VSK sklep I Cp 708/2006

Jedro

Sposobnost biti stranka ustreza pojmu pravne sposobnosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom, izgubi pa s smrtjo, zato takšne s smrtjo izgubljene pravne nesposobnosti ni mogoče odpraviti z ukrepi iz 81. člena ZPP, posledično temu pa niti s postavitvijo skrbnika za posebne primere v smislu 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za postavitev skrbnika toženkam in tožbo zavrglo, ugotovilo je namreč, da niso izpolnjene predpostavke za odločanje v tej zadevi, ker tožene stranke ne morejo biti pravdna stranka v smislu 76. člena ZPP, zato jim tudi ni mogoče postaviti skrbnika za posebne primere, kot je predlagala tožeča stranka.

Proti takemu sklepu se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da se s tako odločitvijo ne more strinjati, ker je v nasprotju z zakonom. Še zlasti se ne more strinjati iz razloga, ker postane problem tožeče stranke z zavračanjem sodnega reševanja dejansko nerešljiv. Dejstvo je, da je bila tožeča stranka prisiljena v tožbo, ker drugačne rešitve problema ne pozna in po njenem sploh ne obstaja. Gre za problem lastništva nepremičnine, ki jo je sama s svojo družino in pravnimi predniki priposestvovala, o čemer je sodišču predložila dokaze. Navaja, da je tako sodišču, kot tožeči stranki jasno, da ni mogoče, da bi bile tožene stranke žive, vendar je postopek proglašanja pogrešanih oseb za mrtve znan in zato po njenem mnenju ni bil na mestu poziv sodišča prve stopnje, da tožeča stranka dokazuje, da so preko sto let stare tožene stranke še žive. Če zakon pozna postopek proglasitve pogrešanca za mrtvega, potem ne more obveljati enostaven logičen sklep, kot v tem primeru, da je nekdo, ki bi lahko imel več kot sto let, mrtev. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje napačno razumelo in razlagalo določbo 80. in 81. člena ZPP, ko se je postavilo na stališče, da je mogoče tožbo vložiti le zoper osebo, ki je bila v času vložitve tožbe še živa in se pri tem oprlo na morebitno starost toženk in verjetnost njihove smrti. Kvečjemu bi se lahko oprlo na pravnomočen sklep o proglasitvi pogrešank za mrtve, tega pa v tem postopku nima. Pritožnica poudarja, da je tudi v postopkih v katerih je predhodno vprašanje smrt oz. potrditev pogrešanca za mrtvega, te pogrešane osebe nastopajo kot stranke, seveda po skrbnikih. Tožene stranke so v vseh javnih knjigah še vedno vpisane kot žive in so v zemljiški knjigi vpisane kot lastnice nepremičnin, ki jih ima v posesti in jih obdeluje že vrsto let tožeča stranka in pred tem tudi njeni predniki. Pritožnica navaja, da nima nikakršnega dokaza, da so tožene stranke že umrle, če pa bi ti dokazi obstajali, bi tožeča stranka poiskala dediče. Ker pa so tožene stranke vpisane v zemljiški knjigi kot lastnice, je lahko tožeča stranka svoj zahtevek napirila le proti njim, glede na njihovo predvideno starost in s tem možnost, da so že mrtve in v zavarovanje morebitnih dedičev, pa je tožeča stranka predlagala sodišču, da toženim strankam postavi skrbnika za poseben primer. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče tožene stranke materialno pravno obravnavati kot žive, glede na to, da ne razpolaga z dokazi, da niso žive.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 76. člena ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. S to določbo se ZPP sklicuje na pravila materialnega prava o tem, kdo je fizična in kdo pravna oseba. Sposobnost biti stranka zato ustreza pojmu pravne sposobnosti na področju materialnega prava, torej sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom, izgubi pa s smrtjo, zato takšne s smrtjo izgubljene pravne nesposobnosti ni mogoče odpraviti z ukrepi iz 81. člena ZPP, posledično temu pa niti s postavitvijo skrbnika za posebne primere v smislu 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe, zato je takšna procesna ovira podana, če je tožba vložena proti osebi, ki je v času vložitve tožbe zaradi smrti pravdno nesposobna. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožene stranke niso več žive, pritožnica dejansko ne izpodbija, temveč je mnenja, da bi o tem moral obstajati pravnomočni sklep o proglasitvi toženih strank za mrtve. Pritožnica nima prav, saj sama v nadaljevanju navaja, da gre za predhodno vprašanje, o katerem še ni bilo odločeno. Ni sporno, da o tem vprašanju na matičnem področju še ni rešeno, vendar je lahko predmet priznanja in ima lahko značaj dejanske ugotovitve. Za to tudi gre v obravnavani zadevi, saj sama pritožnica navaja, da je tako sodišču, kot njej jasno, da ni mogoče, da bi bile tožene stranke žive. Ker tožene stranke niso žive, kar ni sporno, je mogoč samo en logičen zaključek, to je, da so mrtve, zato je smrt toženih strank pred vložitvijo tožbe narekovala odločitev o zavrženju tožbe, saj mora sodišče po določbi 1. odstavka 80. člena ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko pravdna stranka. Pritožnica tudi nima prav, da postane njen problem z zavrnitvijo tožbe dejansko nerešljiv, saj sama v pritožbenih navedbah ponuja delne rešitve, glede katerih bi morala imeti pravni interes, če že nima dejanskega interesa, kot smiselno izhaja iz navedb pritožbe.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3402/05
• VSL sklep II Cp 1850/99
• VSL sklep I Cp 1434/99