VSK sodba I Cp 337/2006

Jedro

Pobotni ugovor je mogoče uveljaviti le do konca obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje, tega pa pritožnik ni uveljavljal.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 899.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1999 dalje do plačila ter ji povrniti 148.566,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, ko se je ukvarjalo le z dogovorom med strankama, s katerim se je tožeča stranka zavezala izvesti določena gradbena dela na objektu tožene stranke v S., kar med strankama sploh ni bilo sporno. Tožena stranka ni oporekala, da je tožnik izvedel vsa gradbena dela na hiši v S. v skladu z dogovorom in dogovorjeno ceno in da mu tudi dolguje vtoževani znesek. Vendar je med pravdnima strankama obstajal tudi dogovor o pobotu terjatev, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Gre za dogovor, s katerim je toženec tožniku dovolil, da je pred toženčevo hišo v L., parkiral svoj tovornjak ter je del hiše uporabljal za skladišče materiala, medsebojni poračun terjatev za dela na hiši v S. in uporabo hiše v L. pa sta se pravdni stranki zavezali narediti, ko bo tožnik izpraznil hišo v L.. Ker je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno, da bo tožnik izpraznil hišo v L. jeseni 1999, je toženec tožniku nakazal maja 1999 zadnji avans za dela na hiši v S.. Da je dogovor o pobotu terjatev med pravdnima strankama nesporno obstajal, je v pripravljalni vlogi z dne 6.9.2001 priznal tudi tožnik, ki je izrecno navedel, da mu je tožena stranka dovolila bivanje v hiši v L. in da sta s tožencem bila dogovorjena, da se najemnina za uporabo hiše v L. pobota z gradnjo hiše v S.. Dela s popustom na hiši v S. pa so bila dogovorjena zato, ker je tožnik v tej hiši uporabljal tri sobe s kabineti, kuhinjo, sanitarije in ker se je toženec zavezal priskrbeti hrano za delavce, kar je toženec tudi izpolnil. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da mu tožnik ni izstavil nobenega računa za dela na hiši v S. in da je vsaj trikrat prekršil njune medsebojne dogovore. Med ostalim tudi tako, da mu hišo v L. ni izročil do dogovorjenega roka jeseni 1999. Na večkratne pozive toženca, da mu hišo vendar izroči, je obljubil, da jo bo izpraznil do 1.3.2000, vendar se tudi tega dogovora ni držal. Nasprotno, kar tudi sam tožnik priznava, hišo je zaklenil in jo še danes ni izročil tožencu. Glede na dogovor med strankama o pobotu terjatev je jasno, da toženec ni bil dolžan poravnati svoj dolg tožniku, saj je dolg tožnika in sicer za najemnino hiše v L. od 1.6.1999 daleč presegel njegovega. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožnika dejansko stanje pravilno ugotovilo le, če bi zanesljivo ugotovilo vsebino dogovora med strankama o obračunavanju in pobotanju terjatev. Ker pa tega ni storilo, je dejansko stanje nepravilno in zmotno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba pa vsebuje tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je, po oceni pritožnika, storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, da je zadevo zaključilo na eni sami razpisani obravnavi in tako toženi stranki onemogočilo, da se jo zasliši in da se o zadevi izjavi. Zaslišanje tožene stranke je bilo nujno za presojo pobotnega dogovora med pravdnima strankama. Tožena stranka se razpisane obravnave dne 26.10.2005 ni udeležila iz zdravstvenih razlogov. Toženec si je dne 20.10.2005 pri padcu poškodoval roko. Ves čas je imel namen osebno priti na obravnavo, ker pa so se bolečine stopnjevale in postale neznosne, je bil prisiljen 26.10.2005 oditi v L. k zdravniku tako, da svoje odsotnosti z obravnave ni mogel opravičiti, niti na obravnavo pristopiti, kar nesporno izhaja tudi iz priloženega zdravniškega potrdila. Zatem je hodil na fizioterapije, januarja pa je operiral sivo mreno, kar prav tako izhaja iz priloženega izvida Kliničnega centra L.. Sodišče ni imelo nikakršnega razloga za sklep, da se toženec neopravičeno ni odzval sodnemu vabilu na razpisano obravnavo dne 26.10.2005 in da se kot stranka zasliši samo tožnik.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Navaja, da ne gre za pobotanje terjatev. Toženec ni nikoli tožniku izstavil kakršnegakoli zahtevka iz naslova najema, šlo pa je za minimalen prostor za katerega sta pravdni stranki sklenili ustni dogovor, da se to upošteva pri ceni gradnje objekta v S.. Prav zaradi tega so bile delovne ure znatno cenejše in tožnik je priznal toženi stranki popust v višini 1.038.100,00 SIT. Sicer pa toženec tudi iz procesnih pravil ne more uveljavljati pobotanja v pritožbi. Navedbe toženca v pritožbi, da se ni mogel udeležiti obravnave so neutemeljene. Svojega izostanka na obravnave ni opravičil, saj zato ni imel nobenega razloga. Sicer pa bi, v kolikor je šlo za resničnost njegove bolezni, to lahko uveljavljal s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik je delo opravil korektno, pri tem založil sredstva za delavce in material, toženec pa vse do danes ni poravnal zneska in se na vse načine le temu izmika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica s trditvami, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je opravilo glavno obravnavo dne 26.10.2005 v nenavzočnosti toženca, temu onemogočilo, da se ga zasliši in da se o zadevi izjavi, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ta ni podana. Kot izhaja iz pritožbenih navedb v tej zvezi, ni sporno, da je bil toženec pravilno vabljen na glavno obravnavo dne 26.10.2005, da se je ni udeležil in izostanka ni opravičil. Pritožbenih navedb, da se toženec ni udeležil glavne obravnave iz zdravstvenih razlogov, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, temveč bi te lahko bile le predmet predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga toženec ni podal. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati, ker da je bilo to nujno za presojo pobotnega dogovora med pravdnima strankama. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala svojega zaslišanja, zato ne more uspešno očitati sodišču prve stopnje, da ji je bilo onemogočeno, da se o zadevi izjavi. Sodišče namreč ne sme izvajati dokazov po uradni dolžnosti (razen če ne gre za nedovoljena razpolaganja zahtevkom iz 3. člena ZPP), temveč mora vsaka stranka pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora sama predlagati dokaze. Pritožnik smiselno trdi, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal pobotni ugovor, o katerem sodišče prve stopnje ni razpravljalo, vendar je ta pritožbena trditev v nasprotju z listinskimi dokazi. Pobotni ugovor je mogoče uveljaviti le do konca obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 337. člena ZPP), tega pa pritožnik ni uveljavljal. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni navajal dejstev in okoliščin in ni postavil ustreznih trditev, ki bi utemeljevale zaključek o tem, da je med pravdnima strankama obstajal (tudi) dogovor o pobotu terjatev, temveč to (pa še ne v celoti) uveljavlja šele v pritožbi, kar pa predstavlja nova dejstva, ki jih pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker toženec ni uveljavljal pravno relevantnih dejstev, ki bi se nanašala na "dogovor med strankama o obračunavanju in pobotanju terjatev", kot to trdi in pojasnjuje šele v pritožbi, predvsem pa za take trditve ni predložil nobenega dokaza, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se je omejilo le na dokazovanje o obstoju terjatve, ki jo je vtoževal tožnik. Dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tej zvezi, pa pritožnik ne izpodbija, nasprotno, terjatev tožeče stranke izrecno priznava.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (med katere sodi tudi pavšalna pritožbena graja pritožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 13/96
• VSC sklep Cp 1193/99
• Sklep III Ips 57/97