VSK sodba I Cp 255/2005

Jedro

Če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja največja mera dovoljenih obresti. To velja tudi v primeru, ko dolžnik s plačilom pogodbenih obresti privolili v nedopustnost, kot je obravnavani primer.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka vrniti 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1997 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka z obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 140.600,00 SIT, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo toženčevi izpovedi. Trdi, da se izpoved tožnika ne razlikuje od njegove izpovedi, ki jo je podal kot oškodovanec v kazenski zadevi, saj v slednji zadevi ni govora o višini obresti, temveč le o tem, da je tožnik obresti plačeval. Sicer je tožnik tudi v predmetnem postopku izpovedal, da mu je toženec plačal 2 do 3 krat po 50 do 60 DEM. Tožnik se z vsebino potrdila z dne 03.04.2000 ni strinjal, saj ni ustrezalo dejanskemu dogovoru, to potrdilo je toženec izrabil zato, da bi se izognil plačilu dolgovane glavnice, vedel je namreč, da če dolg prizna, istočasno pa pripiše koliko obresti je že plačal, tožniku nobeno sodišče ne bi prisodilo še 600.000,00 SIT. Nelogično je, da bi tožnik vtoževal 600.000,00 SIT, če bi mu toženec ta znesek plačal skozi obresti, tudi kazenskega postopka ne bi sprožil, saj bi tvegal kazenski pregon. Poleg tega ne bi predložil potrdila kot dokaz sebi v škodo. Tožnik in toženec sta bila prijatelja in med prijatelji se obresti ne zahteva, slednje izhaja tudi iz izpovedbe priče R. I., ki je povedal, da sam tožencu obresti ni zaračunal. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni nikjer razvidno, da bi sodišče ocenilo dokaz z zaslišanjem prič R. I. in S. R., kar pomeni, da sodišče ni ocenilo in pretehtalo vseh izvedenih dokazov, ocena izpovedbe priče M. L. pa je napačna, saj je slednji povedal, da je o 5% obrestih slišal v lokalu, gostilniške govorice pa ne morejo šteti za resen dokaz.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku je bistvenega pomena, kdo nosi dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za nastanek uveljavljane pravne posledice. Dokazno breme za dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe nosi posojilodajalec. V obravnavani zadevi je to tožnik, ki je opisanemu pravilu zadostil tudi s tem, da je predložil potrdilo z dne 03.04.2000, v katerem je zapisan znesek glavnice, dogovorjena obrestna mera za posamezno obdobje ter navedba o tem, koliko oziroma kaj je toženec plačeval do junija 1999. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da tožnik ni uspel dokazati, da med pravdnima strankama niso bile dogovorjene 5% (oziroma naknadno 4%) mesečne obresti in da toženec teh ni plačeval tako, kot je zapisano v potrdilu z dne 03.04.2000. Taki ugotovitvi ni mogoče odreči razumne presoje, saj je več razlogov, ki govore za to, da so bile take obresti dogovorjene in jih je toženec plačeval do junija 1999, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo. Glede ugotavljanja pravno pomembnih dejstev je sodišče prve stopnje ravnalo po 8. členu ZPP, pri tem je pravilno ocenilo izpoved tožnika, slednjo v povezavi z njegovo izpovedjo, ki jo je dal zaslišan kot priča-oškodovanec v kazenskem postopku. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo prej navedeno izpoved tožnika in izpoved priče M. L., saj naj bi tožnik v kazenskem postopku ne govoril o višini obresti, ki mu jih je plačeval toženec, izpoved priče M. L., ki je o dogovorjenih obresti le slišal v lokalu, pa ne more biti verodostojna. Ta pritožbena navedba ni utemeljena in je sodišče prve stopnje zgoraj navedenim izpovedbam dalo pravi pomen, potem, ko jih je presojalo v povezavi z drugimi dokazi, predvsem z vseskozi skladnimi trditvami toženca v njegovih vlogah in izpovedbah (kar za navedbe in izpovedbe tožnika ni mogoče trditi), posebej pa v povezavi s potrdilom o zapisu vsebine posojilne pogodbe z dne 03.04.2000, ki ga je predložil sam tožnik v dokaz svojih tožbenih trditev. Res je, da sodišče ni posebej izpostavilo izpovedb prič R. I. in S. R., na kar opozarja pritožnik, vendar je za tako ravnanje imelo utemeljene razloge, saj prej navedeni priči nista izpovedovali o pravno pomembnih dejstvih. Tako priči R. I. ni bilo nič znanega o pogojih pod katerimi je tožnik posodil denar tožencu, priča S. R. pa je glede tega povedal, da mu je znano le to, kar mu je povedal tožnik. Tudi okoliščina, na katero opozarja pritožnik, da R. I. tožencu ni zaračunal obresti ter argument pritožnika, da ni logično, da bi vtoževal 600.000,00 SIT, če bi mu toženec ta znesek plačal, kakor tudi njegova presoja, da je toženec potrdilo z dne 03.04.2000 izrabil, da se je izognil plačilu dolgovane glavnice, ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Upoštevajoč stanje stvari, zlasti uspeh dokaznega postopka in pravila o dokaznem bremenu, pritožbeno sodišče torej nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posojila, ki ga je tožnik dal tožencu januarja 1997. Predvsem je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik izročil kot posojilo valuto 10.000 DEM in da so bile dogovorjene 5% mesečne obresti (ki so bile kasneje znižane na 4%) na navedeni znesek glavnice, zaradi česar je šteti, da je šlo za denarno obveznost, zavarovano z valutno klavzulo. Po 1. odstavku 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ) pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je prisilne narave. Če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja največja mera dovoljenih obresti (4. odstavek 399. člena ZOR). To velja tudi v primeru, ko dolžnik s plačilom pogodbenih obresti privolili v nedopustnost, kot je obravnavani primer. Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa 1. odstavek 399. člena ZOR, plačil toženca na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem prisilne določbe iz 1. odstavka 399. člena ZOR. Ob pojasnjenem materialnopravnem izhodišču pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in je to ravnalo pravilno, ko je na podlagi neprerekanega izračuna in ugotovitev, da je tožnik z zneskom v višini 15.960 DEM prejel vrnjeno glavnico z več kot 20% obrestmi, kar je približno 4 krat več, kot ponujajo banke za depozite v tujih valutah, zaključilo, da je tožnik iz naslova dela glavnice in plačanih obresti prejel vrnjeno glavnico v celoti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 334/2004
• VSK sodba in sklep I Cp 977/2004
• VSK sodba Cpg 539/99