VSK sklep I Cp 900/2005

Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo pred odločitvijo o tožbenem zahtevku zanesljivo ugotoviti, kdo je bil imetnik pravice uporabe pred osnovanjem nove zemljiške knjige. Ne kdo je bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe ampak kdo jo je dejansko izvrševal.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: "Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 1055, vl. št. 2395, k.o. P., kar je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti tožeči stranki listino, ki bo sposobna za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila to listino pod izvršbo.". Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 147.390,00 SIT v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče oprlo izključno na listinske dokaze, z utemeljitvijo, da predstavljajo zadostno podlago za odločitev, ne glede na to, da je tožena stranka ves čas trdila, da podatki o imetniku pravice uporabe parcele kot družbene lastnine, vpisane v zemljiški knjigi za katastrsko občino P. II. pred nastavitvijo nove zemljiške knjige za k.o. Po. niso bili točni ter da je šele poizvedovalni zapisnik Rz z dne 11.12.1990 potrdil, da je dejanska upravičenka do pravice uporabe parcele kot družbene lastnine pravna prednica tožene stranke. Ker se je ugovor tožene stranke nanašal na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim v stari zemljiški knjigi za k.o. P. II., ter da OLO P. kljub v zemljiškoknjigo vpisani pravici uporabe na družbeni lastnini te pravice ni imel, ker je pred pričetkom gradnje odkupne postaje v letu 1996, ki še danes stoji na tej parceli, to pravico pridobila tožena stranka. Po oceni tožene stranke bi bilo sodišče zato dolžno dejansko stanje glede zatrjevanega dejanskega upravičenca do uporabe (KZ L.) raziskati tudi z zaslišanjem predlaganih prič - tedanjih članov ali delavcev pravnih prednic tožene stranke. Za ugotovitev, ali je bila pravna prednica tožene stranke pridobiteljica pravice uporabe in dejanski upravičenec do parcele kot družbene lastnine, so v odsotnosti posebne pisne listine v prenosu oz. priznanju pravice uporabe, pomembni tudi posredni dokazi o takšnem prenosu, ki pa jih sodišče ni upoštevalo in se o njih ni izjasnilo. Gre za prijavo spremembe namembnosti na Geodetsko upravo v K., v kateri tožnica sama navaja, da je uporabnica parcele kot družbene lastnine tožena stranka. Gre tudi za na tej podlagi izdano odločbo Geodetske uprave v K. z dne 15.3.1990, v kateri je kot uporabnica družbene lastnine navedena tožena stranka, zoper takšno odločbo pa se tožnica ni pritožila. Nenazadnje je tudi iz skice geodetske uprave razvidno, da se vrisuje objekt (odkupna postaja tožene stranke) na sporni parceli v družbeni lastnini, za katerega pa med pravdnima strankama ni sporno, da je lastnina tožene stranke. Tožena stranka se je nadalje sklicevala na poizvedovalni zapisnik za navedeno parcelo Rz in zapisnik Rz, medtem ko sodišče navaja le zapisnik Rz. Po proučitvi obeh zapisnikov po oceni tožene stranke ni mogoče več vztrajati pri trditvi, da je šlo pri vpisu pravice uporabe na parceli v družbeni lastnini na ime tožene stranke (1990) za očitno napako pri ustanavljanju nove zemljiške knjige za k.o. P. kot se ugotavlja v napadeni sodbi. Ni običajno, da bi se takšne napake dogajale na način, da bi bila parcela najprej predlagana za vpis po poizvedovalnem zapisniku Rz kot družbena lastnina v uporabi tožeče stranke, nato pa bi bil zapisnik v soglasju z udeleženci postopka, med katerimi je bil tudi zastopnik tožnice P. B. ter zastopnik tožene stranke F. R., popravljen tako, da se parcela 1805/1 (vl. št. 3064) po novem parc. št. 1055, izloči v Rz, kjer se v soglasju s predstavnikom tožnice in tožene stranke, vpiše kot družbena lastnina v uporabi tožene stranke, ob tem, da je vsem udeležencem postopka prečitan pravni pouk o posledicah zaradi morebitnih neresničnih navedb ter da so vsi udeleženci izjavili, da so navedbe glede lastninskega in posestnega stanja, kot je navedeno v zapisniku z dne 11.12.1990, točne. Do izjave o priznanju pravice uporabe je prišlo med strokovnimi osebami pravdnih strank in med takšnimi subjekti do pomot ni prihajalo. Tudi če navedeni poizvedovalni zapisnik ni pravni naslov za pridobitev pravice uporabe, po oceni tožene stranke predstavlja trden dokaz, da je zelo verjetno, da je tožena stranka pravico uporabe na družbeni lastnini dejansko pridobila. Gre za pred sodiščem podano izjavo o priznanju pravice. Sodišče tudi ni ovrednotilo navedb o posestnem stanju nepremičnine, kajti tudi dejstvo, da je bila nepremičnina v šestdesetletni mirni posesti tožene stranke, kaže na to, da pri priznanju pravice uporabe družbene lastnine in zemljiškoknjižnemu vpisu tožene stranke kot imetnice pravice uporabe ni šlo za pomoto. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno ocenilo vsebino in s tem tudi naravo poizvedovalnega zapisnika Rz z dne 11.12.1990. Zapisnik o priznanju (evidentiranju) pravice uporabe, podpisan pred sodiščem, je po oceni tožene stranke mogoče obravnavati kot sporazum udeležencev po 44. členu Zakona o notranji ureditvi osnovanju in popravljanju zemljiških knjig, po katerem vpis na podlagi takšnega sporazuma učinkuje kot vsi drugi zemljiškoknjižni vpisi. V konkretnem primeru je zapisnik zato lahko predstavljal tudi sam pravni naslov za vpis pravice tožene stranke v zemljiško knjigo. Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, prizna toženi stranki stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču.

V dopolnitvi pritožbe, ki jo je tožena stranka podala istega, se pritožuje tudi glede vrednosti spornega predmeta. Meni, da je ta , glede na cene zemljišč, najmanj 1.050.000,00 SIT. Temu je ugovarjala že v odgovoru na tožbo, o tem ugovoru pa sodišče ni odločalo. Po oceni tožene stranke je napačno tudi stališče sodišča, da tožena stranka na podlagi gradnje na zemljišču v družbeni lastnini ni pridobila pravice do uporabe zemljišča. Tožena stranka ni trdila, da je z gradnjo pridobila lastninsko pravico na zemljišču v družbeni lastnini, temveč da je na podlagi gradnje na zemljišču v družbeni lastnini pridobila pravico uporabe le tega. Takšno pravico je tožena stranka pridobila na podlagi 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami in 15. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. S pridobitvijo nepremičnine se je že po zakonu pridobila pravica uporabe stavbišča in funkcionalnega zemljišča v družbeni lasti. Da ni šlo za črno gradnjo ali gradnjo brez soglasja, da je torej šlo za gradnjo na zemljišču s soglasjem in sporazumno, pa dokazujejo vsi navedeni posredni listinski dokazi - vloga tožnice v letu 1999 na Geodetsko upravo K. za vris objekta tožene stranke; odločba Geodetske uprave je bila podlaga za evidentiranje spremembe namembnosti obenem z vpisom tožene stranke kot imetnice pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. O tem bi lahko izpovedale tudi predlagane priče. V nasprotju z vsebino listine je ugotovitev, da je tožnica pridobila družbeno lastnino s pravico uporabe na sporni parc. št. 1805/1 k.o. P. II. na podlagi veljavnega pravnega naslova - odločbe OLO o razlastitvi z dne 8.9.1954. Parc. št. 1805/1 k.o. P. II. v navedeni odločbi ni navedena. Tudi zato tožnica ni mogla zahtevati ugotovitve njene pravice uporabe oz. na podlagi ZLNDL ugotovitve lastninske pravice. Tudi sama za vpis svoje pravice uporabe na družbeni lastnini ni imela nobenega pravnega naslova. Sporna parcela se je lastninina na podlagi ZLNDL. Po navedenem zakonu pa je pomembno stanje pravice uporabe družbene lastnine v času uveljavitve zakona. Tožnica, ki ni izkazovala pravice uporabe na dan uveljavitve navedenega zakona ne more zahtevati, da sodišču ugotovi, da je sedaj ona lastnica nepremičnine. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče pri oceni dokazov upoštevati tudi dejstvo, da tožnica ni z ničimer izkazala, da v svojih arhivih nima dokumentacije, iz katere bi bila razvidna podelitev pravice uporabe toženi stranki za gradnjo odkupne postaje, saj so bili pravni predniki tožnice na podlagi zakona dolžni voditi evidence o splošnem ljudskem premoženju.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da je po prepričanju tožeče stranke pritožba tožene stranke neutemeljena. Vprašanje narave poizvedovalnega zapisnika je bilo rešeno v neštetih primerih na sodišču in je bilo vedno zavzeto stališče, da poizvedovalni zapisnik nima narave sodne poravnave in ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih in na določbe Zakona o prometu z nepremičninami. Če bi že bilo pomembno vprašanje gradnje, je potrebno upoštevati predpise, ki so veljali takrat, ko se je gradnja izvajala. Sama tožena stranka v vlogi z dne 22.9.2004 pravi, da je iz temeljnega kamna razvidna letnica gradnje 1956. Leta 1956 pa je bila navedena nepremičnina splošno ljudsko premoženje v upravi Občinskega ljudskega odbora P.. Nikakor ne more biti res, da je Občinski ljudski odbor P. navedeno nepremičnino leta 1956 izročil v uporabo Kmetijski zadrugi L. in da naj bi tako nepremičnina postala zadružno premoženje. Da nepremičnina ni bila izročena Kmetijski zadrugi L. priča menjalna pogodba z dne 11.2.1956, saj takratni Občinski ljudski odbor del nepremičnine s to pogodbo zamenjal z drugimi nepremičninami dedičev pokojnega G. A.. V tej menjalni pogodbi je tudi določba, da se pri nepremičninah, ki jih zamenjujejo dediči, odreja vknjižba lastninska pravice za splošno ljudsko premoženje v upravi Občinskega ljudskega odbora P. in sicer po pravnomočnosti, to je po danih odobritvah k menjalni pogodbi. Odobritev pa je bila dana 2.7.1957, ko je Občinski ljudski odbor P. sprejel sklep o potrditvi menjalne pogodbe sklenjene pri Okrajnem sodišču P. dne 11.2.1956 pod št. 0-19/56 -3. Nepremičnina torej nikakor ni bila leta 1956 izročena pravnemu predniku tožene stranke, zato tudi ni mogel začeti z gradnjo leta 1956. Še posebej ne, ker je iz historičnega izpiska iz sodnega registra, ki ga je predložila tožena stranka v odgovoru na tožbo, razvidno, da je bila Kmetijska zadruga L. - P. vpisana v zadružnem registru pri Okrožnem sodišču v K. dne 13.12.1956. Sicer pa je tožeča stranka svoje upravičenje izkazala. Iz listin je razviden način pridobitve lastninske pravice, ustrezna stvarna pravica je bila tudi ves čas vknjižena v zemljiško knjigo, vse do trenutka, ko je prišel na podlagi poizvedovalnega zapisnika do drugačne opisa. Zato bi tožena stranka, v kolikor bi hotela dokazati, da je lastnica na podlagi drugega pravnega naslova, morala postaviti ustrezen zahtevek v nasprotni tožbi. Tega pa ni storila. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi priznanja lastninske pravice na parceli št. 1055, vl. št. 2395 k.o. P. z utemeljitvijo, da je prišlo pri ustanavljanju nove zemljiške knjige za k.o. P., pri vknjižbi lastninske pravice na ime tožene stranke Kmetijske zadruge "A." K., namesto na tožečo stranko Občino P., za očitno napako. Navedlo je, da je lastnica sporne nepremičnine na podlagi veljavnega pravnega naslova tožeča stranka in ne tožena stranka, zaradi česar je sodišče to napako odpravilo in uskladilo zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. V utemeljitev takšne odločitve je še navedlo, da zapisnik o poizvedbah zaradi osnovanja nove zemljiške knjige ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, tožena stranka pa tudi ni uspela dokazati prehod tožničinega premoženja nanjo s priposestvovanjem in gradnjo na družbeni lastnini, češ da je bila sporna nepremičnina na podlagi odločbe z dne 8.9.1954 splošno ljudsko premoženje v upravi občinskega ljudskega odbora P., vse do 11.12.1990, na katerem pa se lastninska pravica ni mogla priposestvovati. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen. Glede navedbe sodišča prve stopnje, da se na družbenem premoženju lastninska pravica ni mogla priposestvovati, je treba najprej povedati, da to sicer drži, vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da tožena stranka oziroma pravni prednik tožene stranke na spornem zemljišču pred sprejetjem Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/1997- ZLNDL) ni mogel imeti pravice, ki bi privedla do lastninske pravice. Res je sicer, da zapisnik o poizvedbah zaradi osnovanja nove zemljiške knjige ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, vendar pa za utemeljenost tožbenega zahtevka ni nepomembna presoja okoliščin v zvezi z nastankom navedenega poizvedovalnega zapisnika (dokaz B10), na podlagi katerega je bila vknjižena družbena lastnina v uporabi tožene stranke, ki jih zatrjuje tožena stranka. Vsekakor je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri sporni vknjižbi lastninske pravice na toženo stranko zgolj zaradi tega za očitno napako, zmoten. Sodišče prve stopnje bi moralo pred odločitvijo o tožbenem zahtevku zanesljivo ugotoviti, kdo je bil imetnik pravice uporabe pred osnovanjem nove zemljiške knjige. Ne kdo je bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe ampak kdo jo je dejansko izvrševal. Breme dokazovanja je sicer na toženi strani, vendar pa sodišče prve stopnje v tej smeri navedb tožene stranke sploh ni raziskalo, kot utemeljeno graja pritožba. Tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke in dokaznih predlogov, ki jih je predlagala v zvezi z nastankom poizvedovalnega zapisnika, do navedb v zvezi z evidencami Geodetske uprave o nosilcih stvarnopravnih pravic na zemljiščih niti glede predlaganih prič, ki bi po navedbah tožene stranke vedele izpovedati glede pravice uporabe na sporni nepremičnini, pa tudi ne glede navedb v zvezi z arhivsko dokumentacijo, ki se nanaša na sporno parcelo (pripravljalna vloga z dne 22.9.2004 - list. št. 36 spisa) in so jo morali po takratnih predpisih voditi pravni predniki tožeče stranke po uradni dolžnosti (glej: Odlok o evidenci nepremičnin splošnega ljudskega premoženja-Uradni list LRS, št. 40/57; Navodilo za izvajanje odloka o evidenci nepremičnin splošnega ljudskega premoženja - Uradni list LRS, št. 46/57 ). V obdobju po vpisu sporne nepremičnine kot splošnega ljudskega premoženja v upravi občinskega ljudskega odbora je dodeljevanje zemlji kmetijskim organizacijam urejal Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu družbene lastnine in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Uradni list FLRJ, št. 22/53 z dne 27.5.1953 s spremembami - prenehal veljati 30.6.1971). Ta je med drugim v 7. členu določal, da se zemlja iz kmetijskega zemljiškega sklada dodeljuje kmetijskim organizacijam v trajno uporabo, 13. člen navedenega zakona pa je določal, da pridobijo kmetijske organizacije glede te zemlje pravico uporabe. Ne nazadnje se sodišče tudi ni ukvarjalo z vprašanjem prehoda družbenih sredstev na drugo družbeno pravno osebo brez pravne podlage na podlagi določb Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/1976). Iz navedenih razlogov je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da znova presodi dokaze, dopolni postopek v nakazani smeri ter o zadevi ponovno razsodi (355. člen ZPP).

Odločitev glede pritožbenih stroškov temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1315/2005
• VSL sklep I Cp 1691/2001
• VSL sodba I Cp 1538/2004