VSK sodba I Cp 320/2006

Jedro

Tožniki nimajo prav, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do razlike pri plačilu polovičnega zneska mesečne najemnine prišlo zgolj zaradi tečajne razlike, tožena stranka pa je do konca glavne obravnave poravnala tudi ta manjkajoči znesek.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških (točka 2 sodbe) s p r e m e n i tako, da so tožeče stranke dolžne solidarno povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 154.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter v nespremenjenem, a izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, opr. št., s katerim je bilo odločeno, da mora tožena stranka, na podlagi odpovedi najemne pogodbe z dne 7.2.2005, izročiti tožnikom oseb in stvari prazne poslovne prostore - Picerije P. v I., ki obsega kuhinjo, jedilnico, točilnico, sanitarije, teraso in 4 kletne prostore - pisarno, skladišče, pralnico ter garderobo za osebje in sicer z dnem 1.7.2005 ter je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Izdani nalog za izpraznitev poslovnih prostorov je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi v stroškovnem delu. Odločilo je tudi, da so tožeče stranke solidarno dolžne povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 159.678,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Po oceni pritožnikov ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se toženka ni znašla v dvomesečni zamudi, saj sta pravdni stranki dne 7.2.2005 sklenili najemno pogodbo za sporni poslovni prostor, pri čemer je znašala mesečna najemnina 835,00 EUR, obračunano na dan vsakokratnega plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije, tožena stranka pa naj bi plačevala eno polovico tega zneska, vendar je znesek samovoljno zaokrožila na 100.000,00 SIT mesečno. Dejstvo je, da svojih obveznosti - plačila najemnine - ni izpolnjevala pravočasno in se je tako znašla v zamudi, pri čemer ne more biti pomembno, ali je stranka v zamudi s celotnim zneskom najemnine, ali le z njegovim delom. Nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da dogovorjeni zneske najemnine s strani toženke niso bili plačani pravočasno. V obravnavanem primeru ni pomembno, da je bila najemna pogodba toženki odpovedana že 22.2.2005, kar naj bi bilo po mnenju sodišča neživljenjsko. Dejstvo je, da je bil predlog za izpraznitev poslovne stavbe oz. poslovnega prostora vložen po tem, ko je bila toženka že v zadostni zamudi s plačilom najemnine, tako da so glede tega že zadoščeni pogoji iz citirane določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Po mnenju pritožnikov niso pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala in tudi ne izkazala škode, ki naj bi jo povzročala tožena stranka. Tožeča stranka tega res ni zatrjevala, prepričljivo pa je navajala, tako so izpovedale tudi stranke zaslišane na obravnavi, da je toženka v nasprotju z najemno pogodbo samovoljno posegla v poslovni prostor s tem, da se je poslužila večjega posega in predelala peči za peko pic. Sodišče prve stopnje je preprosto verjelo toženki, da je predhodno pridobila dovoljenje prvotožnika za prezidavo peči, sam prvotožnik pa je ravno tako prepričljivo na glavni obravnavi povedal, da kakršnegakoli soglasja za predelavo toženka ni imela. Soglasje bi moralo biti dano v pisni obliki, tega pa seveda ni. Tako se je sodišče oprlo zgolj na izpoved tožene stranke in prič, ki pa še vedno sodelujejo s toženo stranko in so že iz tega razloga vsaj delno zainteresirane za izid pravde. V konkretnem primeru bi seveda bil edino verodostojen dokaz o soglasju pisno potrdilo. Enako je potrebno obravnavati tudi gradbena dela, ki jih je toženka opravila na kanalizaciji. Dokazni postopek je po oceni pritožnikov nedvomno dokazal, da ni šlo za nujno potrebno delo, ki bi se lahko v smislu najemne pogodbe opravilo brez predhodnega soglasja tožnikov. Tako je sodišče prve stopnje zmotno napravilo zaključek, da je šlo v konkretnem primeru za redno vzdrževanje v smislu 4. odstavka 3. člena najemne pogodbe. Tožena stranka je ravnala povsem samovoljno, tako glede gradbenega posega s predelavo peči, kakor tudi glede gradbenega posega s predelavo kanalizacije. Soglasja ni bilo, v kolikor bi prvotožnik soglasje dejansko podal, bi ga moral tako ali tako podati v pisni obliki. Po mnenju pritožnikov je tudi nesprejemljivo, da je toženka formularje za spremembo imetnika telefonskega priključka in kabelske TV v imenu prvega tožnika podpisovala kar sama. Pri tem je nepomembno, da bi to moral storiti prvotožnik in sam poskrbeti za spremembo. Ne glede na to, da tega ni storil, si seveda toženka ne bi smela dovoliti takšne samovolje in preprosto podpisovati prvega tožnika. Vse navedeno po mnenju pritožnikov priča o veliki samovolji toženke kot najemnice. Toženka je bila več kot dva meseca v zamudi s plačilom najemnine, privoščila pa si je tudi določene gradbene posega brez soglasja najemodajalcev. Vse gradbene posege je toženka izvedla brez poprejšnjega soglasja lastnika kljub večkratnim pozivov tožnikov, naj jih obvesti o morebitnih nepravilnostih ali poškodbah objekta. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da toženka še vedno in ves čas uporablja tudi osebni avtomobil Renault 5 in to brez kakršnegakoli soglasja tožečih strank. Tako ostaja dejstvo, da je toženka kot najemnica zagrešila vrsto nepravilnosti, s katerimi je grobo kršila določila najemne pogodbe, pa tudi Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Po oceni pritožnikov je sodišče prve stopnje tudi nepravilno odmerilo pravdne stroške tožene stranke. Stroški, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožnikom so odmerjeni previsoko in niso v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Prav tako je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki določene postavke (kot npr. prvi razgovor s stranko, ki toženi stranki dejansko ne gredo). Glede na navedeno so tudi pravdni stroški odmerjeni previsoko in nepravilno.

Pritožba, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari ni utemeljena, medtem ko je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje prepričljivo obrazloženim razlogom izpodbijane sodbe in zaključku, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za odstop od najemne pogodbe (1. in 2. alineja 28. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih-ZPSPP), kot tudi ne razlogi v skladu z določilom 6. člena najemne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 7.2.2005. Pritožniki v pritožbi trdijo, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom dela najemnine, ker je eno polovico v pogodbi določenega zneska mesečne najemnine samovoljno zaokrožila na 100.000,00 SIT mesečno. V kolikor imajo pritožniki s tem v mislih razliko, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da toženka v enajstih mesecih ni pravočasno plačala najemnine v skupni višini 530,39 SIT, nimajo prav, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, tega pritožniki ne izpodbijajo, da je do razlike pri plačilu polovičnega zneska mesečne najemnine v prej navedenem znesku prišlo zgolj zaradi tečajne razlike, tožena stranka pa je do konca glavne obravnave poravnala tudi ta manjkajoči znesek. Ob nadaljnjem dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je celotna terjatev, ki jo je toženka poravnala v imenu prvotožnika, presegla skupni znesek najemnine, ki jo je bila toženka dolžna plačati, je na dlani, da stališče pritožnikov ne more vzdržati resne presoje. Tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo pravilne dokazne ocene glede očitanega samovoljnega poseganja v poslovni prostor, ne drži. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določila 2. alineje 28. člena ZPSPP, ki določa, da lahko najemodajalec odstopi od najemne pogodbe in zahteva izpraznitev poslovnega prostora, če najemnik tudi po njegovem opominu uporablja poslovni prostor v nasprotju s pogodbo, ali ga uporablja brez potrebne skrbnosti, tako da se dela občutnejša škoda. V tej zvezi pritožniki neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da je "preprosto" verjelo toženki, da je predhodno pridobila dovoljenje prvotožnika za prezidavo peči, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tak zaključek sprejelo na podlagi dokazne ocene, ki jo je opravilo v skladu z 8. členom ZPP, ko je presojalo tako izpovedbo prvega tožnika, izpovedbo toženke ter izpovedbe zaslišanih prič, vse tudi v luči razloga za prezidavo peči, kot je to v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženo. Zgolj trditev pritožnikov, da naj bi dokazni postopek nedvomno dokazal, da dela, ki jih je toženka opravila na kanalizaciji, niso bila taka, da bi šlo za nujno potrebno delo, pri tem pa ta trditev konkretno ni obrazložena, ne more uspešno izpodbiti nasprotnega zaključka sodišča prve stopnje kot ta izhaja iz izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditve, da naj bi toženka sama podpisala formularje za spremembo imetnika telefonskega priključka in kabelske TV v imenu prvega tožnika, niso pravno relevantne, saj se te ne nanašajo na obveznosti tožene stranke iz naslova najema poslovnega prostora oziroma njene obveznosti po pogodbi o najemu gostinskega lokala z dne 7.2.2005. Res se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožnikov v pripravljalni vlogi z dne 3.11.2005, da toženka ni izročila ključev in prometnega dovoljenja za osebni avtomobil Renault 5 oziroma trditve, da toženka to vozilo uporablja brez kakršnegakoli soglasja tožnikov, vendar se sodišče prve stopnje glede te trditvi niti ni bilo dolžno opredeliti, saj uporaba osebnega avtomobila ni predmet zgoraj navedene najemne pogodbe, zato ravnanje tožene stranke v zvezi s tem vozilom ne more pomeniti kršitve pogodbenih obveznosti.

Pritožba je delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odmerilo pravdne stroške tako, da je glede odvetniških storitev tožene stranke tej priznalo tudi prvi razgovor s stranko v višini 50 točk po Odvetniški tarifi, kar pa ni samostojna storitev, kot to pravilno opozarja pritožnica, temveč je všteta v osnovni storitvi, v obravnavanem primeru v storitvi sestave ugovora na nalog za izpraznitev poslovnega prostora z dne 7.7.2005 (tolmačenje Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 24.5.2005). Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje preostale stroške, ki jih je naložilo v plačilo tožnikom, odmerilo pravilno, pavšalna pritožbena navedba, da so ti odmerjeni previsoko in niso v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, tega ne more izpodbiti.

Tako se pokaže, da so stroški nepravilno odmerjeni le za znesek 5.500,00 SIT, kar predstavlja vrednost 50 točk po Odvetniški tarifi, zato je pravilen znesek stroškov, ki so jih tožniki solidarno dolžni povrniti toženi stranki, 154.178,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (5.12.2005) dalje do plačila.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovni odločitvi (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela le v zanemarljivem delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1277/94
• VSL sklep I Cp 171/99
• VSK sodba I Cp 720/2004