VSK sklep I Cp 273/2006

Jedro

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da izhaja pravno razmerje med pravdnima strankama iz določil Stanovanjskega zakona, slednji pa je v razmerju do Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih-ZTLR specialnejši predpis. Odločitev v tej zadevi je torej odvisna od ugotovitve, ali spadata obravnavani terasi med skupne prostore, na katerih bi imeli pravdni stranki, zaradi pravne narave skupnih prostorov, solastninsko pravico.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni vrniti tožeči stranki v soposest terasi v drugi medetaži stavbe M. k., P., ki sta v delilnem načrtu označeni z rumeno barvo in s št. 4 in 7 tako, da odpreta vrata na obe terasi s skupnega stopnišča stavbe in omogočita tožeči stranki nemoten prehod na terasi in souživanje le teh in vrnitev v prejšnje stanje obe terasi tako, da zazidata odprtini iz njunega stanovanja na navedeni terasi in na zidano ograjo teras postavita 6 kamnitih vaz ter naložiti toženi stranki, da sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse navedeno v 15-ih dneh. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti tožencema 237.350,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodba nepravilna in da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, češ da razdelitev hiše in nevknjižba v zemljiški knjigi ne daje tožniku podlage za vložitev negatorne tožbe. Po mnenju pritožnika je za pravilno presojo in odločitev v konkretni zadevi treba izhajati iz določb Stanovanjskega zakona in ZTLR. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da stavba ni bila razdeljena glede posesti. Le ta izhaja že iz stanovanjske pravice, saj je imetnik stanovanjske pravice lahko odkupil le tisto, kar je uporabljal po odločbi oz. pred tem stanovanjski pogodbi. Kar pa je uporabljal je imel v posesti. SZ je v 7. členu določil, kaj je več stanovanjska hiša in v 8. členu kaj so skupni prostori. Kupne pogodbe so določale fizično obseg predmeta prodaje - stanovanja, zakon pa je določal, kaj so skupni prostori, ravno tako pa dejanska uporaba po kupcih stanovanj. V obravnavani zadevi je bil narejen tudi delilni načrt, ki ga je potrdil lastnik stavbe - O. P., saj se v pogodbah na načrt celo izrecno sklicuje. V domeni lastnika pa je bila delitev v etaže. Zgrešena je navedba sodišča prve stopnje, da delitev stavbe ni bila narejena in da ni znan obseg uporabe in skupnih prostorov. Tudi če etažnega načrta ne bi bilo, je uporaba določala kaj je v izključni uporabi posameznega kupca in kaj v skupni uporabi. Glede na določbo 2. odstavka 13. člena ZTLR pa bi se v tem primeru štelo, da so deleži na skupnih prostorih enakih. Etažni načrt, ki je bil podlaga kupoprodajnim pogodbam, je torej določal tudi kaj so skupni prostori, to pa je določala tudi uporaba teh prostorov, ki so predmet pravde. To izhaja tudi iz 8. člena SZ. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožba preuranjena, ker lastništvo ni vpisano in ker stavba ni razdeljena in se ne ve kaj so skupni prostori in deleži na njih. Nevpis v zemljiško knjigo ni ovira za predmetno tožbo. Ko sta toženca posegla v teraso in uzorpirala ter si vzela celotno posest, sta s tem posegla v pravice tožnika kot solastnika skupnega prostora stavbe, ki ga določa zakon, delilni načrt in dejanska uporaba do posegov tožene stranke, ki je to uporabo onemogočila z zaprtjem dostopa na terasi. Pravni red ne more dopuščati takšnih zlorab in onemogočati zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva v takšnih primerih. Upoštevati je, da je tožnik kupil točno opredeljeno stvar - stanovanje in pravico na skupnih prostorih, ki so s pogodbo in načrtom, kot sestavnim delom pogodbe, jasno določeni. S tem je dobil tudi zakonito posest nad vsem, kar je sicer že prej uporabljal. Prodaja pa je način pravnega razpolaganja z nepremičnino in torej način izvrševanja lastninske pravice, ki jo je imela o.. O. je dejansko razpolagala z lastnino ob prodaji in izročila tožniku tudi soposest na obeh terasah. Vknjižba je tu drugotnega pomena. Tožnik je z nakupom in prevzemom posesti in soposesti pridobil tudi pravico do tožbe zaradi varstva solastnine zoper vsakogar, ki bi posegel v te pravice, tudi zoper solastnika obeh teras - tožene stranke. Solastnina teras pa je bila najmanj v domnevi enaka vsem lastnikom stanovanj.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je tožnik z O. P. sklenil kupoprodajno pogodbo z dne 14.12.1991 in je z njo kupil stanovanje v stanovanjski stavbi, ki stoji na parceli št. 1478/2 k.o. P. (M. k., P.); da sta toženca sklenila kupoprodajno pogodbo z B. K. in A. K. dne 12.12.2001 in je njuna prodajalka J. K. prav tako kot tožnik sklenila z O. P. kupoprodajno pogodbo in kupila stanovanje v navedeni hiši; da je O. P. prodala navedena stanovanja na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list št. 18/91-v nadaljevanju SZ); da pravdni stranki nista vknjiženi v zemljiški knjigi kot lastnika ali kot etažna lastnika ali kot solastnika obravnavane nepremičnine. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da imata pravdni stranki le pogodbi, zasebni listini, s katerimi izkazujeta upravičenja do posesti na nepremičnini, za pravno veljavno pridobitev lastninske pravice, tudi na etaži, pa morata doseči vknjižbo v zemljiški knjig. Tak zaključek je napačen. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da izhaja pravno razmerje med pravdnima strankama iz določil Stanovanjskega zakona, slednji pa je v razmerju Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih-ZTLR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika-SZ) specialnejši predpis. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na podlagi 117. člena SZ prevzame upravičenec vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj (118. člen SZ). To določilo odstopa od sistema pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ki ga vzpostavlja ZTLR, saj kupec (privatizacijski upravičenec, ki uveljavlja pravico do odkupa iz pravnega položaja imetnika stanovanjske pravice) s sklenitvijo pogodbe vstopi v stvarnopravni položaj lastnika. Ker sta pravdni stranki lastnici stanovanj v isti stavbi, je nedvomno, da v tej stavbi obstajajo tudi skupni prostori. Tožnik trdi, da sta predmet skupnih prostorov tudi obe sporni terasi, na kateri naj bi mu toženi stranki onemogočili nemoten prehod in souživanje. Odločitev v tej zadevi je torej odvisna od ugotovitve, ali spadata obravnavani terasi med skupne prostore, na katerih bi imeli pravdni stranki, zaradi pravne narave skupnih prostorov, solastninsko pravico, zaradi česar je solastniku potrebno nuditi sodno varstvo na podlagi 43. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, zato je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo odločiti o dokaznih predlogih, izvedene dokaze oceniti ter nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 477/2009, enako tudi I Up 468/2009
• VSL sodba I Cpg 627/2015
• VSL Sodba II Cp 779/2018