<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cp 99/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.99.2006
Evidenčna številka:VSK03081
Datum odločbe:03.10.2006
Področje:stvarno pravo
Institut:služnost - vznemirjanje - dokazno breme

Jedro

V obravnavanem primeru sta tožnika tista, ki zatrjujeta vznemirjanje svoje lastninske pravice in je dokazno breme o tem, da sta toženca njuno lastninsko pravico vznemirjala s premikanjem stvari izven trase služnostne poti, na tožeči stranki. Šele ko bo natančno ugotovljen potek služnostne poti, ter uvoz nanjo, bo mogoče ugotoviti, ali je ta del zemljišča že zajet v pravnomočni razsodbi ali ne.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. odločilo, da se toženima strankama prepoveduje vznemirjati lastninsko pravico tožečih strank na določenih parcelah k.o. T. in da se jima prepoveduje vožnja z vozili izven trase služnostne poti, premikanje stvari tožečih strank ter da se morata toženi stranki pri uporabi zemljišča tožeče stranke in izvrševanju služnostne pravice držati omejitve širine služnostne poti - 2,5 m ter da se jima prepoveduje širiti obstoječo služnostno pravico, vse pa v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti taki sodbi je vložila pritožbo tožena stranka in to iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožnik najprej ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe, ki jo je sprejelo pred sprejemom odločitve o motenjski tožbi, ki se vodi pod opr.št. glede istega historičnega dogodka, kršilo Sodni red, pritožnika pa s tem spravilo v položaj, ko si z motenjsko sodbo ne bo mogel dosti pomagati. Z izpodbijano sodbo je isto sodišče (isti sodnik) po oceni pritožbe negiral "svojo" sodbo z opr.št. P. Pritožnik navaja, da drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da je bila določena služnostna pravica v širini 2,5 m in da si je pritožnik sam kriv, če v služnostni pravdi ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka in to tako, da bi na samem začetku služnostne poti zahteval priznanje služnosti na širši poti, nikakor pa pritožnik ne sprejema ugotovitve oziroma ocene sodišča prve stopnje, da gre v "služnostni pravdi" za pravnomočno razsojeno stvar, saj je potrebno pri oceni, da gre za res iudicata upoštevati sodbo kot celoto, torej ne le izrek, temveč tudi dejansko stanje in pravno podlago (mnenje Vrhovnega sodišča izraženo v sklepu opr.št. VIII Ips 95/2005 z dne 11.10.2005). Nadalje pa pritožnik navaja, da je do take razsodbe v motenjski pravdi prišlo, ker si pritožnik tudi v snu ni mogel predstavljati, kakšnega soseda ima, namreč, da bo takoj po razsodbi v motenjski pravdi, s katero je bila toženi stranki priznana služnostna pot v širini 2,5 m, na začetek te služnostne poti postavil četrto korito in to takoj po vknjižbi služnostne pravice. V pravdi zaradi priznanja služnostne pravice je sodišče le-to priznalo na začetku služnostne poti v širini 2,5 m, od zahtevanih 2,6 m, pri tem pa izhajalo iz meritev, da je širina sporne poti od konca betonskih korit, pa do objekta, ki stoji nasproti tožnikove hiše, 2,70 m in da ob nasproti stoječem objektu stojita dva podpornika širine 18 cm; iz teh podatkov, ki pa jih sodišče ni ugotovilo samo neposredno, temveč jih je črpalo iz drugega spisa, je tako sodišče logično zaključilo, da za vožnjo zadostuje že obstoječa širina 2,5 m, glede na to, da širši pas glede na takrat postavljena betonska korita tožeče stranke, niti ni bil na voljo. Vendar pa je bistveno, da so te ugotovitve temeljile le na treh postavljenih betonskih koritih tožeče stranke, kar pomeni, da na samem uvozu na služnostno pot četrto betonsko korito še ni bilo postavljeno in v tistem delu vprašanje možnosti ali nemožnosti vožnje uvoza na služnostno pot sploh ni bilo sporno. Takoj po vknjižbi služnostne pravice pa je tožeča stranka na sam začetek služnostne poti postavila četrto korito in sicer 19.2.2005, s tem pa onemogočila dostop toženim strankam na priznano služnostno pot in s tem onemogočila tudi samo uporabo služnostne poti. Pritožnik pa meni, da če se je že sodišče postavilo na tako formalno stališče češ, priznano je le toliko in nič več, bi moralo v tem postopku ugoditi dokaznemu predlogu glede postavitve izvedenca geodetske stroke, ki bi začrtal dolžino vstopne služnostne pravice, saj bi ti podatki služili toženi stranki za vložitev nasprotne tožbe. Zato je bilo tudi v tej zadevi dejansko stanje, ki ga je potrebno razčistiti za sprejem pravilne odločitve, napačno ugotovljeno, kajti izpodbijana sodba ne upošteva sodbe opr.št. P kot celote, to je tudi dejansko stanje glede vstopnega pasu širine 4,58 m. Že zaradi tega bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, saj gre po oceni pritožnika za očitno nagajanje tožnika. Zagotovo pa bi moralo sodišče prve stopnje opraviti vsaj ogled, rekonstrukcijo in postaviti izvedenca geodetske stroke, ki bi izdelal skico z meritvami vstopnega pasu, na podlagi teh ugotovitev pa bi pritožnik vložil nasprotno tožbo, kajti ne gre za res iudicata. Z obstojem obrazloženega pritožbenega razloga pa sta podana tudi nadaljnja pritožbena razloga materialne in procesne narave. Pritožnik predlaga, da višje sodišče stroškovno ugodi pritožbi in napadeno sodbo tako spremeni, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Uveljavlja tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v okvirih iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ter da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je pri zaključku, da sta toženi stranki vznemirjali lastninsko pravico tožečih strank s tem, da sta premikali zidarski oder izven trase služnostne poti, zaradi česar je tožencem prepovedalo premikanje stvari tožečih strank in jima naložilo, da se morata držati omejitve širine služnostne poti, napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Napačno je štelo, da sta toženca tista, ki morata dokazati, da je zidarski oder tožnikov bil postavljen na priznani služnostni poti, čeprav bi dejstvo, da oder ni stal na služnostni poti in da sta ga toženca premikala po parceli tožnikov, to morala dokazati slednja. V obravnavanem primeru sta namreč tožnika tista, ki zatrjujeta vznemirjanje svoje lastninske pravice in je dokazno breme o tem, da sta toženca njuno lastninsko pravico vznemirjala s premikanjem stvari izven trase služnostne poti, na tožeči stranki. Poleg tega je tožeča stranka v zvezi s tem zatrjevala le enkratno dejanje tožene stranke, torej premikanje zidarskega odra dne 24.11.2004, enkratno dejanje pa nima za posledico negatorne tožbe. Dokaz trajnega in ponavljajočega protipravnega vznemirjanja s premikanjem stvari pa je na tožeči stranki.

Nadalje višje sodišče meni, da je kljub v večjem delu nerazumljivi pritožbi, ki je tudi zgrešila bistvo, potrebno pritožniku slediti, ko uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženca sta v postopku zatrjevala, da za to, da sploh lahko prideta (in uporabljata) služnostno pot, potrebujeta za dostop do služnostne poti "večjo širino zaradi zavijanja". Ta dostop na služnostno pot jima je tožeča stranka onemogočila s postavitvijo četrtega cvetličnega korita na samem začetku parcele štev. 1954, tako da sedaj služnostne poti za vožnjo z vozili sploh ne moreta uporabljati. To sta smiselno potrdila tudi tožnika, zaslišana kot stranki. Iz navedenega pa ni mogoče zaključiti, da toženca vznemirjata lastninsko pravico na obeh parcelah, last tožečih strank, po katerih je določena služnostna pravica toženih strank, saj do vznemirjanja kvečjemu prihaja na točno določenem delu zemljišča, kljub temu pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da toženca vznemirjata lastninsko pravico na obeh parcelah tožnikov. Po presoji višjega sodišča pa je preuranjen tudi zaključek sodišča prve stopnje o pravnomočno razsojeni stvari na uvozu na služnostno pot, saj bi za ugotovitev, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, bilo potrebno natančno ugotoviti (in jo opisati), kje točno je določena služnost in ali toženca z uvozom na služnostno pot res širita priznano služnost. Tudi tožnika sta namreč potrdila navedbe tožencev, da za to, da sploh lahko zavijeta na služnostno pot, rabita še dodaten pas zemljišča. Šele ko bo natančno ugotovljen potek služnostne poti, ter uvoz nanjo, bo mogoče ugotoviti, ali je ta del zemljišča že zajet v pravnomočni razsodbi ali ne. Sodišče bi moralo z ogledom ali z izvedencem ugotoviti, kje poteka služnostna pot v naravi na začetku parcele 1954, ali toženca širita služnost, ali pa potrebujeta za uvoz na služnostno pot dodaten del zemljišča, o katerem še ni pravnomočno razsojeno.

Odločitev višjega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP, odločitev o stroških postopka pa je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.

 


Zveza:

SPZ člen 213, 213.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDYwNQ==