VSK sodba I Cpg 263/2006

Jedro

Tožeča stranka bi morala nemudoma po opravi preizkusa dne 4.2.2004 črpalko vrniti toženi stranki, če je menila, da ne ustreza tehničnim karakteristikam, ali pa toženi stranki izjaviti, da odstopa od pogodbe. Ni pa storila ne enega in niti drugega, saj je črpalko vrnila šele 4.5.2004, toženi stranki pa ni izjavila, da odstopa od pogodbe. S tem se je glede na 2. odst. 514. čl. OZ štelo, da je tožeča stranka ostala pri pogodbi in kasnejša vrnitev črpalke na veljavnost pogodbe ni več vplivala.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sklepom in sodbo (ni jasno, zakaj je kot oblika odločitve poleg sodbe naveden tudi sklep, glede na to, da je sodišče odločilo o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve ter na stroške postopka in je pri tem oblika odločitve sodba, kot je to določeno v 1. odst. 310. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP) je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke po sklepu o izvršbi opr.št. Ig Okrajnega sodišča v A. z dne 27.8.2004, po katerem je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati glavnico v znesku 2.767.056,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve izvršilnega predloga do plačila ter odmerjene izvršilne stroške, in je navedeni sklep o izvršbi v celoti razveljavilo. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 8 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 434.855,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta pravni prednik tožeče stranke T. d.o.o. in tožena stranka sklenili pogodbo za dobavo črpalke pod oznako PX 200CAST in sicer za vrednost 5.050.400,00 SIT, s pogojem, da se v enotedenskem preizkusnem delovanju ugotovi primernost črpalke za potrebe kupca, sedaj tožeče stranke. V skladu z 2. čl. pogodbe je naročnik, sedaj tožnik, plačal 35 % dogovorjene vrednosti, ki sedaj predstavlja vtoževani znesek. Sodišče pravilno ugotavlja, "da gre pri kupu na poskušnjo, ki je normiran v Obligacijskem zakoniku čl. 514-517". Kup na poskušnjo pomeni sklenitev posla pod odložilnim pogojem. Pogoj v tem primeru je bil uspešen enotedenski preizkus delovanja citirane črpalke. Sodišče ugotavlja, da je bil poizkus sicer opravljen in zapisniško evidentiran, da pa je bil zapisnik sestavljen šele 20 dni po preizkusu. Sodišče tudi ne more mimo dejstva, da poizkus kot izhaja iz zapisnika ni bil uspešen. Dalje je nesporna ugotovitev, da je tožnik tožencu vrnil navedeno črpalko in jo je ta brez pripomb sprejel ter je še po dveh letih ni vrnil. Sodišče je neargumentirano in neprepričljivo zavrnilo dokaz z dobropisom, ki ga je tožena (prav: tožeča) stranka 30.4.2004 predložila in iz katerega izhaja, da tožena stranka priznava obveznost vrnitve dela kupnine tožeči stranki. Tožena (prav: tožeča) stranka je res ta dokaz predložila šele na tretji obravnavi in naj bi bila zato s tem dokazom prekludirana, vendar je pri tem navedla tehtne razloge, od kod zamuda. Dobropis je bil poslan T., ki je bil v tem času v prisilni poravnavi. Posle po nabavi predmetne črpalke pa je od njega prevzel Š., sedaj tožeča stranka. Razumljivo in opravičljivo je, da Š. s tem ključnim dokazom ob vložitvi tožbe ni razpolagal, saj je celotna dokumentacija bila pri prisilnem upravitelju. Jasno je, da nakup na preizkušnjo ni uspel, da je tožena stranka črpalko brez pripomb prevzela in je do danes še ni vrnila. Sodišče skuša svojo zmotno odločitev utemeljiti s tem, da se spušča v strokovno presojo ugotovitev na samem preizkusu, kot to izhaja iz zapisnika dne 1.3.2004. Vendar pa za to ni pristojno in nima strokovne izobrazbe, za tako presojo pa v zapisniku ni spornih navedb. Ugotovitev pri preizkusu tožena stranka ni osporavala. Sodišče ugotavlja, da je del zapisnika sestavljen kasneje kot je bil opravljen preizkus, a spregleda, da so zapisnik podpisali vsi prisotni in da v njem ni spornih ugotovitev. Dalje navaja, da je bil stroj vrnjen z zamudo, pri tem pa ne navaja kakšnih posledic, ki naj bi jih ta zamuda imela za samo veljavnost posla. Napačno interpretira zlasti 514. čl. OZ, ki ne določa nobenih eksplicitno določenih časovnih rokov za dejanja strank. Govori le o primernih rokih, s katerimi se morata pogodbenika medsebojno obveščati. Ta člen pa vsebuje tudi določbo, da v primeru, če obveščanja ni bilo, se šteje, da je kupec od pogodbe odstopil. Sodišče nepravilno uporablja 515. čl. OZ, saj bi morala črpalka v dopolnitev oziroma v rekonstrukcijo, kot je ugotovila komisija pri preizkusu. Iz tega sledi, da tudi če bi šlo za objektivni preizkus, predmetna črpalka ne ustreza in ni primerna za specifično rabo, ki jo potrebuje tožeča stranka. Svojo napačno odločitev opira sodišče tudi na izjavo priče M.T., ki je očitno pričal pod vplivom toženih strank. Njegovo izpoved je napačno razumelo, saj je jasno izpovedal, da pri samem preizkusu črpalke ni bil prisoten in ga je torej šteti kot neverodostojno pričo. Sodišče z izpodbijano sodbo ni uredilo razmerja med pravdnima strankama kljub neizpodbitnim dokazom, da je tožeča stranka od pogodbe upravičeno odstopila. To potrjuje tudi ravnanje tožene stranke, kajti v primeru, če bi štela pogodbo za veljavno, bi gotovo zahtevala plačilo celotne kupnine in stroja ne bi brez pripomb vzela in ga obdržala v svoji posesti in lasti.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim opozarja, da je črpalko toženec prevzel v prepričanju, da se mu vrača začasno zato, da na njej opravi spremembe po želji kupca. Bistvo dobropisa in njegov namen pa je bil v tem, da je bil naročnik v prisilni poravnavi in da so se stranke dogovarjale, kako zapadle obveznosti, ki jih sicer v poravnavi ne bi mogle sanirati, medsebojno sanirajo oziroma uskladijo in poplačajo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki 26.7.2003 sklenili pogodbo št. 3-2003, s katero je tožeča stranka od tožene stranke kupila črpalko (za ognjevzdržne betonske mešanice Pneumix PX 200 CAST). V tej pogodbi sta stranki dogovorili največ enotedenski preizkus delovanja črpalke in v primeru, da se med preizkusom pokaže, da stroj v bistvenih tehničnih karakteristikah ne izpolnjuje zahtev kupca, sta predvideli vrnitev stroja prodajalcu (3. čl.).

Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo, da je šlo v obravnavanem primeru za kup na poskušnjo, ki je urejen v 514. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ), konkretno za objektivno poskušnjo po 515. čl. OZ. Pri takšnem nakupu veljavnost pogodbe ni odvisna od kupčeve proste presoje, ali kupljeni predmet ustreza njegovim subjektivnim željam in pričakovanjem, ampak je odvisna od tega, ali ima predmet tiste lastnosti oz. tehnične karakteristike, ki sta jih imeli stranki v mislih ob sklenitvi pogodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka sporno črpalko preizkusila 4.2.2004, toženi stranki pa jo je vrnila 4.5.2004. Tožeča stranka je tožbo temeljila na trditvi, da je črpalko vrnila zato, ker preizkus ni bil uspešen oz. ker je bilo ugotovljeno, da črpalka ne ustreza njenim potrebam in se je pri tem sklicevala na zapisnik z dne 1.3.2004, kjer je to ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek po vprašanju, ali je črpalka ustrezala bistvenim tehničnim karakteristikam po zahtevah kupca, kot je to bilo predvideno v pogodbi z dne 26.7.2003, vendar pa jasnih razlogov v zvezi s tem ni navedlo. Kljub temu pa je po mnenju pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo; gre za to, da je bila tožeči stranki izročena črpalka na poskušnjo za obdobje največ enega tedna. Takšno situacijo ureja 2. odst. 514. čl. OZ, ki določa, da če je stvar izročena kupcu na poskušnjo do določenega roka, pa je ta ne vrne nemudoma po izteku roka ali ne izjavi prodajalcu, da odstopa od pogodbe, se šteje, da je ostal pri njej. Za konkreten primer bi to pomenilo, da bi morala tožeča stranka nemudoma po opravi preizkusa dne 4.2.2004 črpalko vrniti toženi stranki, če je menila, da ne ustreza tehničnim karakteristikam, ali pa toženi stranki izjaviti, da odstopa od pogodbe. Ni pa storila ne enega in niti drugega, saj je črpalko vrnila šele 4.5.2004, toženi stranki pa ni izjavila, da odstopa od pogodbe. S tem se je glede na 2. odst. 514. čl. OZ štelo, da je tožeča stranka ostala pri pogodbi in kasnejša vrnitev črpalke na veljavnost pogodbe ni več vplivala. Torej ne drži pritožbena trditev. češ da 514. čl. OZ ne določa nobenih eksplicitno določenih rokov za dejanja strank. Šele če bi tožeča ravnala tako, kot je določeno v 2. odst. 514. čl. OZ, bi se lahko postavilo vprašanje, ali je sporna črpalka dejansko ustrezala tehničnim karakteristikam po zahtevah kupca oz. ali je bila njegova zavrnitev predmeta pogodbe upravičena in bi bile za predmetno zadevo relevantne okoliščine v zvezi s tem.

Kar se tiče trditve, da je sodišče prve stopnje neargumentirano in neprepričljivo zavrnilo dokaz z dobropisom z dne 30.4.2004 (iz katerega po trditvah tožeče stranke izhaja, da tožena stranka priznava obveznost vrnitve dela kupnine za črpalko tožeči stranki), ki ga je tožeča stranka predložila šele na tretjem naroku za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče meni, da ni utemeljena; vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da zatrjevana okoliščina, češ da se je ta listina nahajala pri T., ki je bil tedaj v prisilni poravnavi in da se je dokumentacija nahajala pri prisilnem upravitelju, ne predstavlja razloga iz 2. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do kasnejše predložitve te listine. Kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, gre za to, da bi tožeča stranka to listino lahko pravočasno vsaj predlagala kot dokaz, poleg tega pa okoliščina, da naj bi se nahajala pri prisilnem upravitelju ne pomeni, da je ni bilo mogoče pridobiti (iz listine same pa tudi izhaja, da jo je tožeča stranka prejela že 30.4.2004).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009