<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 317/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.317.2006
Evidenčna številka:VSK03070
Datum odločbe:24.10.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:razlastitev - sporazum

Jedro

Tožnik torej ni dokazal, da bi razlaščeno zemljišče imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča pred začetkom postopka razlastitve, zato tudi ni upravičen do višje odškodnine za razlaščeno zemljišče, kot je bila sporazumno dogovorjena in izplačana pravnemu predniku.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za razlaščene nepremičnine v višini 181.768,74 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 23.7.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške v znesku 51.538,30 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo ter da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za sodbo v znesku 13.300,00 SIT, v roku 8 dni, od dneva njene izdaje.

Zoper takšno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Izrek sodbe izpodbija v celoti. Navaja, da je sprejeto pravno stališče sodišča prve stopnje nesprejemljivo. Tožeča stranka je že v tožbi navajala in tega tožena stranka ni prerekala, da je bil začet postopek razlastitve v letu 1991 nezakonit in se po tedanjih, pa tudi ne kasnejših predpisih, nikoli ni končal. Sklenjeni sporazum o odškodnini v letu 1991 je bil pogojen z zakonitim vodenjem razlastitvenega postopka. V razlastitvenem postopku lastnik zemljišča nima možnosti proste izbire, ampak je vezan na odločitev o odškodnini če se s tem strinja, sicer pa njegovo nestrinjanje nadomesti upravna odločba. Glede na dejstvo, da je bilo ob sklepanju sporazuma leta 1991 zemljišče z državnimi organi (carinski organi in policija) že zasedeno, je povsem jasno, da lastniki zemljišč niso imeli nikakršne možnosti izbire, kot pristati na ponujeno odškodnino, za katero je upravni organ zagotavljal, da je najvišja možna. To pa pomeni, da je ponujal najvišjo možno odškodnino, ki bi bila lahko razlaščencem priznana v razlastitvenem postopku, ne pa tudi v primeru neomejene možnosti razpolaganja, na primer zainteresiranim kupcem. Ob tem je nemogoče spregledati dejstva, da nepremičnina tožeči stranki v postopku leta 1991 pravno ni bila odvzeta, ker kot že navedeno, razlastitveni postopek ni bil zaključen in lastninska pravica ni prešla na državo. Ob dejstvu, da ta postopek tudi ni bil uveden v skladu z zakonom (v tožbi že navedena okoliščina, da pred tem ni bil ugotovljen javni interes, ni bil sprejet prostorski plan), sploh ne moremo govoriti o razlastitvenem postopku. Ker sporazum, ki je bil po takratnih predpisih predviden kot možnost določanja odškodnine v upravnem postopku, lahko velja le ob zakonito zaključenem upravnem postopku, tudi za tega ne moremo trditi, da je veljavno sklenjen, oziroma da tudi danes velja, sploh pa ne pod sankcijo izvršljivosti v primeru neizpolnitve, kot to trdi sodišče. Sporazum bi bil namreč izpolnjen šele pod pogojem, če bi država tudi postala lastnik razlaščene nepremičnine. Iz tega razloga je tudi nepravilen zaključek sodišča, da podpisani sporazum za prejšnjega lastnika, ob dejstvu, da upravni postopek ni bil dokončan, ni predstavljal nobene dodatne škode. Po takrat veljavni in sedaj veljavni pozitiven zakonodaji je tožeča stranka, ne glede na izplačano odškodnino, ves čas trpela breme lastništva in plačevala vse pripadajoče davščine, od davka od katastrskega dohodka dalje, država pa je ves čas to zemljišče uporabljala brezplačno oziroma zgolj za strošek izplačane odškodnine. Negativne posledice za tožečo stranko so zato vsekakor obstajale. Sodišče je, kot je razumeti iz razlogov sodbe, štelo, da je leta 2003 uvedeni novi razlastitveni postopek po novih predpisih, nadaljevanje leta 1991 začetega razlastitvenega postopka. Tako je razumeti stališče sodišča, da se pred ZUrep-1 začeti postopki dokončajo po prejšnjih predpisih. To stališče pa je absolutno napačno. Tožena stranka je začela razlastitvene postopke v letu 2003 na povsem drugi dejanski in pravni podlagi in to vsekakor predstavlja povsem samostojen postopek. Temu tudi tožena stranka nikoli ni oporekala. V sedaj vodenem razlastitvenem postopku bi bila lahko v letu 1991 izplačana odškodnina le pobotana s sedaj določeno odškodnino, pri čemer je vprašanje, ali bi tak pobot tožena stranka sploh lahko uveljavljala. Vsekakor bi morala tak pobot vsaj uveljavljati, da bi sedaj pristojni upravni organ oziroma sodišče o njem lahko razpravljalo. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino za razlaščeno nezazidano stavbno zemljišče. To zemljišče je imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča tudi leta 1991. Ta okoliščina s strani tožene stranke nikoli ni bila prerekana. Tožena stranka sicer navaja, da je bilo zemljišče v naravi kmetijsko zemljišče in se kot tako uporabljalo, vendar to na status zemljišča v ničemer ne vpliva. Glede na to, da tožena stranka ni prerekala statusu zemljišča v letu 1991, sodišču tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali gre za kmetijsko ali nezazidano stavbno zemljišče. Nesprejemljivo pa je, da sodišče zaključuje, da gre za kmetijsko zemljišče zgolj zato, ker iz dokumentacije takratne Občine I. B. ni moglo ugotoviti, kakšen je status zemljišča dejansko bil. Če tega ni moglo ugotoviti samo, bi moralo uporabiti znanje ustreznega izvedenca oziroma zahtevati od občine pojasnilo. Tožeča stranka je ponudila vsa razpoložljiva dokazna sredstva, sodišče pa je dolžno na podlagi teh ugotoviti pravo dejansko stanje. V tem primeru ne gre za vprašanje dokazne ocene ali pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ampak za vprašanje upoštevanja določb pravdnega postopka, ki od sodišča terjajo, da v vsakem primeru, tudi v sporih majhne vrednosti, popolno ugotovijo dejansko stanje. Kot je že navedeno, pa ob dejstvu, da gre za neprerekano trditev, sodišče niti ni bilo dolžno dodatno preverjati statusa zemljišča, razen če ni štelo, da gre za nedovoljeno razpolaganje strank, kar pa iz razlogov sodbe ne izhaja. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila tožeči stranki v letu 1991 izplačana nekakšna odškodnina po cenah za kmetijsko zemljišče, ki naj bi prešlo v državno last ob izplačilu te odškodnine. Dejansko pa je bila lastniku razlaščena nepremičnina šele v letu 2003, v povsem samostojnem razlastitvenem postopku, na podlagi katerega je prešla v last države nezazidana stavbna parcela, za katero tožeča stranka odškodnine ni prejela. Kolikor bi šteli oba postopka kot enoten postopek bi po sedaj veljavnem Zakonu o denacionalizaciji bil prejšnji lastnik upravičen do odškodnine, ker predstavlja izplačani znesek zanemarljiv del vrednosti razlaščene nepremičnine. Glede vprašanja ali tožeči stranki pripada odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče pa je upoštevati sedaj veljavno pravno prakso kot v celoti izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. II Ips 338/2001, ki jo prilaga. Pritožnica predlaga, da Višje sodišče v K. pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika, jih ocenjuje kot neutemeljene in neresnične ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi v sodbi so jasni in prepričljivi, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene takšne kršitve, zaradi katere bi bilo treba poseči v sodbo.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila pravnemu predniku tožnika na podlagi sklenjenega sporazuma z dne 4.10.1991 za odvzeto zemljišče s parc. št. 467 k.o. J. istega leta izplačana odškodnina. Med strankami tudi ni sporno, da je bila za odvzeto zemljišče izplačana odškodnina, ki jo je določil cenilec kmetijske stroke, kot za kmetijsko zemljišče. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka v času sklenjenega sporazuma že izvajala posest na odvzetem zemljišču. Drži sicer pritožbena navedba, da postopek razlastitve leta 1991 ni bil zaključen in lastninska pravica takrat še ni prešla na državo (ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi), vendar pa, kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, ni mogoče mimo dejstva, da sta stranki sklenili sporazum, glede katerega Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini v 4. odstavku 50. člena (Uradni list SRS, št. 5/80 in nadaljnji) določa, da ima v zapisnik vpisan sporazum o odškodnini moč izvršilnega naslova. Iz listine - zapisnika z dne 4.10.1991 o ustni obravnavi pri Sekretariatu za gospodarstvo Občine I. B. , ki jo je kot dokaz predložil tožnik (priloga A5 spisa), je razvidno, da je bila odškodnina za razlaščeno zemljišče določena sporazumno. Pravni prednik tožnika, kot sopodpisnik tega sporazuma ni nikoli izpodbijal. Ne drži torej pavšalna, z ničimer podprta trditev, da pravni prednik tožnika ni imel druge možnosti kot pristati na ponujeno odškodnino.

Tožnik uveljavlja odškodnino za razlaščeno zemljišče, češ, da je to zemljišče že leta 1991 imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča. Takšnega statusa razlaščenega zemljišča v času sklepanja sporazuma za določitev odškodnine ne potrjuje nobena od predloženih listin, pač pa se glede spornega zemljišča povsod navaja, da gre za njivo oziroma kmetijsko zemljišče. Tudi trditev, da tožena stranka nikoli ni prerekala, da je imelo sporno zemljišče v letu 1991 status nezazidanega stavbnega zemljišča ne drži, saj tožena stranka od vsega začetka, že v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti. Izrecno je tudi navedla, da je bila odškodnina določena kot za kmetijsko zemljišče, pri tem pa se je sklicevala na določbo 39. člena že omenjenega Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ki je predpisoval kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da se zemljišče šteje za stavbno. Za stavbno zemljišče po navedeni zakonski določbi se šteje zemljišče, ki je komunalno opremljeno po veljavnem prostorskem izvedbenem aktu in namenjeno za graditev ter zemljišče, za katero se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča; zemljišče, na katerem je že stala stavba, zgrajena z dovoljenjem pristojnega organa ali zemljišče, za katero je pristojni organ že izdal lastniku lokacijsko dovoljenje. Za komunalno opremljeno zemljišče se šteje zemljišče, na katerem so zgrajene dovozne poti, ki so priključene na cestno omrežje in na katerem je urejena preskrba s pitno vodo ter električno energijo oziroma zemljišče, ki ga je mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Res je sicer, da zgolj to, da se je zemljišče uporabljalo kot kmetijsko zemljišče, samo po sebi ne vpliva na status zemljišča. Vendar kaj več od trditve, da je bilo navedeno zemljišče nezazidano stavbno zemljišče (takšni trditvi pa je tožena stranka nasprotovala), tožnik ne ponuja. Zapisano v obrazložitvi, da razlaščeno zemljišče na podlagi prostorskega plana ni bilo opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, pri čemer se je sodišče sklicevalo na lokacijsko informacijo Občine I. B., št. z dne (na list. št. 17 do 19 spisa) ter v nadaljevanju navedeno, da iz vpogleda v Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine I. B., za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradne objave PN, št. 30/87 in 36/90) in družbenega plana Občine I. B. za obdobje od leta 1986 do leta 1990 (Uradne objave PN 30/87) ni moglo zaključiti, da je bilo sporno zemljišče v času sklenitve sporazuma 4.10.1991, opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, kot to zatrjuje tožnik, lahko pomeni le to, da prostorski plan za tožnikovo trditev ne daje podlage, ne pa, kot v pritožbi meni tožnik, da sodišče ni moglo ugotoviti, kakšen je bil dejanski status zemljišča. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odločba o razlastitvi nepremičnine, ki jo je izdala Upravna enota I. B. (dokaz A2) predstavlja nadaljevanje leta 1991 začetega postopka razlastitve, je pravilen (3. tč. 177. čl. ZUreP-1). Tožnik torej ni dokazal, da bi razlaščeno zemljišče imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča pred začetkom postopka razlastitve, zato tudi ni upravičen do višje odškodnine za razlaščeno zemljišče, kot je bila sporazumno dogovorjena in izplačana pravnemu predniku tožnika. Pritožbena navedba, da je tožena stranka ne glede na izplačano odškodnino, ves čas trpela breme lastništva in plačevala vse pripadajoče davščine, ne more biti upoštevna, saj je zgolj navržena, brez dokazov in se je ne da preizkusiti, napačno pa je tudi stališče, da bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe Zakona o denacionalizaciji (Uradni list Republike Slovenije, št. 27/91 in nadaljnji - ZDen), saj ta med predpisi, ki so pravna podlaga za denacionalizacijo, Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89 in 44/90 - odločba Ustavnega sodišča) ne navaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločilo je še, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), tožena stranka pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato njeni stroški odgovora na pritožbo tožeče stranke niso bili potrebni stroški za pravdo ( 155. člen ZZP).

 


Zveza:

ZRPPN člen 39, 39.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDU5NA==