<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sodba I Cp 349/2006

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2006:I.CP.349.2006
Evidenčna številka:VSK03062
Datum odločbe:08.11.2006
Področje:stvarno pravo
Institut:služnost hoje - vzdrževanje

Jedro

Po vsebini je predmetna služnost, katere obstoj je z izpodbijano sodbo ugotovilo sodišče prve stopnje, pozitivna služnost, saj je tožnici z njo dovoljena hoja po obstoječih stopnicah. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo 2. odstavek 50. člena ZTLR, ki nalaga breme vzdrževanja naprave, ki je potrebna za izvrševanje služnosti (v našem primeru so to stopnice), lastniku gospodujoče stvari, zato je tudi pravilno ocenilo, da za zahtevek po obnovi stopnic glede na tožbene trditve ni pravne podlage.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstaja za potrebe in v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča - stanovanjske hiše na parceli št. 3103 k.o. O., ki je last tožnice, služnostna pravica hoje po obstoječih stopnicah v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 6/2 k.o. O., ki je last tožencev, le-tema pa je tudi prepovedalo vsakršno poseganje v to služnostno pravico, še posebej pa opustitev vsakršnega postavljanja ovir na obstoječe stopnice. V delu, v katerem se toženima strankama nalaga obnova stopnic v skladu z idejnim projektom, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrglo pa je tožbo v delu, v katerem se od tožencev zahteva izstavitev za vknjižbo primerne listine ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica po svojemu pooblaščencu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencema pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj s stroški pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je pravno zmotno stališče sodišča, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obnovo stopnic v skladu z idejnim projektom, z obrazložitvijo, da za tak zahtevek ni podlage v ZTLR. Navedbe sodišča, da v skladu z določili 2. odstavka 50. člena ZTLR, ki določa, da v primeru, če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, trpi stroške za vzdrževanje takšne naprave in za tako dejanje lastnik gospodujoče stvari, po mnenju pritožbe ne pridejo v poštev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bilo namreč potrebno uporabiti določilo 1. odstavka 49. člena ZTLR, ki določa, da lahko služnostni upravičenec zahteva od lastnika služne stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati. V konkretnem primeru sta toženca podrla objekt, na katerega so bile vpete sporne stopnice in tako lastniku gospodujoče stvari delno onemogočila oziroma omejila rabo stopnic. Ker v konkretnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, je po mnenju pritožbe zahteva tožnice, po sanaciji obstoječih stopnic v skladu z idejnim projektom povsem upravičena.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v sodbi zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obnovo stopnic, katerih uporaba predstavlja v sodbi ugotovljeno služnostno pravico, saj je ocenilo, da za tak zahtevek v Zakonu o lastninskopravnih razmerjih ni podlage. Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 50. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, ki se v konkretnem primeru uporablja glede na določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), ki določa, da v primeru, če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, trpi stroške za vzdrževanje takšne naprave in za tako dejanje lastnik gospodujoče stvari. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da bi lahko tožeča stranka iztožila le dovoljenje tožene stranke, da stopnice sama obnovi, ni pa mogoče zahtevati od tožene stranke, da trpi stroške te obnove, saj bi bilo to tudi v nasprotju z načelom, da je treba služnostno pravico izvrševati restriktivno. V pritožbi tožnica trdi, da je takšno stališče sodišča prve stopnje pravno zmotno in navaja, da bi bilo v predmetnem sporu potrebno uporabiti določbo 1. odstavka 49. člena ZTLR. Navedena zakonska določba je po vsebini enaka določbi 1. odstavka 213. člena SPZ, saj oba opredeljujeta pojem in vrste stvarnih služnosti (pri čemer stvarno pravo pozna pozitivne in negativne stvarne služnosti). Pritožba navaja, da bi bilo potrebno uporabiti to določbo v delu, kjer pravi, da lahko služnostni upravičenec zahteva od lastnika služeče stvari, da opušča določena ravnanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati (torej negativna služnost). Te navedbe se po mnenju pritožbenega sodišča očitno nanašajo na porušenje objekta, na katerega so se naslanjale stopnice, zaradi česar je po pritožbenih trditvah prišlo do poškodovanja stopnic in s tem do zmanjšane uporabnosti le-teh. Po oceni pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki ga pritožba ne izpodbija, pač pa se nanj celo naslanja), v predmetnem sporu ne gre za negativno služnost, ki bi obvezovala lastnika služeče nepremičnine, da se zaradi koristi gospodujoče nepremičnine vzdrži ravnanj, ki bi jih kot lastnik lahko izvrševal. Po vsebini je predmetna služnost, katere obstoj je z izpodbijano sodbo ugotovilo sodišče prve stopnje, pozitivna služnost, saj je tožnici z njo dovoljena hoja po obstoječih stopnicah, torej jo upravičuje, da za potrebe gospodujoče nepremičnine izvršuje določena dejanja na služeči nepremičnini, zaradi česar ne pride v poštev uporaba določbe 1. odstavka 49. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo 2. odstavek 50. člena ZTLR, ki nalaga breme vzdrževanja naprave, ki je potrebna za izvrševanje služnosti (v našem primeru so to stopnice), lastniku gospodujoče stvari, zato je tudi pravilno ocenilo, da za zahtevek po obnovi stopnic glede na tožbene trditve ni pravne podlage. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo tožnico tudi izrecno opozorilo na to (list. št. 36), vendar tožnica ni podala morebitnih drugih navedb oziroma druge podlage, na kateri bi se tožencema lahko naložila obnova stopnic. Poleg vsega navedenega iz spisa, še posebno pa iz priloženih fotografij, po mnenju pritožbenega sodišča, ne izhaja, da bi bila uporabnost spornih stopnic pogojena z vezavo na kakšen objekt, saj imajo samostojno kamnito podlago (priloge C1, C2, C3, C4), glede katere pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da niso dokazana s strani tožnice zatrjevana spodkopanja zidu pod stopnicami.

Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP ni zasledilo, je na podlagi zgoraj obrazloženih ugotovitev v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede na pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva tudi odločitev o pravdnih stroških in sicer, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, o stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

 


Zveza:

ZTLR člen 49, 50, 49, 50.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDU4Ng==