VSK sklep I Cp 535/2006

Jedro

V novem sojenju bo potrebno presoditi trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na ničnost pravnega posla, ki naj bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice N. in M. L. na obravnavani nepremičnini ter ponovno presoditi okoliščino, da je bila obravnavana nepremičnina pripojena k nepremičnini št. k.o. P.; po drugi strani bo potrebno presoditi tudi ugovor tožene stranke, da tožnik ni bil edini predkupni upravičenec, kar bi lahko vplivalo na utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med H. P. d.d. kot prodajalcem in B. Š. kot kupcem s sledečo vsebino:

1.

Prodajalec proda, kupec pa kupi parc. št., k.o. P., ki je kmetijsko zemljišče v izmeri 1187 m2 za dogovorjeno ceno 900,00 SIT/m2.

Prodajalec dovoljuje bremen prosti prepis lastništva navedene parcele na ime kupca v zemljiški knjigi.

2.

Celotno kupnino plača kupec ob overitvi pogodbe pri notarju na račun prodajalca v roku 3 delovnih dni po overitvi, sicer pogodba neha veljati. Posest pa kupec nastopi takoj po plačilu kupnine.

3.

Kupec je seznanjen, da mora pri UE P. zahtevati odobritev pravnega posla, to je te pogodbe. Po odobritvi posla se opravi davčna odmera in overitev.

Piran, Prodajalec Kupec,

sicer bo to pogodbo nadomestila ta pravnomočna sodba. Odločilo je tudi, da je dolžan tožnik povrniti toženi strani 44.681,08 SIT stroškov postopka v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodba izrazito napačna in celo nezakonita. Bistveno za pravilno odločitev v konkretni zadevi je dejstvo, da je ponudba tožene stranke za parc. št. bila podana na oglasno desko UE nekje julija 2002 pod št.. Tožnik je ponudbo sprejel, toženka pa je zaradi tega, ker je očitno ravnala špekulativno in hotela zemljišče iz še neznanih razlogov izročiti sedanjemu lastniku L., ponudbo enostransko umaknila. Ker je dišalo po izigravanju predpisov in tožnika, je tožnik vložil predlog za začasno odredbo pod št. Z, ki pa je bil zavrnjen s sklepom avgusta 2002. Zato je tožnik vložil predmetno tožbo, v kateri je trdil v naraciji, da je toženka dolžna skleniti z njim pogodbo tako po Zakonu o kmetijskih zemljiščih, kot po pravilih OZ (določila o sprejemu ponudbe in nastanku obveze k sklenitvi pogodbe). Kljub temu je toženka še naprej izigravala predpise in dosegla dne 15.11.2002 spojitev parcele št. s parcelo št., ki je bila že v lasti L. in dne 18.12.2002 (s pomočjo notarke v Luciji in pred uveljavitvijo odločitve Ustavnega sodišča) sklenila aneks k pogodbi za parcelo št. k.o. P., ga notarsko overila in sta se L. tudi vknjižila na podlagi ankesa, ki je predmet ničnostne tožbe pod opr. št. P Okrajnega sodišča P., kar je bilo predlagano, da se v tej pravdi vpogleda. Po mnenju pritožnice sodišče na podlagi teh dejstev ni imelo podlage, v primeru korektnega in nepristranega sojenja, izdati izpodbijano sodbo, ki nima nobene resne argumentacije in je celo takšna odločitev v nasprotju s podatki spisa in jasnimi zakonskimi normami. V času sklenitve aneksa je torej Zakon o kmetijskih zemljiščih veljal in ravno zato je tožena stranka izbrala sistem izigravanja zakona z umikom ponudbe in parcelacijo s pripojitvijo parcele št. k.o. P. k parceli št. k.o. P. ter nato sklenitvijo aneksa. Sodišče sploh ni imelo osnove sklicevati se na odločitev Ustavnega sodišča, saj so se dejstva izigravanja zgodila v času veljavnosti določb Zakona o kmetijskih zemljiščih v letu 2002. Tožnik je izigran v svoji predkupni pravici po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice očitno spregledalo, da se pravda dokonča kljub odtujitvi predmeta pravde (1. odstavek 190. člena ZPP) in so zato navedbe, da obsojanju toženca ni lastnica parcele, nekorektne in pravno nevzdržne. Konec koncev je sodišče prve stopnje obravnavano zadevo vleklo do sojenja v letu 2006, torej skoraj 4 leta. Sodba je tudi preuranjena. Ker je odločitev o veljavnosti aneksa in vpisa L. predmet posebne pravde, je bilo potrebno pravdo v obravnavani zadevi prekiniti do pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. P, saj je od te odvisna usoda zadeve glede sklenitve pogodbe. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje potrdilo očitne nezakonite postopke tožene stranke in odobrilo izigravanje tožnika z zavrnilno sodbo, ki nima razumne pravne argumentacije in pomeni čisto samovoljo sodišča. Po mnenju pritožnika se je to začelo že z zavrnitvijo predloga za začasno odredbo. Posledice, ki so se dogodile, so namreč potrdile pravilnost predloga za izdajo začasne odredbe. Taka sodna podpora je po oceni pritožnika samovolja, saj je odločitev glede na obrazložitev tako očitno napačna, da pomeni jasno kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja in enakega varstva pravic, kar bo sicer predmet posebnega postopka.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in v odgovoru prereka vse pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožena stranka ob vložitvi tožbe lastnica nepremičnine - parcele št. 450/3 k.o. P., glede katere tožeča stranka v obravnavani zadevi od nje zahteva sklenitev prodajne pogodbe. Tudi ni sporno, da je tekom pravde prišlo do združitve predmetne nepremičnine z nepremičnino parc. št. k.o. P., ki je v lasti N. in M. L.. Tožeča stranka pa je tekom postopka zatrjevala, da sta N. in M. L. pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ki je sedaj del nepremičnine št. k.o. P., na podlagi aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne, ki sta ga sklenila s toženo stranko, ob tem je tudi trdila, da je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti tega aneksa in se ta zadeva obravnava pod opr. št. P Okrajnega sodišča v P.. Tožeča stranka je nadalje zatrjevala, da je zahtevala obnovo upravnega postopka pri GU K., v katerem je prišlo do združitev zgoraj navedenih parcel. Po oceni pritožbenega sodišča ima pritožnik prav, da bi lahko bila veljavnost aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne, na podlagi katerega naj bi N. in M. L. pridobila lastninsko pravico na parc. št., ki ustreza delu parcele št. k.o. P., predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Predhodno vprašanje je tisto vprašanje, od katerega rešitve je odvisna odločitev v glavni stvari. V tej pravdni zadevi bi lahko bila veljavnost oz. neveljavnost aneksa prejudicialnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, saj je, glede na trditve tožeče stranke, tožena stranka na podlagi tega aneksa izgubila lastninsko pravico na obravnavani nepremičnini. Glede na navedeno je bil utemeljen dokazni predlog tožnika za vpogled v pravdni spis opr. št. P, saj bi se lahko sodišče prve stopnje prepričalo, ali držijo navedbe tožeče stranke, da sta N. in M. L. pridobila lastninsko pravico na nepremičnini k.o. P. prav na podlagi tega aneksa. Res je, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da sporna parcela ne obstoji več, vendar to še nujno ne pomeni, da gre za nezmožnost izpolnitve, ko toženi stranki ne bi bilo mogoče naložiti sklenitev kupoprodajne pogodbe. Dejstvo namreč je, da stvar-nepremičnina, ki je ustrezala parc. št. k.o. P., v naravi še vedno obstoji, saj je s pripojitvijo postala del parcele s št. k.o. P.. Ravno tako je pomembno vprašanje, kako in zakaj je prišlo do ukinitve parcele št. k.o. P.. Glede tega je tožnik predlagal vpogled v spis pri Geodetski upravi K. št., po oceni pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje temu slediti, še posebej, ker je tožnik navajal, da je vložil predlog za obnovo postopka v tej upravni zadevi. Sodišče prve stopnje nadalje ni odgovorilo na vprašanje, kako se je končal oz. ali se je končal upravni postopek voden pred Upravno enoto P. pod št., saj je tožena stranka zatrjevala, da je bilo več ponudnikov, tudi takih, ki so (kot tožnik) uveljavljali predkupno pravico za obravnavano nepremičnino, prodaja katere je bila objavljena na oglasni deski pod št. UE P. z dne 25.7.2002. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-266/98 z dne 28.2.2002 (Uradni list RS, št. 27/02) razveljavilo poglavje "III.promet s kmetijskimi zemljišči (členi 17 do 25) Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96)", ki je bil podlaga za odločanje tudi v obravnavanem primeru. Res je Ustavno sodišče odločilo, da razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave odločbe v uradnem listu Republike Slovenije in ker v enoletnem roku do 28.3.2003 niso bile sprejete ustrezne spremembe oz. dopolnitve ZKZ, je 28.3.2003 celotno tretje poglavje ZKZ/96 nehalo veljati. To pa ne pomeni, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da je v predmetni zadevi tožba tožnika preuranjena. Dne 17.4.2003 je namreč začel veljati ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/03), ki je v 5. členu določil, da se postopki za odobritev pravnega posla, začeti pred uveljavitvijo ZKZ-B, zaključijo v skladu z ZKZ-B. Primerjava določb ZKZ/96 in ZKZ-B, ki so pravno pomembne za odločitev v tej zadevi (še posebej določbe glede predkupnih upravičencev), namreč pokaže, da se bistveno ne razlikujejo.

Tako se pokaže, da je zaradi zmotne pravne presoje sodišča prve stopnje in možnosti obravnavanja ničnosti kot predhodnega vprašanja, ostala neizčrpana trditvena in pravna podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke in ugovorov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo potrebno presoditi trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na ničnost pravnega posla, ki naj bi bil podlaga za pridobitev lastninske pravice N. in M. L. na obravnavani nepremičnini ter ponovno presoditi okoliščino, da je bila obravnavana nepremičnina pripojena k nepremičnini št. k.o. P.; po drugi strani bo potrebno presoditi tudi ugovor tožene stranke, da tožnik ni bil edini predkupni upravičenec, kar bi lahko vplivalo na utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bo torej moralo razčistiti zgoraj navedena vprašanja in tista, na katera pravilno opozarja pritožnik ter nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 292/99
• VSL sodba I Cp 254/99
• VSK sodba I Cpg 40/2000