VSK sklep I Cp 526/2006

Jedro

Pritožnik ima zato prav, ko opozarja, da učinkuje obligacijsko razmerje le med pogodbenima strankama in ni mogoče enačiti aktivne legitimacije, ki jo ima lastnik ali upravičenec kakšne druge stvarne pravice proti vsakomur, s pravico pogodbene stranke, ki sme uveljavljati svojo pravico le proti svojemu pogodbenemu partnerju. Izjema od tega načela, to je varstvo pogodbenega razmerja proti tretjim, je podano v primeru, ko je zakupno razmerje vknjiženo v zemljiški knjigi ter v primeru določenem v 70. členu ZTLR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki A. V., d.d. vrniti v neposredno posest mladi vinograd, posamezne trte v njem ter zemljišče, vse ležeče na parc. št. 874/3 k.o. S., v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 222.645,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožene stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim uveljavljala tudi ugovor litispendence in nesklepčnost tožbe. Tožeča stranka je v tožbi z dne 3.7.2002 navedla, da vlaga tožbo na vrnitev posesti mladega vinograda in zemljišča na parc. št. 874/3 k.o. S. ter prepoved posegov v zakonito posest, tožbeno podlago pa je nato opredelila posesorno in posesorno postavila tudi tožbeni predlog, četudi je tedaj med istima pravdnima strankama v enakih vlogah, glede istega predmeta in glede iste vsebine že tekel posestni spor pri istem sodišču pod opr. št. P, ki ni zaključen, ker se zadeva še obravnava na pritožbeni stopnji, kar vse je tožeča stranka tudi navedla v tožbi. Sodišče prve stopnje na podan ugovor toženca glede takšne tožbe, ni reagiralo in tožeče stranke ni pozvalo, da se o tožbenem zahtevku izjasni in ga jasno opredeli. S takim nepravilnim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 105., 108. in 288. členom ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnik nadalje navaja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 25.3.2003 delno spremenila tožbeni zahtevek tako, da ga je opredelila petitorno in ga postavila subsidiarno, poleg prvega primarnega, vendar nesklepčno glede na trditveno podlago, ki je ostala opredeljena posesorno. Tožena stranka se je taki spremembi tožbe uprla in ji izrecno ugovarjala, vendar sodišče prve stopnje ni reagiralo in na glavni obravnavi ni odločilo o spremembi tožbe, čeprav bi to moralo storiti in sprejeti o tem tudi ustrezen procesni sklep. Ker je sodišče prve stopnje opustilo navedeno dolžnost, je tudi s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z 298. členom ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, saj je tožeča stranka navedla, da naj se spremenjeni tožbeni zahtevek obravnava podrejeno, v primeru, da se sprememba tožbe ne dovoli. O slednji pa sodišče ni odločalo, zaradi česar vsega je postala taka tožba nejasna in problematična. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo drugače kot se je tožbeni zahtevek glasil. Iz podrednega tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi z dne 25.3.2005, je sodišče prve stopnje pri njegovem povzemanju v sodbo izpustilo del besedila, ki glasi: "ki ga ima tožnica v dolgoročnem zakupu od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, torej na podlagi močnejšega pravnega naslova". Ta del besedila je bil bistvenega pomena za pravilno in zakonito odločitev v predmetni zadevi, saj zadeva vprašanje sklepčnosti takšne tožbe, aktivne legitimacije tožeče stranke in materialno pravne podlage njenega tožbenega zahtevka. Sodišče je vezano na tožbo in na v njej postavljeni tožbeni zahtevek, saj odloča v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče samo ne sme posegati vanj in ga spreminjati, kot tudi ne sme ugotavljati in predpostavljati smisla (nejasnega) zahtevka. Takšen poseg, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje v postavljeni podredni tožbeni zahtevek, je zato samovoljen in arbitraren ter zato nezakonit. Že zgolj zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena, v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Čeprav v postopku na prvi stopnji tožnik ni trdil in ne dokazoval, da bi tožena stranka imela v posesti celotno parcelo št. 874/3 k.o. S., temveč je navajal le, da ima toženec v posesti (da obdeluje) le del navedene parcele in sicer domnevno tisti del le te, na katerega naj bi domnevno segal sporni mladi vinograd in čeprav tudi sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo in ne ugotovilo oz. preizkušalo, ali toženec sploh ima in če ali ima v posesti celotno ali le del navedene parcele, kateri del te parcele naj bi to bil, koliko naj bi bila navedena parcela sploh velika, kolikšen del na njej naj bi predstavljal sporni mladi vinograd, ki ga zatrjuje tožnik, na katerem delu te parcele naj bi ta vinograd sploh bil, koliko naj bi ta vinograd bil velik in podobno, pa je kljub temu v celoti ugodilo takšnemu (povsem nedoločenemu in nejasnemu) tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Podatkov o tem prvostopno sodišče tudi ni identificiralo in konkretiziralo ne v izreku izpodbijane sodbe in ne v njeni obrazložitvi. Glede na to, da se v tožbeni podlagi omenja del parcele št. 874/3 k.o. S., bi moral biti po mnenju pritožnika temu ustrezno formuliran tudi tožbeni zahtevek. V zvezi s tem pa tožnik v njem ni opredelil ne obsega in ne okvirja. Navedel ni ne površine, ne mer, ne mej spornega dela in ne števila trt na njem in še česa (stanja v naravi). V zvezi s predmetov vrnitve je tožnik navedel samo katastrsko oznako nepremičnine. Zgolj s tem pa tožnik ni zahteval dovolj individualno določene stvari in zato takšen njegov zahtevek ni bil primeren za obravnavanje. Sodišče namreč ne more prisoditi stranki nekaj kar ni zahtevala in tudi ne več kot je zahtevala. S tem, ko je sodišče prve stopnje sledilo takšnemu nedoločenemu in nejasnemu tožbenemu zahtevku in ga takega povzelo tudi v izpodbijano sodbo, je zato prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V izreku izpodbijane sodbe je predmet vrnitve v neposredno posest opredeljen le opisno in zgolj s katastersko oznako nepremičnine. V izreku je tudi navedeno, da mora toženec vrniti "posamezne trte v njem" (mladem vinogradu). Takšen izrek izpodbijane sodbe je nejasen, pomanjkljiv, nedoločen in neizvršljiv. Izrek o vrnitvi v neposredno posest mladega vinograda, posamezne trte v njem ter zemljišče parc. št. 874/3 k.o. S., je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Iz nje izhaja, da je tako imenovani "mladi vinograd" napravljen na delu parc. št. 874/3 in delu parc. št. 966 k.o. S., v izreku pa je sodišče tožniku priznalo vrnitev v neposredno posest celo parc. št. 874/3 k.o. S.. Zakaj je tožniku priznalo vrnitev v neposredno posest celo parcelo, če je mladi vinograd stoji le na delu le te, pa sodišče ni obrazložilo. Izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe sta si v nasprotju tudi zato, ker razlogi v obrazložitvi narekujejo drugačno odločitev kot je odločeno z izrekom. Ker sodba v tem delu nima razlogov za odločitev, je zato nezmožna preizkusa in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V predmetni pravdi je tožena stranka uveljavljala tudi ugovor stvarne aktivne legitimacije tožeče stranke. Tožeča stranka je v dokaz svoje aktivne legitimacije v postopku na prvi stopnji predložila zakupno pogodbo, ki jo ima za parc. št. 874/3 k.o. S. sklenjeno s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Glede na to in postavljeni tožbeni zahtevek se je v obravnavani zadevi vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke pojavljalo kot predhodno vprašanje, ki bi ga moralo prvostopno sodišče rešiti v smislu 13. člena ZPP. Njegov predmet je bilo, ker se zahteva vrnitev nepremičnine v neposredno posest, vprašanje proti komu lahko tožeča stranka, kot zakupnik uveljavlja sodno varstvo. Glede na prej navedeno bi moral biti okvir predhodnega vprašanja zato začrtan z vsebino 567. člena ZOR - o zakupu. V konkretnem primeru se s predhodnim vprašanjem v prej navedenem okviru sodišče prve stopnje ni ukvarjalo oz. navedenega vprašanja ni rešilo, zato je na eni strani podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, na drugi strani pa zmotno materialno pravna presoja, ker niso bile upoštevane, ocenjene in prisojene okolnosti, ki so bile potrebne za pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka je v tem sporu trdila in dokazovala, da je pravico do posesti parc. št. 874/3 k.o. S. pridobila kot zakupnik na podlagi zakupne pogodbe - to je obligacijskega razmerja s S.. Pogodbe pa zavezujejo in veljajo le za stranke, ki so jih sklenile. Na podlagi zakupne pogodbe, ki jo je tožeča stranka sklenila s skladom, zato ni mogoče uveljavljati pravice do posesti oz. zahtevati vrnitev v posest mladi vinograd, posamezne trte v njem ter zemljišče vse ležeče na parc. št. 874/3 k.o. S., od tožene stranke, ki ni bila sopogodbenik prej navedene zakupne pogodbe in ki je zato za navedena zakupna pogodbenika tretja oseba, do katere nima tožnik nikakršnih pravic. Glede na navedeno tožeča stranka ni bila aktivno legitimirana za zahtevek kakršnega je uveljavljala v tej pravdi. Tožnikov zahtevek v tej pravdi je bil stvarno praven. Kot zakupnik parcele št. 874/3 k.o. S. ima tožnik proti tožencu kot tretji osebi zgolj posestno varstvo, ne pa tudi petitornega po določbi 81. člena ZDLR, kot je to zmotno prepričan tožnik in kot je to v tem primeru povsem napačno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožena stranka se je tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu glede vsega tega izjavila že v svojem odgovoru na tožbo in vse to ponovila tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 20.6.2005. V izpodbijani sodbi je glede uveljavljenega ugovora stvarne aktivne legitimacije sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana, ker se je izkazala s sklenjeno zakupno pogodbo. Ni pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje z ničemer opredelilo do dejanskih in pravnih navedb tožeče stranke in v zvezi s tem tudi ne navedlo nobenih razlogov, zakaj teh, za zadevo relevantnih pravnih argumentov tožene stranke, ni bilo treba upoštevati oz. zakaj ne vzdržijo in zakaj za obravnavano zadevo niso relevantni. Ker je tudi v tem pogledu izpodbijana sodba brez razlogov, se je ne da preizkusiti in je tudi zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je bila toženi stranki s takim neenakim obravnavanjem v postopku kršena tudi njena pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, je med pravdnima strankama nesporno lastniško stanje obravnavane nepremičnine, to je parcele št. 874/3 k.o. S.. Ta nepremičnina je v lasti R. S., tožeča stranka jo ima v zakupu na podlagi zakupne pogodbe št. do z dne 7.4.2004. Ni dvoma, da gre v tej pravdi za petitorno varstvo iz naslova pravice do posesti po 81. členu ZTLR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SZ), ne pa za posestno varstvo v smislu 70. člena ZTLR, saj je to jasno izhajalo že iz tožbenih navedb tožeče stranke. Res je, da je tožeča stranka tožbenim navedbam ustrezno prilagodila (popravila) tožbeni zahtevek šele v vlogi z dne 25.03.2003, vendar pritožnik nima prav, da je tožeča stranka s tem spremenila tožbo, saj gre za procesno situacijo iz 3. odstavka 184. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je nadalje dovolj jasen (določen), sodišče prve stopnje ga tudi ni prekoračilo, ko je v sodbenem izreku izpustilo del besedila, s katerim je tožeča stranka navedla pravno podlago iz katere je izpeljevala zatrjevano pravico, saj pravna podlaga sodi med tožbene navedbe in obrazložitev sodbe. Sodišče prve stopnje je takemu petitornemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, ker se je postavilo na stališče, da je oseba, ki ima na podlagi zakupne pogodbe kot zakupnik pravico do posesti, aktivno legitimirana, da zahteva izročitev zemljišča v posest od osebe, ki ga ima v posesti brez pravne podlage. Glede na navedeno stališče je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v tem sporu. Stališče sodišča prve stopnje, da ima zakupnik pravico zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti skladno z 81. členom ZTLR bi bilo pravilno le v primeru, ko je zakupna pogodba, na podlagi katere zakupnik pridobili nepremičnino v zakup, vknjižena v zemljiško knjigo, s čimer zakupno razmerje pridobi stvarnopravne (absolutne) učinke in učinkuje tudi zoper tretje osebe. Pravna podlaga za vknjižbo zakupnega razmerja v zemljiški knjigi je namreč v 28. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Ali je tudi v obravnavanem primeru zakupno razmerje, ki ga zatrjuje tožeča stranka, vpisano v zemljiško knjigo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker se je postavilo na zmotno stališče, da je aktivna legitimacija tožeče stranke izkazana že na podlagi zakupne pogodbe. Pritožnik ima zato prav, ko opozarja, da učinkuje obligacijsko razmerje le med pogodbenima strankama in ni mogoče enačiti aktivne legitimacije, ki jo ima lastnik ali upravičenec kakšne druge stvarne pravice proti vsakomur, s pravico pogodbene stranke, ki sme uveljavljati svojo pravico le proti svojemu pogodbenemu partnerju. Izjema od tega načela, to je varstvo pogodbenega razmerja proti tretjim, je podano v primeru, ko je zakupno razmerje vknjiženo v zemljiški knjigi ter v primeru določenem v 70. členu ZTLR. Prej navedena določba loči posredno in neposredno posest in daje varstvo tako posrednemu kot neposrednemu posestniku. Neposredni posestnik je tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo na podlagi zakupne pogodbe. To pomeni, da lahko zakupnik uveljavlja le posestno varstvo nasproti tretjemu. Tožeča stranka v obravnavani zadevi takega varstva ne uveljavlja (več), saj je v pripravljalni vlogi z dne 25.3.2003 in na glavni obravnavi izrecno navajala, da zahteva petitorno varstvo. Sodišče prve stopnje je torej tožničino tožbo pravilno obravnavalo kot petitorno tožbo za varstvo same pravice do zakupa, vendar je preuranjeno zaključilo, da ima to razmerje tudi stvarnopravne (absolutne) učinke že na podlagi zakupne pogodbe, ne da bi pri tem še ugotavljalo, ali je zakupno razmerje tudi vknjiženo v zemljiški knjigi. Zakupna pogodba sama po sebi ne daje zakupniku pravice, da proti tretji osebi uveljavlja petitorno varstvo, saj je za varstvo zakupnega razmerja kot obligacijskega razmerja značilna relativnost, ko pravice in obveznosti obstajajo samo med strankama. Na podlagi zakupne pogodbe je torej le zakupodajalec tisti, ki lahko nasproti vsakomur nastopi z petitorno tožbo na vrnitev brez pravnega naslova odvzete stvari dane v zakup, zakupnik pa ima pravico proti zakupodajalcu uveljavljati svoje morebitne ugovore, ki nastajajo med izvrševanjem zakupne pogodbe. Tako se pokaže, da je odločitev v tej zadevi odvisna od ugotovitve, ali je zakupno razmerje (zakupna pogodba) vknjiženo v zemljiško knjigo, to pa sodišče prve stopnje, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni ugotavljalo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo razčistiti tudi to vprašanje in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 499/2011
• VSC sklep Cp 1269/2009
• VSL sodba in sklep II Cp 2474/2011