dne 16.11.1995, overitev št. 3695/95 z dne 17.11.1995 o priznanju lastninske pravice E. C., na 1/4 parcele št. 5397/1 k.o. P., je nična." Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 324.008,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2006 dalje do plačila, v 15 dneh. Proti takšni sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, pobijano sodbo razveljavi in vrne v novo obravnavo sodišču prve stopnje, podrejeno, da pobijano sodbo spremeni, v obeh primerih pa, da tudi prizna tožnici stroške tega postopka in vse dosedanje stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodb do plačila. Navaja, da je uveljavljala ničnost posadne izjave, ker tožeča stranka v času njene sklenitve ni bila niti dejanska niti zemljiškoknjižna lastnica dela nepremičnine, ki je predmet posadne izjave. Predmet posadne izjave je nemogoč, posadna izjava pa tudi nasprotuje prisilnim predpisom. Po prepričanju tožeče stranke so zaključki sodišča napačni in brez dejanske in pravne podlage, sodišče je tudi pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je po njenem mnenju spregledalo, da od razlastitve dalje, tožeča stranka in ostali prejšnji solastniki niso bili nikoli obveščeni o pravicah, ki jim gredo na razlaščenih nepremičninah, to pa ugotavlja tudi pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 12.11.1999. Tožnica je E. C. dovoljevala, kot tudi ostali prejšnji lastniki, le uporabljati in obdelovati del nepremičnine v solasti Cv.. Poleg tega zemlja ni razdeljena oz. gre za solastnino med družinskimi člani, določeno po deležih (tožnica je tako podpisala posadno izjavo, v kateri se netočno navaja, da je njena 1/4 v velikosti 800 m2, kar po izmerah v zemljiški knjigi ne drži. Tožnica sporne posadne izjave ni izpodbijala v zakonskem roku, ker se ni zavedala daljnosežnosti posledic. Posadna izjava, ki je bila sklenjena brez pravne in dejanske podlage, ne more konvalidirati. Tožeča stranka tudi zavrača oceno sodišča, da posadna izjava po vsebini odraža dejansko stanje. Sodišče je kljub nasprotovanju tožnice postopek razširilo tudi v smeri, da bi priče povedale o dolgoletni uporabi spornega zemljišča s strani C. oz. pozneje njegovih dedičev, saj o sklepanju posadne izjave ali lastništvu, nihče ni vedel ničesar. Sodišče je napravilo povsem napačne zaključke, tudi povsem v nasprotju z listinskimi dokazi. Verjelo je npr. toženi stranki, da je bilo ves čas jasno, da je del nepremičnine last pokojnega C., ali da so ob nakupu Cv. vedeli, da je ta del last C., ker jim je Ž. tako povedal in zaključilo, da je dejansko tudi C. kupil zemljišča od Ž.. Kljub navidez popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, pa ostaja dejstvo, da je sodišče očitno spregledalo določbo 3. člena Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim iz leta 1999, kjer se navaja, da je bila med občino in Cv. že 23.12.1970, to je v istem letu, kot je bila sklenjena kupoprodajna pogodba med Cv. in Ž., sklenjena kupoprodajna pogodba za 480 m2 zemljišča - to je Cv. so odprodali občini del sporne parcele (kar sicer ni bilo izvedeno v zemljiški knjigi). Ta pogodba z občino iz 1970 leta je več kot trden in neomajen dokaz o nespornem lastništvu Cv. na parc. št. 5396 in 5397/1 k.o. P., prej parc. št. 3659/1. Vsakršen drugačen zaključek sodišča, na podlagi zaslišanih prič ali listin je povsem napačen in brez pravno veljavne podlage. Dokaz o lastništvu na predmetnih parcelah je tudi sodni spor pri tem sodišču št. P ter spor v zvezi z vknjižbo lastninske pravice C. na podlagi posadne izjave (št. Dn Okrajnega sodišča v P.). V nasprotju s temi dokazi pa je tožena stranka ponudila le neoverjeno in v zemljiški knjigi neizvedeno kupoprodajno pogodbo med Ž. in C.. Res obstoji overjeno pooblastilo Ž. C. iz leta 1969, da lahko v njegovi odsotnosti kot skrbnik upravlja z delom tedaj Ž. zemljišča in ga uporablja v obsegu 800 m2 na parc. št. 3659. To pa je edina listina, ki jo posedujejo tožene stranke, poleg sporne posadne izjave. Sodišče napačno ocenjuje, da je C. obdeloval zemljišče v veri, da je njegovo. Kot izhaja iz izpovedb tožnice in njenih prič, so C. dovolili dolgoletno uporabo, vendar ne brez nasprotovanja, saj je slednje kulminiralo v tožbo P. Cv. zoper C. oz. dediče. Tudi zastonj ta obdelava C. ni bila, saj je P. Cv. od C. pričakoval in zahteval denar za vodo in podobno. Najemnine pa ni plačeval, ker bi bilo to zapisano med strankami. Napačno je tako ocena sodišča, da so priče potrdile, da posadna izjava odraža dejansko stanje. Dejansko stanje je bilo vedno obdelava dela zemljišča, ki je bila dovoljena pokojnemu C. ustno s strani Cv. od kar so postali lastniki nepremičnine (1970 leta). Vsakršne drugačne dokazne ocene v pobijani sodbi so napačne in neosnovane. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Bistvo pritožbenih navedb, v katerih tožeča stranka predvsem ponavlja, kar je zatrjevala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, je, da je posadna izjava nična, ker v času njene sklenitve tožeča stranka ni bila niti dejanska niti zemljiškoknjižna lastnica dela nepremičnine, ki je predmet posadne izjave. Vendar s pritožbenimi navedbami odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica 16.11.1995 podpisala posadno izjavo, s katero je priznala E. C., lastninsko pravico v obsegu svojega solastniškega vložka na parceli št. 5397/1 k.o. P., v izmeri 800 m2, v spodnjem delu te parcele, ki je razmejen z ravno mejo od gornjega dela parcele. Vsebina posadne izjave je nedvoumna, kot pa je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, posadna izjava po vsebini odraža tudi dejansko stanje. Zaslišane priče so namreč izpovedale, da je del, ki ga uporabljajo C., fizično s teraso ločen od ostalega zemljišča, ki ga uporabljajo Cv. in da so sporno zemljišče ves čas obdelovali C.. Priča K. je izpovedal, da mu je pokojni C. povedal, da je zemljo kupil od Ž., enako tudi sosedje G. L., A. L. in B. R.. Res je sicer, da pogodba iz leta 1969 med Ž. in C. (v prilogi B4), ki izkazuje nakup sporne nepremičnine, ni bila overjena nit izvedena v zemljiški knjigi, vendar zgolj zaradi tega za odločitev v obravnavani pravdni zadevi ni nepomembna, saj tudi ta kaže na to, da posadna izjava po svoji vsebini ni bila navidezna in da ne držijo v pritožbi ponavljane trditve, iz katerih je razbrati, da je bila tožeča stranka zavedena in da se ni zavedala posledic podpisa sporne posadne izjave. Sicer pa je sodišče prve stopnje že povedalo, da je za napake volje kot sankcija predvidena izpodbojnost, tožnica pa takšnega zahtevka nima. Zato so njene pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo določbo 3. člena Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim iz leta 1999, kjer se navaja, da je bila med občino in Cv. že 23.12.1970, to je v istem letu, kot je bila sklenjena kupoprodajna pogodba med Cv. in Ž., sklenjena kupoprodajna pogodba za 480 m2 zemljišča - to je Cv. so odprodali občini del sporne parcele (kar sicer ni bilo izvedeno v zemljiški knjigi), pa je treba povedati, da tožeča stranka o tem dejstvu doslej ni navajala ničesar, zato se v pritožbi nanj ne more sklicevati (337. člen Zakona o pravdnem postopku; dalje:ZPP). Glede na to, da je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka vedela, da je sporno zemljišče Ž. prodal pok. C., tožeča stranka pa je to dejstvo s sporno posadno izjavo le priznala, so vse njene navedbe, kako ni logično, da bi se tožeča stranka neodplačno odpovedala delu zemljišča, neutemeljene. Med strankami ni sporno, da je bila v času podpisa posadne izjave parcela št. 5397/1 k.o. P. vpisana kot družbena lastnina v uporabi Občine P.. Prav tako ni dvoma, da so tožnica, njen mož in hči ter svak 20.2.1970 sklenili kupoprodajno pogodbo z J. Ž. za sporno parcelo in da je bila parcela leta 1978 razlaščena. Vendar pa to ne pomeni, da je bil predmet posadne izjave nemogoč. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je prejšnji lastnik na podlagi določbe 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur. l. SRS, št. 19/76) lahko uporabljal zemljišče do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča občini, kot tudi ni sporno, da takšna odločba ni bila nikoli izdana, v letu 1984 sprejeti Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84; dalje: ZSZ-84) pa je v 13. v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki na zemljišču, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi prej navedenega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pridobili pravico uporabe. Kolikor pa pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 57. člena ZSZ-84, pa je treba povedati, da je sodišče svoje stališče razložilo, z razlogi, ki jih je navedlo, pa se strinja tudi višje sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ničnost razpolaganja s stavbnimi zemljišči mimo Sklada stavbnih zemljišč ni v skladu s temeljnimi načeli naše družbene ureditve, kot pa je še pojasnilo, so bile določbe o predkupni pravici občine, v času podpisa sporne posadne izjave, že razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-105/91. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in je, ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških tožene stranke za odgovor na pritožbo temelji na določbi 155. člena ZPP. Sodišče namreč upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, ji višje sodišče priglašenih stroškov ni priznalo.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 3724/2008
• VSL sodba Cpg 225/93
• VDS sklep Pdp 1839/2003