<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 494/2005

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.494.2005
Evidenčna številka:VSK03103
Datum odločbe:11.07.2006
Področje:stvarno pravo
Institut:služnost hoje in vožnje - nastanek služnosti- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Jedro

Res je, da je za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar pa je to, da sta prvi tožnik in prvi toženec podpisala dogovor za izgradnjo sporne poti in ga nato tudi skupaj realizirala pomembna okoliščina tako za ugotavljanje dejanskega izvrševanja služnosti in s tem v zvezi poteka časa, potrebnega za priposestvovanje stvarne služnosti kot tudi za oceno, da način izvrševanja služnosti ni bil nepošten.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank, ki se glasi: "Ugotovi se, da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine parc.št. 2349/1, vl.št. 612, k.o. R., ki je last tožnikov I. H. in A. H., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z avtomobilom, tovornjakom, kmetijsko in gradbeno mehanizacijo po obstoječi poti po celotni južni meji parc.št. 2349/4, vl.št. 686, k.o. R. - njiva, v širini 3,5 m, ki je last tožencev B. K. in N. K., ter sta toženca dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnikoma za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc.št. 2349/1, vl.št. 612, k.o. R., kot gospodujoče stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje, vožnje z osebnimi vozili, kmetijsko in gradbeno mehanizacijo po obstoječi poti, ob južni meji parc.št. 2349/4 in sicer v širini 3,5 m v breme te parcelne številke, kot služne stvari, sicer bo vpis služnostne pravice na nepremičnini tožene stranke parc.št. 2349/4, vl.št. 686, k.o. R. in v korist parc.št. 2349/1, vl.št. 612, k.o. R., opravljen po uradni dolžnosti, na podlagi te pravnomočne sodbe,

- tožencema se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico tožeče stranke, opisano v prvem odstavku izreka sodbe, da ne bo izvršbe,

- toženca sta dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini sodne odmere z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dosoje".

Sodišče je še sklenilo, da sta tožeči stranki nerazdelno dolžni povrniti toženima strankama njune pravdne stroške v višini 51.650,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta tožeči stranki po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožba navaja, da so pritožbeni razlogi medsebojno povezani. Podani so najprej zato, ker je napadena sodba očitno pristranska pri ocenjevanju izvedenih dokazov in ugotavljanju dejstev, saj izvedenih dokazov ne oceni vsakega posebej in v skupni povezavi, izpovedi zaslišanih prič niso ocenjene v celoti ne v povezavi s prepričljivo in verodostojno izpovedjo obeh tožnikov. Napadeni sodbi manjka dokazna ocena izpovedi tožeče stranke in celovite ocene izpovedi zaslišanih prič. Sosedje ne morejo imeti boljšega pregleda kaj se v njihovi okolici dogaja, kot ga imata sama tožnika, saj ne spremljajo vsakodnevno dogajanja na služnostni poti in zemljišču tožeče stranke. Ocena ogleda, opravljenega v času sojenja, ko je toženec v zadevi P J. spremenil dejansko stanje dostopa na zemljišče tožeče in tožene stranke pa samo potrjuje dejstvo, da se je služnostna pot začeta od glavne ceste v D. zaključila na nepremičnini tožeče stranke, parc.št. 2349/1, ob železnih vhodnih vratih na parceli tožnikov za potrebe katere je služnostna pot bila tudi narejena in utrjena. Napadena sodba se sploh ne opredeli do izpovedi E. T., ki je izpovedal, da je pred 25 leti naredil, zbuldožiral cesto iz smeri glavne ceste v D. do hiše H., v začetku je bila posuta z gramozom, ki so ga nasuli H., saj drugih lastnikov takrat ni bilo. Priča je potrdila, da je videla iti peš in z avtomobilom oba tožnika po poti, ki poteka z javne ceste v D. delno po zemljišču J. in tožencev. Vendar pa pričine izpovedi, da je na zadnje videl iti tožnika pred cca 5 leti, ni moč razumeti na način, kot to naredi napadena sodba, saj je priča pojasnila, da sicer stanuje v bližini, vendar je drevje tako zaraslo, da se iz njegove hiše na sporni del poti ne vidi, kar pomeni, da priča ni videla tožnikov, ne pa da tožnika nista hodila in vozila po sporni služnostni poti. Napadena sodba nima nikakršne dokazne ocene izpovedi S. F., ki je izpovedal, in s tem potrdil tožnikovo izpoved, da sta tožnika naredila sporno pot od javne ceste v D.i do njune hiše. Priča je kot avtoprevoznik v letu 1979 ali 1980, pripeljal dvakrat po 5 m3 gramoza, ki je bil uporabljen za utrditev poti, ki je delno potekala po Jesihovem, delno po zemljišču tožencev. Pot je bila toliko široka, da se je po njej dalo peljati s kamionom in sam je 12 ali 13-krat tudi peljal po sporni poti, ko je tožnikom pripeljal kamen, pesek, betonsko mešanico, kar je tožnik potreboval za zidanje škarp. Ob tej priliki je tudi videl, da sta tožnika po poti vozila z avtomobilom. Pričino pojasnilo, da po letu 1991 ni bil več na spornem zemljišču pa je logično razumeti, da njeno vedenje o uporabi poti seže do leta 1991, ne pa da sta tožnika pot uporabljala le do leta 1991, kot napačno sklepa napadena sodba. Napadena sodba sploh ne oceni izpovedi M. G., ne R. B., ki sta potrdila, da je potekala sporna služnostna pot z javne ceste v D. do zemljišča tožeče stranke, po zemljišču tožene stranke, ter da sta tožnika to pot uporabljala, dokler J. (o tem pravdni postopek P) ni spremenil stanja, ko je pot zbuldožiral in naredil betonsko škarpo, ne izpovedi prič iz spisa P, tako M. G., ki je izpovedala, da je po delu toženčevega zemljišča potekala pot, po kateri je sama hodila, ko je hodila k tožnikoma, ter, da je tožnika zadnjič videla iti peš po tej poti pred približno enim in pol leta, kar ob dejstvu, da je bila priča zaslišana novembra 2004 pomeni, da sta tožnika še v letu 2003 uporabljala služnostno pot, ki je bila po pričini izpovedi lepo urejena makadamska pot, ki je delno potekala po zemljišču K. in toženčevem zemljišču, vse do vhoda na parcelo tožeče stranke, tudi zato, ker jo je I. H. lepo vzdrževal, ne izpovedi A. L. Z., ki je izpovedala, da je pot potekala vse do vrha, do Hrvatinovih in delno po toženčevi parceli, ter da je videla I. H. par dni preden je J. začel zidati hišo na tej poti prav v delu, ki je potekal po J. zemljišču, voziti gnoj s prikolico, sedaj pa se zaradi zgrajenega zidu, ki ga je sezidal J., poti ne da več uporabljati, tudi zato, ker je na zid nasuta zemlja. Napadena sodba se ne dotakne niti izpovedi M. G. v spisu P, ki je izpovedal, da je potekala po zemljišču, ki je sedaj last J., pot, ki je bil utrjen kolovoz, na katerem je videl voziti s frezo I. H. in očeta A. H., od takrat, ko je J. naredil škarpo, pa uporaba poti ni več možna, ne izpovedi D. M. v istem postopku, ki je prav tako izpovedal, da je po toženčevem zemljišču potekala sicer nekoliko manj utrjena pot, po kateri je vozil tožnik s kamionom in vsako leto po tej poti prevažal jadrnico, ne izpoved M. K., ki je izpovedal, da je pot nasuta z gruščem potekala tako po zemljišču K., kot po toženčevem zemljišču, da je pot naredil njegov oče, uporabljala pa sta jo tudi tožnika. Izpovedi zaslišanih prič (s podrobnostmi kot sledijo iz zapisnikov o zaslišanju) napadena sodba ne poveže s prepričljivima izpovedima tožnikov ter rezultati ogleda in vse združi v logično celot in ugotovitev, da je po zemljišču tožene stranke do zemljišča tožeče stranke že 25 let potekala utrjena služnostna pot, ki sta jo tožnika od ureditve (pred 25 leti) dalje nemoteno uporabljala za gospodarsko izkoriščanje svojega zemljišča s tem, da sta po služnostni poti hodila, vozila s kamionom, frezo, prikolico, avtodomom, ter nadalje, da odgovorne trditve tožencev, da tožnika poti nista koristila vse do smrti J. K., da sta morda res šla na skrivaj, brez vednosti tožene stranke niso resnične, in ne dokazane, ter nadalje, da je sodbina ugotovitev, da je pri tožnikovi uporabi služnostne poti šlo za osamljene primere, ki časovno niso bili povezani, nepravilna in pristrana, saj kaj takega toženca v svojo obrambo nista trdila. Po prvotožencu podpisana služnostna pogodba pa ravno potrjuje, da sta toženca za služnostno pot, ki poteka po njunem zemljišču in za uporabo te poti po obeh tožnikih vedela in to uporabo dopuščala, s čimer pa je izkazana tudi dobra vera tožnikov za vse časovno obdobje potrebno za priposestvovanje vtoževane stvarne služnosti. Sicer pa že dejstvo, da sta tožnika služnostno pot, ki poteka od javne ceste v D. do njune parcele usposobila, določeni lastniki zemljišča po katerih ta služnostna pot poteka, pa so tožnikoma priznali služnostno pravico hoje in vožnje, že samo po sebi govori za potrditev izpovedi obeh tožnikov o uporabi služnostne poti, ki poteka tudi po zemljišču tožencev in s tem za potrditev tožbenih navedb o priposestvovani vtoževani stvarni služnostni pravici tožnikov v breme zemljišča tožene stranke. Zmoten in z zavajajočo trditvijo utemeljen je nadaljnji zaključek napadene sodbe, da je pri uporabi poti šlo za časovno nepovezane in osamljene primere, kar potrjuje tudi dejstvo, ki so ga potrdile vse priče, enako pa je bilo ugotovljeno tudi ob ogledu, da je bila pot utrjena le do parc.št. 2349/2, k.o. R., ker vse priče niso potrdile, da pot po zemljišču tožencev ni bila utrjena, nasprotno, priče so potrdile, da je pot bila utrjena, sicer ne tako kot začetni del poti, ki je sedaj asfaltiran, vendar je pot bila utrjena in primerna za uporabo, saj se je po poti vozilo s kamionom in avtomobilom, zaradi protipravnega ravnanja J. pa se zadnje leto in pol poti ne more uporabljati, ker je J. pot, ki je potekala po njegovem in zemljišču tožencev uničil, naredil višinsko razliko in zgradil podporni zid. Tožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni in stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo pred drugim sodnikom posameznikom, upoštevajoč stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pritrdilo navedbam toženih strank, svoje zaključke pa oprlo na, iz konteksta iztrgane, dele izpovedi prič, pri čemer je iz povzetkov izpovedi izpustilo vsebine, ki dajejo izpovedim posameznih prič, kot bo obrazloženo, povsem drugačen pomen. Prav pa ima pritožba tudi, ko očita sodišču prve stopnje, da poleg odsotnosti dokazne ocene izpovedi prič, tudi ni napravilo celovite dokazne ocene izpovedi tožnikov. S tem je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, ki določa, da odloči sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določb iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ključnih vprašanj tožbenega zahtevka. Ker je v postopku na prvi stopnji dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, so tudi materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje preuranjeni.

Neprepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje glede dogovora med pravdnimi strankami o izgradnji sporne poti, češ da sta oba toženca izpovedala, da je druga toženka močno nasprotovala sklenitvi takega pravnega posla. Res je, da je za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar pa je to, da sta prvi tožnik in prvi toženec podpisala dogovor za izgradnjo sporne poti in ga nato tudi skupaj realizirala (tudi za prvega toženca namreč ni sporno, da sta izgradnjo sporne poti financirala skupaj s prvim tožnikom, in sicer sta vsak pol plačala za buldožiranje) pomembna okoliščina tako za ugotavljanje dejanskega izvrševanja služnosti in s tem v zvezi poteka časa, potrebnega za priposestvovanje stvarne služnosti kot tudi za oceno, da način izvrševanja služnosti ni bil nepošten. Zaključek sodišča, da dejanja tožnikov niso vodila k nastanku stvarne služnosti s priposestvovanjem, ne prepriča. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi tožnikoma kdo od tožencev, do pisma z dne 8.3.2002, odrekal pravico izvrševati služnost hoje in vožnje po sporni poti. Zato je tudi zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, namreč, da sta tožnika po vtoževanem dostopu dostopala "na skrivaj, z zvijačo, predvsem pa ne velikokrat, stalno", vsaj prezgoden. Preuranjenost takšnega zaključka, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, nakazuje že navedba priče E. T., da mu je I. H. plačal buldožiranje sporne poti (l. št. 20) in navedba S. F. (l.št. 21), da je po naročilu tožnika pripeljal gramoz na sporno pot , vendar sodišče njune izpovedi v tem smislu ni presodilo, kot ju ni celovito presodilo glede izpovedi, kako sta tožnika izvrševala služnost hoje in vožnje po sporni poti. Tako je povzetek izpovedi priče E. T., da je tožnika nazadnje videl pred petimi leti, nepopoln brez navedbe, da na ta del poti ne vidi več zaradi poraščenosti z drevjem, zato pritožba utemeljeno opozarja, da takšne izpovedi priče ni mogoče razumeti na način, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, to je, da tožnika nista hodila in vozila po sporni poti, pač pa, da ju priča, kljub temu, da stanuje v bližini, ni videla, ker na sporno pot ne vidi več. Enako velja glede izpovedi priče S. F., saj je sodišče izpustilo pomembno okoliščino, in sicer, da po letu 1990 oziroma 1991 ni bil več tu in ne ve, če sta tožnika sporno pot uporabljala. Prav tako je zavajajoč povzetek pričanja A. L. Z., saj je sodišče povzelo le, da sta tožnika do svoje parcele pripeljala gnoj, izpustilo pa je, da ju je priča večkrat videla voziti z avtomobilom s prikolico po poti iz smeri glavne ceste v D. mimo vseh hiš, vključno mimo zadnje J. hiše, spomnila se je tudi utrjevanja poti s peskom v letu 1980, tožnika je videla voziti po sporni poti večkrat na leto z avtomobilom, videla pa ga je tudi voziti po sporni poti s frezo. Izkaže se torej, da sodišče ni celovito presodilo ne posameznih izpovedi prič ne v medsebojni povezanosti, predvsem pa je v povezavi s temi izpovedmi povsem izostala ocena izpovedi tožnikov. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vse dokaze, in sicer tako predložene listinske dokaze, predvsem pa izpovedi zaslišanih prič in strank ter ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP o zadevi znova odločiti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZTLR člen 54, 54. ZPP člen 8, 339, 8, 339.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDYyNg==