VSK sodba I Cp 294/2005

Jedro

Po 4. točki 318. člena ZPP ni pogojev za izdajo zamudne sodbe le tedaj, ko so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, sodišče pa dokazov ne izvaja, saj, kot je bilo zgoraj navedeno, sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja ni treba ugotavljati, temveč kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

 

Izrek

Prito žba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 1.758.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z enakimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže in tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe v 318. členu ZPP in v 277. členu ZPP. Po pregledu spisa toženec ugotavlja, da je bila k tožbi priložena le ena priloga, to je, pooblastilo, svoje trditve pa tožnica dokazuje z dokaznim predlogom: zaslišanje strank in spisom N, vendar tožnica s temi dokazi tožbenih trditev ni mogla dokazati, ker stranke niso bile zaslišane in sodišče tudi ni vpogledalo spis N. Glede višine uporabnine za osebno vozilo in stanovanjski objekt je tožnica predstavila izračun, sicer pa naj bi višino uporabnine izračunala pristojna cenilca. Po mnenju pritožnika tožnica ni z nobenim dokazom izkazala, da bi imel toženec navedeni stvari v izključni posesti, da ju uporablja oziroma, da ima od njih koristi. Pritožnik opozarja, da ni prejel tožbe, zato nanjo ni odgovoril. Izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje svojega prepričanja ni oprlo na spis N istega sodišča, tudi če bi ga, si pritožnik ne zna razlagati kakšen dokaz naj bi sploh predstavljal za utemeljitev terjatve iz naslova uporabnine. Po oceni pritožnika za izdajo sodbe ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, saj sodišče ni razpolagalo z dokazi in tako ni imelo podlage za izdajo zamudne sodbe, tožnica namreč ni predložila nobenih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati - 3. odstavek 3. člena ZPP (2. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP); ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 318. člena ZPP). Pasivnost toženca je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe in se ta ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, temveč kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP), temveč le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

S tem, ko toženec v pritožbi navaja, da mu ni bila vročena tožba, smiselno očita, da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen. Tožba je bila tožencu pravilno vročena v odgovor. Kljub temu, da toženec tožbe s prilogami ni osebno prevzel, se po določbi 142. člena ZPP šteje, da je osebna vročitev opravljena pravilno, če naslovnik, kljub obvestilom vročevalca, sodne pošiljke ne prevzame. Iz podatkov v spisu izhaja, da je vročevalec dne 16.11.2004 poskusil vročiti sodno pošiljko z drugopisom tožbe s prilogami in pozivom za vložitev odgovora na tožbo na toženčevem naslovu Hudourniška 6, Izola. Ker toženca ni bilo doma, je v hišnem predalčniku pustil prvo obvestilo o sodni pošiljki z opozorilom, da naj naslovnik počaka na svojem domu 17.11.2004 med 11.00 in 12.00 uro, ko mu bo vročevalec ponovno prinesel pismo. Ker osebna vročitev tožencu dne 17.11.2004 ni bila mogoča, kot tudi ne odraslim članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu, je v hišnem predalčniku pustil drugo obvestilo o sodni pošiljki, z navodilom in pravnim poukom, da lahko naslovnik pošiljko prevzema na pošti v 15-tih dneh od dne 18.11.2004 dalje sicer se bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno drugo obvestilo, torej 17.11.2004. Ker toženec pošiljke ni prevzel na pošti v določenem roku 15-tih dni, vročitev pa je bila opravljena v skladu z določbami 140. do 142. člena ZPP, so bili izpolnjeni pogoji za fikcijo, da je bila sodna pošiljka osebno vročena naslovniku. Za zgoraj navedene podatke o poteku vročitve sodne pošiljke velja, da predstavljajo javno listino, kar pomeni, da sodna pošiljka in s strani vročevalca izpolnjeno prvo in drugo obvestilo naslovniku, dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (224. člen ZPP), vendar pa za takšno zatrjevanje ne zadostuje pavšalna navedba toženca v pritožbi, da ni prejel tožbe.

Sicer pa pritožnik trdi, da tožnica z nobenim dokazom ni izkazala svojih tožbenih trditev, zato po njegovi oceni ni podan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke 318. člena ZPP. Ta ocena pritožnika pa je napačna in je očitno posledica nepravilnega razumevanja instituta zamudne sodbe, glede na to, da navaja, da bi moralo sodišče pred izdajo zamudne sodbe izvajati dokaze, predlagane v tožbi. Po 4. točki 318. člena ZPP ni pogojev za izdajo zamudne sodbe le tedaj, ko so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, sodišče pa dokazov ne izvaja, saj, kot je bilo zgoraj navedeno, sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja ni treba ugotavljati, temveč kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Po oceni pritožbenega sodišča je tožba tožnice tudi sklepčna, kar pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi in ima materialno pravno podlago v 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Iz vsebine tožbenih trditev je mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, da je dejanska podlaga tožbenega zahtevka uporabnina za stanovanje in osebni avtomobil, kar spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker je bilo pridobljeno v času zakonske zveze. Tudi pritožniku je gotovo jasno, kje je sodišče prve stopnje našlo materialnopravni temelj za to, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, saj v pritožbi tega ne izpodbija. Dejstva navedena v tožbi in priloženi dokazi tako izkazujejo, da sta pravdni stranki bivša zakonca, da je toženec onemogočil tožnici, da uporablja stanovanje in osebni avtomobil, ki spadata v njuno skupno premoženje (in se predpostavlja, da ima tožnica na njem enak delež kot toženec, sicer tožnica izrecno priznava tožencu lastninski delež do 1/2, čeprav sta obe stvari po registrskih podatkih last tožnice) ter da toženec z uporabo navedenih stvari krši tožničino pravico do uporabe, pri čemer ima korist, ki se kaže v neupravičeni brezplačni uporabi tožničinega deleža na navedenih stvareh. Zatrjevana višina uporabnine (za osebni avtomobil, od januarja 2002 do januarja 2004, v višini 240.000,00 SIT in za stanovanje, od januarja 2002 do oktobra 2004, v višini 1.485.000,00 SIT) je dejanska trditev, pravilnost katere sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe ne preverja. Taka v tožbi zatrjevana dejstva so pravno pomembna dejstva, ki imajo podlago v materialni določbi 198. člena OZ ter iz teh dejstev in iz navedene pravne podlage je izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podan, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 436/2007
• VSC sklep PRp 448/2006
• VSK sklep I Cp 829/2006