VSK sodba I Cp 27/2006

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da po izteku prvega leta zavarovanja toženka pogodbe sploh ni mogla odpovedati in je zato utemeljeno zavrnilo ugovore toženke. Spor je le v tem, ali neplačilo premije že za drugo leto sklenjenega dolgoročnega zdravstvenega zavarovanja in obvestilo zavarovalnice o tem, da je pogodba razdrta, dejansko že tudi pomeni prenehanje pogodbe, kot to napačno meni tožena stranka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. v točkah I. in III. v celoti vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati v roku osem dni pod izvršbo glavnico v znesku 42.742,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.2.2001 dalje, stroške izvršilnega postopka v znesku 12.400,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2003 dalje in nadaljnje pravdne stroške v znesku 26.928,00 SIT prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do plačila. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da se znesek glavnice nanaša na neplačane premije tožene stranke po pogodbi o zdravstvenem zavarovanju, sklenjeni s tožečo stranko dne 25.1.2000 in sicer na premijo za leto 2001, ki je zapadla v plačilo 25.1.2001. Te premije tožena stranka ni plačala, zato je tožeča na podlagi izpisa odprtih postavk in zavarovalne police za prostovoljno zdravstveno zavarovanje št. 12015984 podala predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izdan je bil sklep o izvršbi, zoper tega pa je tožena stranka ugovarjala, saj je prepričana, da je pogodbeno razmerje že prej prenehalo, tako da tožeči stranki ne dolguje nobene premije za leto 2001. Med razlogi sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zdravstvenem zavarovanju za dobo zavarovanja daljšo od petih let. Pri presoji, ali je toženka pogodbo odpovedala, je sodišče izhajalo iz zakonskega določila 922. člena ZOR in splošnih pogojev sklenjene pogodbe (SPD-99) ter ugotovilo, da je za leto 2001 pogodba še bila v veljavi, ter da zato tožena stranka tožeči dolguje vtoževani znesek.

Proti taki sodbi se je tožena stranka pritožila in v pritožbi vztrajala na stališču, izraženem že tekom postopka, namreč, da je pogodba o sklenjenem zavarovanju prenehala s tem, ko ni plačala premije, poleg tega je v skladu z navodili, ki jih je dobila na sedežu tožeče stranke, pisno sporočila preklic pogodbe o zavarovanju, zato je prepričana, da za leto 2001 tožeči stranki ne dolguje nobene premije. Navedla je še, da je za leto 2001 sklenila zavarovanje pri drugi enaki ustanovi, kar pomeni, da bi bila zavarovana pri dveh ustanovah za isto stvar, dejstvo, da naj bi njena obveznost do tožeče stranke veljala četudi ji tožeča stranka za to plačilo ni nudila nobenih uslug, pa pomeni neopravičeno obogatitev tožeče stranke. Glede na tako stanje stvari se s stališčem izpodbijane sodbe vsekakor ne strinja, saj taka sodba sankcionira za očitni nesporazum med pravdnima strankama glede postopka odstopa od pogodbe le toženko, čeprav slednja dopisa tožeče stranke z natančnim pojasnilom glede postopka odstopa od pogodbe kljub prošnji ni nikoli prejela. Že zato, ker je tožeča stranka velika ustanova v Republiki Sloveniji z ogromnim številom zavarovancev in glede na svoj ugled, bi morala svojo napako trpeti sama in je ne nalagati v breme svojih zavarovancev, od katerih je tudi nemogoče pričakovati poznavanje dokaj zahtevnih predpisov. Zaradi informacije, ki jo je tožena stranka dobila od delavcev tožeče stranke, je tako tožena bila utemeljeno prepričana, da je pogodba prenehala, opozarja pa tudi na to, da je tožena nezaposlena samohranilka, ki komaj preživlja sebe in svojega mladoletnega otroka, tako da izpodbijana sodba pomeni kršitev pravic tožene stranke iz pogodbenega razmerja, pomeni pa tudi kršitev njenih temeljnih ustavnih pravic, ki jih bo po potrebi uveljavljala na Ustavnem sodišču. Po potrebi bo o zadevi obvestila tudi medije. Tožena stranka v pritožbi meni, da je dejansko stanje v zadevi ostalo neraziskano, saj sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala med postopkom, posledica tega pa je zmotna uporaba materialnega prava, zato pritožnica prvenstveno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. V znak popuščanja in v cilju rešitve zadeve pa tožena stranka v tem primeru ne zahteva povračilo pravdnih stroškov.

Po tem, ko je v zadevi sodišče prve stopnje že izdalo sodbo in jo zaradi pritožbe tožene stranke že predložilo višjemu sodišču, je tožeča stranka sodišču prve stopnje s pisno vlogo z dne 1.2.2006 sporočila, da umika tožbeni zahtevek in predlagala, da sodišče ustavi nadaljnji postopek. Tožena stranka je bila o umiku tožbe obveščena, vendar do odločanja o zadevi na seji senata svoje pritožbe ni umaknila. Glede na določbo 188. člena ZPP, po kateri lahko tožeča stranka s privolitvijo tožene stranke tožbo umakne do konca glavne obravnave, medtem ko po njenem zaključku to ni več mogoče, je višje sodišče pritožbo tožene stranke vzelo v obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenim navedbam tožene stranke o tem, da je ostalo dejansko stanje v zadevi neraziskano, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa za rešitev tega spora odločilna dejstva ugotovilo, te ugotovitve imajo podlago v izvedenih dokazih, in je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Zgolj pavšalni očitki pritožbe o "nerazčiščenem" dejanskem stanju, ne da bi pritožnica povedala, katera odločilna dejstva bi bilo potrebno ugotoviti in kateri so tisti dokazi, ki jih je predlagala in jih sodišče prve stopnje ni izvedlo so premalo, da bi lahko vnesli dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Po pregledu spisovnega gradiva namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je vložila dne 15.12.2003 (na list. št. 7 spisa), tožena stranka v dokaz predlagala (očitno branje) dopisov med njo in tožečo stranko, izpise odhodnih klicev s telefona toženke z dne 7.2.2001 ter vpogled v izvirnik spisa tožeče stranke št. 35961475 s celotno korespondenco s tožnico, vendar teh listin očitno ni predložila, saj jih med spisovnim gradivom ni. Ne glede na to pa je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke o poteku korespondence med njo in tožečo stranko in sledilo dejstvom, ki po navedbah tožene stranke iz teh dopisov oziroma listin izhajajo, vendar je kljub temu glede na pogodbena določila ter določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je potrebno uporabiti v tem primeru v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ker je pogodbeno razmerje med strankama nastalo že pred uveljavitvijo OZ) ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tudi za toženo stranko ni sporno, da je bila pogodba o zdravstvenem zavarovanju s tožečo stranko sklenjena z dobo zavarovanja, daljšo od pet let, saj je to razvidno tudi iz zavarovalne police z dne 1.2.2000, št. 12015984, kjer je navedeno, da je sklenjeno dolgoročno zavarovanje za vse zavarovančevo življenje in da je sklenjeno v skladu z zavarovalnimi pogoji SPD-99, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju prenehanja sklenjene pogodbe potrebno uporabiti določbo 922. člena ZOR in določila Splošnih pogojev za prostovoljna zdravstvena zavarovanja za doplačila (SPD-99). Ker tudi ni sporno med strankama, da je bila pogodba sklenjena dne 1.2.2000, v njej pa dogovorjena letne premija, ter da je tožena stranka premijo za leto 2000 plačala, medtem ko premije za leto 2001, ki je zapadla v plačilo 25.1.2001, ni plačala, pri čemer je sama štela, da je pogodba prenehala, medtem ko je tožeča stranka štela, da pogodba ni prenehala. Glede na vsebino sklenjene pogodbe, ko je sklenjeno dolgoročno zavarovanje za vse zavarovančevo življenje, je sodišče prve stopnje glede na določbo 3. odstavka 922. člena ZOR pravilno ugotovilo, da po izteku prvega leta zavarovanja toženka pogodbe sploh ni mogla odpovedati in je zato utemeljeno zavrnilo ugovore toženke, da je izvedela za ugodnejša zavarovanja pri drugih zavarovalnicah in da ji je delavec tožeče stranke posredoval napačne informacije o načinu prenehanja pogodbe. Četudi je toženi stranki delavec tožeče stranke po telefonu pojasnil, da bo zavarovanje prenehalo, če zapadle premije ne bo plačala, to dejstvo samo po sebi nima nobenega vpliva na učinek sklenjene pogodbe, kot je pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Ob nespornem dejstvu, da tožena stranka zavarovalne premije za leto 2001, ki je zapadla 25.1.2001, ni plačala, je glede na 4. odstavek 913. člena ZOR pogodba med strankama prenehala po samem zakonu dne 25.1.2002. Pogoji iz 6. odstavka 17. člena Splošnih pogojev SPD-99, ob katerih bi pogodba zaradi neplačila premije prenehala tudi po pogodbi, namreč niso bili izpolnjeni, saj tožeča stranka nikoli ni toženi vročila priporočenega pisma z obvestilom o zapadlosti premije, kar prav tako med strankama ni sporno.

Kljub očitkom pritožbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju pa višje sodišče ugotavlja, da v bistvenih okolnostih, ki tvorijo pravotvorna dejstva, na katerih tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, med pravdnima strankama pravzaprav ni bilo spora; spor je bil le v tem, ali neplačilo premije že za drugo leto sklenjenega dolgoročnega zdravstvenega zavarovanja in obvestilo zavarovalnice o tem, da je pogodba razdrta, dejansko že tudi pomeni prenehanje pogodbe, kot to napačno meni tožena stranka. Tudi višje sodišče, ki v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje o tem, da je potrebno pogodbena določila izvrševati tako kot so sklenjena in da je v tem primeru, ko zakonski dejanski stan predviden v 6. odstavku 17. člena Splošnih pogojev SPD-99 za prenehanje pogodbe ni bil izpolnjen, uporabiti zakonska določila, ki urejajo prenehanje zavarovalne pogodbe. Določila členov 922. ZOR in 4. odstavka 913. člena ZOR pa glede na ugotovljena dejstva pripeljejo k zaključku, da je zavarovalna pogodba v letu 2001 še bila v uveljavi in je zato tožena stranka dolžna poravnati premijo, dogovorjeno s to pogodbo, zaradi česar je bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi.

Izkaže se tako, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, podane pa niso niti uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009