VSK sklep I Cp 514/2005

Jedro

280. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je določal, da je predmet izpodbijanja tisto pravno dejanje dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (1. odstavek), pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Tožnik mora dokazati, da je bil zaradi pravnega posla, ki sta ga sklenila dolžnik in tožena stranka, v slabšem položaju v uveljavljanju svoje terjatve.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijanja sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je prodajna pogodba, ki sta jo dne 24.9.2001 sklenila družba T. d.o.o., kot prodajalec in družba TR. d.o.o. kot kupec nepremičnine, vpisane v vl.št. 662 k.o. Š., parcelne št. 939, 936/1, 936/2, 937, 938/1 in 938/2, v razmerju do tožeče stranke, kot upnika z izvršilno terjatvijo, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v K., zaradi prisilne izterjave 1.116.329,40 SIT, neučinkovita; da je tožena stranka za izterjave izvršljive terjatve tožeče stranke do dolžnika T. d.o.o., kot izkazuje postopek Okrajnega sodišča v K., dolžna dovoliti izvršbo na svoje premoženje, dobljeno s prodajno pogodbo z dne 24.9.2001, to je nepremičnin vpisanih pri vl.št. 662 k.o. Š., parcelne št. 939, 936/1, 936/2, 937, 938/1 in 938/2, ker sicer njeno dovoljenje v roku 15 dni po pravnomočnosti, nadomesti sodba. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 462.922,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevna izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z oceno, da je tožeča stranka dokazala obstoj pogoja v dolžnikovi vednosti, da z izpodbijanim pravnim dejanjem škoduje upniku ter, da je bilo toženi stranki to znano ali bi ji moralo biti znano. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni vpogledalo v zemljiško knjigo glede vpisanih zastavnih in poplačilnih pravic, kot je bilo predlagano v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je na dolžnikovih nepremičninah MF DURS, zaradi davčnega dolga v višini 132.872.570,00 SIT s pp vknjižil zastavno pravico in pričel s prisilno izvršbo s prodajo nepremičnin in premičnin. Dolžnik je tako glede na višino terjatve iz kupnine za nepremičnino lahko poplačal le zastavne in druge poplačilne pravice, to je takoimenovane ločitvene pravice upnikov, med katerimi pa tožnikove terjatve ni bilo. Sodišče se glede predloženih dokazov ni opredelilo, niti jih ni obravnavalo niti zavrnilo. Tožena stranka je predlagala dokaze, zemljiškoknjižni izpisek in spis DURS ter sklep Okrajnega sodišča v K., iz katerih je razvidno, da so pri obravnavanju terjatev ravnali s potrebno skrbnostjo, saj glede na vknjiženo zastavno pravico, drugačno ravnanje ni bilo možno. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta, pred vsemi drugimi upniki. Predlog DURS-a za zavarovanje terjatve je bil vložen že dne 28.9.2000, sklep pod opr.št. Z Okrajnega sodišča v K. pa izdan 2.10.2000, kar nedvomno izkazuje ločitveno pravico upnika DURS. Po oceni pritožnice sodba sploh nima razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka dokazala obstoj pogoja o dolžnikovi vednosti, da z izpodbijanim dejanjem škoduje upniku ter da je bilo to toženi stranki znano oziroma bi ji moralo biti znano in pri tem to oceno opira na povezave med bivšo ustanoviteljico družbe TR. d.o.o. ter ustanoviteljem T. d.o.o.. Navedene povezave ne morejo biti razlog in podlaga za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika ter dokaz o vednosti škodovanja izključno tožeči stranki, saj glede na višino terjatve ni logično, da bi stranki celoten posel sklepali izključno z namenom škodovanja tožeči stranki. Tožeča stranka po oceni pritožnice ni dokazala, da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, ali da je bilo tretjemu, v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi moglo biti znano. Zastopnik tožene stranke je, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave, natančno pojasnil poslovanje ter prevzem obveznosti od T. in njihovo poplačilo, vendar se sodišče do njegovih navedb ni opredelilo. Tožnik v postopku ni pojasnil, na kaj se njegova terjatev nanaša, tožena stranka pa je izpovedala, na kakšen način so se o plačilu terjatev dogovarjali z upniki, ki so bili tako poslovni partnerji kot delavci, nekdaj zaposleni v T.. Iz izpovedbe nesporno izhaja, da je bilo izpodbijano dejanje, to je sklenitev kupoprodajne pogodbe, sklenjeno izključno zaradi nadaljevanja proizvodnje in ohranitve delovnih mest in da je tožena stranka prevzela obveznosti do delavcev, vključno z njihovo zaposlitvijo. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da tega dokaza ni ocenilo oziroma ga je ocenilo le delno z navedbo, da M. B. ne sprejema kot verodostojno oziroma resnicoljubno pričo, brez navedbe razlogov. S tem je po oceni pritožnice podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

V času spornega razmerja veljavni 280. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), je določal, da je predmet izpodbijanja tisto pravno dejanje dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (1. odstavek), pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odstavek). Izpodbojna so le tista dejanja, ki povzročijo prikrajšanje upnika. Pomembno dejstvo torej je, ali je obstajala možnost poplačila upnika oziroma tožeče stranke iz obravnavanih nepremičnin, ki so bile predmet sporne pogodbe. Z drugimi besedami to pomeni, da mora tožnik dokazati, da je bil zaradi pravnega posla, ki sta ga sklenila dolžnik in tožena stranka, v slabšem položaju v uveljavljanju svoje terjatve. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala neobstoj zgoraj navedenega pogoja, ki mora biti podan, da se lahko uspešno izpodbija določeno pravno dejanje, svoje navedbe v tej smeri je argumentirano obrazložila in predlagala dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Še kako pomembno je namreč dejstvo, ki ga je pravočasno zatrjevala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje in ga zatrjuje tudi v pritožbi, da je na dolžnikovih nepremičninah MF DURS, zaradi davčnega dolga v višini 132.872.570,00 SIT s pp, vknjižil zastavno pravico in pričel z izvršbo s prodajo nepremičnin in da bi dolžnik glede na višino terjatve iz kupnine za nepremičnino lahko poplačal le zastavne oziroma ločitvene pravice upnikov, med katerimi ni bilo tožnikove terjatve. Kot že rečeno je za to trditev tožena stranka predlagala dokaze, kot je navedla v pritožbi, teh pa sodišče prve stopnje ni izvedlo očitno zato, ker je izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, da to dejstvo ni pomembno.

Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh za oceno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko zaključilo o obstoju izpodbojnega pogoja iz 1. odstavka 280. čl. ZOR, to je, oškodovanja tožeče stranke kot upnika, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, zato dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek v zgoraj nakazani smeri, to je, ugotoviti, ter v razlogih sodbe jasno navesti, ali je bil tožnik zaradi pravnega posla, ki sta ga sklenila dolžnik in tožena stranka, v slabšem položaju v uveljavljanju svoje terjatve, pri tem bo moralo izvesti dokaze kot jih je predlagala tožena stranka, nakar bo moralo sprejeti dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, torej odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje (analize) vsakega dokaza posebej, primerjave dokazov med seboj (posebej skrbno bo moralo presoditi morebitne protislovne dokaze) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cpg 79/2006
• VSK sklep II Cpg 176/2005
• VSK sodba Cpg 130/2007