VSK sodba I Cp 160/2005

Jedro

Tožena stranka je zanemarila stalež divjadi, saj se ni držala svojih planov pri odstrelu mladičev srnjadi, kar kaže, da plan odstrela ni v celoti izvršila, in torej ni storila vse, da ne bi prihajalo do prekomernega števila teh živali, saj je ravno na tem kraju divjad pogosto prehajala z ene strani ceste na drugo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 300.832,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 25.08.1999 do dneva plačila in pravdne stroške v znesku 223.496,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in navaja, da se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da subjektivne odgovornosti toženi stranki ni mogoče naprtiti, saj ni izvajala skupnega lova in pregona, da bi morala zavarovati cesto. Tožnici je nastala škoda na regionalni cesti, cesta pa ni lovišče kot to določa 21. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi, temveč je v upravljanju druge organizacije, odgovornost tožene stranke pa se nanaša le na lovišče. Po 4. alineji 5. člena citiranega zakona je tožena stranka dolžna izvajati ukrepe za preprečevanje škode po divjadi, a ne preprečevati škode. Na poravnalnem naroku je tožena stranka decidirano navedla kakšne ukrepe je izvedla, da bi preprečila prehod divjadi: zahtevala je od Cestnega podjetja K. dne 15.04.1997 postavitev opozorilnega znaka "divjad na cesti", kar je nato še večkrat ustno urgirala, znotraj lovišča je organizirala "krmne njive", s kemičnimi sredstvi ob robu lovišča omejevala prehod divjadi na cesto, ter navedla število uporabljenih ur za izvedbo teh ukrepov, da je realizirala plan za odstrel divjadi, kar vse je podkrepila in dokazovala s pričo policistom I. V. in pričama V. K. in B. G. in z listinskimi dokazi. Pritožnica nadalje navaja, da se je trčenje osebnega avtomobila s srno pripetilo na ravni in pregledni cesti. Po trditvah tožnice je srna skočila z leve strani pred osebni avtomobil, iz obsega in jakosti poškodb osebnega avtomobila pa je razvidno, da je tožnica vozila z večjo hitrostjo kot bi smela, saj bi srno odrinila, ne pa ubila in vrgla s ceste. Tožnica je bila na vožnji nepazljiva in ravno njena nepazljivost in hitrost vozila sta botrovala tožničini škodi, kajti če je prišla srna z leve strani v smeri njene vožnje, bi vsekakor lahko škodo preprečila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževala odškodnino za škodo na njenem osebnem avtomobilu, ko se je v njen avtomobil, s katerim se je dne 17.08.1999 peljala iz T. proti H., v bližini H., zaletela srna. Med pravdnima strankama ni sporno, da je do tega škodnega dogodka prišlo, tožena stranka se je zahtevku za plačilo odškodnine upirala in je trdila, da naj bi bilo dokazno breme v zvezi z njeno domnevno odgovornostjo, na strani tožeče stranke, poleg tega naj bi vzrok za nesrečo bila nepazljivost tožnice.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi tožničinih navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi tudi pravilno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Pritožnica s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke v 71. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS 25/76 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljnjem besedilu: Zakon o lovstvu). Za odškodninsko odgovornost lovske organizacije pri naletu divjadi na vozilo na cesti veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (4. odstavek 71. člena Zakona o lovstvu). Ob ugotovitvi, da je tožnici nastala škoda na avtomobilu zaradi naleta divjadi (srne), je treba uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ) in je dolžna lovska organizacija, ki upravlja lovišče, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, do nastanka škode je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo ravno zaradi njenega premalo skrbnega ravnanja. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje (to ima, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, podlago v izvedenih dokazih), da je tožena stranka zanemarila stalež divjadi, saj se ni držala svojih planov pri odstrelu mladičev srnjadi, kar kaže, da plan odstrela ni v celoti izvršila, kot nasprotno trdi pritožnica in torej ni storila vse, da ne bi prihajalo do prekomernega števila teh živali. Zanesljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, temu pritožnica niti ne oporeka, da je bilo na kraju, kjer je prišlo do prometne nesreče, precej povoženj divjadi, kar pomeni, da je ravno na tem kraju divjad pogosto prehajala z ene strani ceste na drugo. Tožena stranka, ki je, po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje, za te pogoste prehode divjadi z ene strani ceste na drugo vedela, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni storila dovolj, da bi take prehode divjadi preprečila, še toliko bolj zato, ker je vedela, da udeleženci v cestnem prometu niso s prometnim znakom "divjad na cesti" opozorjeni na dejstvo, da na tem delu ceste divjad pogosto prečka cesto. Opozarjanje pritožnice, da je znotraj lovišča organizirala "krmne njive" ter s kemičnimi sredstvi ob robu lovišča omejevala prehod divjadi na cesto, pravilnost ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, končno iz izpovedbe priče V. K. izhaja, da je tožena stranka izvajala kemično zaščito le poizkusno spomladi 1999.

Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo in razumno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni dokazala, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo brez njene krivde, so zaključki sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot v pravnem pogledu pravilni, višino škode pa pritožnica ne izpodbija. Sodišče prve stopnje tudi ni moglo slediti pavšalni trditvi tožene stranke, da je za nastalo škodo kriva tožeča stranka, ker je bila pri vožnji nepazljiva, saj je tožeča stranka to prerekala, tožena stranka pa dokazov v tej smeri ni ponudila. Trditev pritožnice, da je za nastalo škodo izključno odgovorna tožnica, ker je vozila z večjo hitrostjo kot bi smela, pa je novota, za katero tožena stranka ni izkazala zakaj je ni postavila in zanjo predložila dokazov že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče, glede na izrecno določbo 1. odst. 337. člena ZPP, ni moglo upoštevati.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 404/2000
• VSC sodba Kp 157/2007
• VDS sodba Pdp 126/2007