VSK sklep I Cp 1484/2006

Jedro

V skladu z 32. členom SPZ je mogoče zahtevati sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti v 30-ih dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tožnica je pravno varstvo zaradi motenja posesti zahtevala prepozno, to je po preteku enega leta odkar je motenje nastalo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na naslovu Pa., P., s tem, da je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, kopije ključa pa ni izročila tožeči stranki, s čimer je tožeči stranki popolnoma onemogočila izvrševanje posesti hiše na naslovu Pa., P..

2. Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnjo posestno stanje ter mora tožeči stranki izročiti kljub vhodnih vrat na naslovu Pa., P., v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

3. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožeče stranke, da ne bo izvršbe." Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 367.614,32 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 14.9.2006 dalje, v roku 15 dni.

Proti takemu sklepu se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla, kdaj je do motilnega dejanja prišlo, pritožnica opozarja, da je tožeča stranka tekom postopka ves čas zatrjevala, da je bila, vse do motenja, ki se je zgodilo okoli 22.8.2003, posestnik sporne nepremičnine. Tožeča stranka opozarja na določilo 29. člena S. z., ki določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Iz navedenega zakonskega določila jasno sledi, da imajo vsi dediči vse do delitve zapuščine posest na predmetih, ki sodijo v zapuščino. Gre za specifičen položaj oz. pravico dedičev, ki se odraža tudi v drugih zakonskih določbah, med drugim tudi v določbah Zakona o dedovanju. Dediči predstavljajo pravno skupnost, kot posebno kategorijo s posebnimi pravicami in dolžnostmi. V nadaljevanju pritožbe pritožnica citira navedbe iz učbenika dr. Karla Zupančiča, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991 in povzame, da dedič postane v trenutku zapustnikove smrti tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo. Pritožnica iz tega zaključuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko tožeči stranki ni priznalo pravice do posestnega varstva in je ugotavljalo, kdaj naj bi bila ključavnica nazadnje zamenjana. Pritožnica opozarja tudi na stališče Višjega sodišča v L., kot to izhaja v sklepu pod opr. št., v katerem je sodišče odločalo o posesti denacionalizacijskega upravičenca. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v L., opr. št., iz katerega izhaja, da je tožnica dedinja po pokojnem očetu in s tem tudi posestnik stvari, ki sodijo v zapuščino. Kot hči pokojnega očeta ima najmanj pravico do nujnega dednega deleža, po mnenju tožnice pa sta neveljavni tako oporoka, kakor tudi zakonska zveza, ki je bila sklenjena s prvotoženo stranko, vendar pa to v tem trenutku niti ni bistvenega pomena, saj lahko tožnica že kot nujni dedič uveljavlja svojo pravico do varstva posesti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neupoštevanje določb 29. člena SPZ), je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje oz. ni ugotavljalo, da je tožnica dedinja po pokojnem J. M. in s tem posestnik stvari. Zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi ni izvedlo dokaza s pribavo zapuščinskega spisa. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da tožena stranka niti ni oporekala, da je tožnica dedinja po pokojnem J. M.. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo spisa O. s. v P., opr. št., iz katerega izhaja, da je bil B. W. oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja samovolje. Ta odločitev je bila sprejeta zaradi tega, ker je imela tožnica pravico vstopiti v stanovanje, posledično pa je imel to pravico tudi B. W.. V zvezi s tem pritožnica citira posamezne navedbe iz odločbe V. s. v K., ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. V navedenem kazenskem postopku se je obravnavalo ravno dogajanje dne 21.2.2001 oz. 22.2.2001, ko je tožilstvo B. W. očitalo, da je navedenega dne protipravno vlomil v obstoječo ključavnico na vhodnih vratih objekta - stanovanjsko hišo na naslovu P., S. in ključavnico zamenjal. Glede na zgoraj navedeno je po oceni pritožnice jasno, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica od leta 2001 dalje ni imela več posesti, povsem napačna in v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokazne ocene zapisnika o razglasitve oprostilne sodbe in ni upoštevalo, da je isto sodišče ugotovilo diametralno nasprotno dejstvo. Pritožnica nadalje opozarja, da so vse priče, ki so izpovedovale o tem, da naj bi tožnica ne imela več posesti po letu 2001, zainteresirane za izid te pravde. Prav vse so namreč povedale, da navedeno nepremičnino uporabljajo, da jim to omogočata toženi stranki oz. natančneje, da jim to omogoča prvotožena stranka. Imajo torej neposredni interes, da skušajo na vsak način izključiti tožnico kot dedinjo od posesti, saj se zavedajo, da bo v tem primeru njihovih lepih časov na slovenski obali konec. Prvotožena stranka, pa tudi drugi toženec si očitno lastita vso zapuščino, torej tudi sporno nepremičnino v P..

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 32. členom SPZ je mogoče zahtevati sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti v 30-ih dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, z vidika tridesetdnevnega subjektivnega roka, vložila tožbo pravočasno, je pa ugotovilo, da je bila ključavnica na vratih stanovanjske hiše P. nazadnje zamenjana v letu 2001, zato je zaključilo, da je tožnica, ki je tožbo zaradi domnevnega motilnega dejanja menjave ključavnice vložila 15.9.2003, pravno varstvo zaradi motenja posesti zahtevala prepozno, to je po preteku enega leta odkar je motenje nastalo. Obširne pritožbene navedbe in zaključek pritožnice, da postane dedič v trenutku zapustnikove smrti tudi posestnik stvari zapuščine, ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo, so pravilne, vendar to na odločitev v obravnavani zadevi ne more imeti nobenega vpliva. Očitno namreč je, da je sodišče tožnico obravnavalo kot posestnico, sicer ne bi ugotavljalo, ali je vložila tožbo v subjektivnem in objektivnem roku določenem v 32. členu SPZ. Tudi ni jasno, kakšen vpliv naj bi na ugotavljanje enoletnega objektivnega roka iz 32. člena SPZ, imele ugotovitve, kot izhajajo iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v P., opr. št., katere citira pritožnica v pritožbi. Protispisne so namreč trditve pritožnice, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica od leta 2001 dalje ni imela več posesti, saj sodišče prve stopnje take ugotovitve ni sprejelo, temveč je le ugotovilo, da v ključnem obdobju od 22.8.2002 do 22.8.2003 ključavnica na vratih v stanovanjsko hišo P. ni bila zamenjana, ker je bila nazadnje zamenjala v letu 2001. Do take ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo, v kateri konkretno ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje in ugotovljenega dejanskega stanja, temveč le navaja, da so bile zaslišane priče zainteresirane za izid pravde, s čimer posredno izpodbija verodostojnost njihovih izpovedb, ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sklepu ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava (32. člen SPZ), sprejelo (vsebinsko) pravilno odločitev (čeprav je odločilo, da se tožbeni zahtevek zavrže, namesto-pravilno, da se tožba tožeče stranke zavrže). Pritožnica torej ne more izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s pavšalno trditvijo, da so zaslišane priče zainteresirane za izid pravde, saj je sodišče prve stopnje izpovedbe vseh zaslišanih prič in izpovedbe pravdnih strank natančno analiziralo (vestno in skrbno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj) ter je na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo vsebinsko prepričljivo odločitev, o tem ima izpodbijani sklep argumentirane razloge, ki jim ni mogoče odreči razumne presoje.

Izpodbijani sklep je tako pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena, v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003