<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK sklep I Cpg 58/2007

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2007:I.CPG.58.2007
Evidenčna številka:VSK03001
Datum odločbe:01.06.2007
Področje:civilno procesno pravo
Institut:ugotovitev vrednosti spornega predmeta - obresti kot glavni zahtevek

Jedro

Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se skladno z 2. odst. 39. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obresti ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da znesek 119.053,00 SIT ni uveljavljen kot stranski zahtevek od vtoževanega zneska 495.415,00 SIT, ampak je uveljavljen kot glavni zahtevek v obliki izračunanih zamudnih obresti od po toženi stranki prostovoljno in pred pravdo plačanega zneska.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom (ki je postal pravnomočen) je sodišče prve stopnje

toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 119.053,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek na plačilo 495.415,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2000 do plačila pa je zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 42.603,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bistvo pritožbe v tem, da je prepričana, da v tem primeru ne gre za spor majhne vrednosti, kot meni prvostopno sodišče, ki je zato vodilo pravdni postopek z vsemi negativnimi posledicami za tožnico. Očitno je spregledalo, da gre za tožničin zahtevek v znesku 614.468,00 SIT, ki je sestavljen iz dveh delov, in sicer iz dela zahtevka, ki ga tožena stranka tožnici ni priznala in plačala, to je zneska 495.415,00 SIT (ki bi se, kot ugotavlja prvostopno sodišče, pravilno moral glasiti 488.415,00 SIT) in iz zneska 119.053,00 SIT, ki predstavlja izračunane zamudne obresti od zneska 1.280.166,80 SIT, ki ga je toženka tožnici plačala, vendar z zamudo. Te izračunane zamudne obresti ne predstavljajo stranskega zahtevka od vtoževanega zneska 495.415,00 SIT, ampak gre za samostojni obrestni zahtevek od delnega plačila toženke in je torej glavni zahtevek, tako kot to določa 2. odst. 39. čl. ZPP. Sodišče je prekršilo določbe pravdnega postopka, ko je pravdo vodilo kot spor majhne vrednosti. Zato, čeprav je šlo za prvi narok, ni dovolilo tožnici novih dokazov: ni upoštevalo pripravljalne vloge, ki jo je pooblaščenec tožnice predložil na obravnavi in je zavrnilo njegov predlog, da se postavi sodni izvedenec, ki bi lahko še iz drugih podatkov podkrepil njen zahtevek, za katerega je sicer sodišče menilo, da ni dovolj utemeljen. Pri tem je tožnica izhajala tudi iz stališča istega sodišča v povsem identičnem zahtevku tožnice, ki se je vodil pod opr.št. Pg, v katerem je sodišče na zahtevo iste tožene stranke postavilo izvedenca. Sodišče je v izpodbijani sodbi poudarilo, da bi lahko tožnica, če ni imela na razpolago zahtevanih podatkov, uporabila primerne druge za dokazovanje upravičenosti svojega zahtevka. Prav to je tožnica s svojim predlogom za postavitev izvedenca želela dokazati, ko se je sodišče že v tej sodbi (Pg) postavilo na stališče, da zgolj merila Sekcije za promet pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki so jih doslej z uspehom uporabljala vsa avtobusna podjetja v Sloveniji, več ne zadoščajo. Toženka ima veliko takih škodnih primerov in je zato zainteresirana, da tudi s pomočjo izvedenca pride do uporabe takih podatkov, na podlagi katerih bo lahko tudi v prihodnje dokazovala upravičenost svojih odškodninskih zahtevkov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je 31.12.2002 vložila tožbo na plačilo zneska 614.468,00 SIT s p.p., sestoječega iz zneska 495.415,00 SIT (iz naslova stroškov prevoza poškodovanega avtobusa na popravilo preostali neporavnani znesek 68.415,00 SIT in iz naslova nemožnosti uporabe avtobusa preostali neporavnani znesek 427.000,00 SIT), in iz zneska 119.053,00 SIT iz naslova obračunanih zamudnih obresti od zneska 1.280.166,80 SIT (po toženi stranki priznani in plačani znesek za stroške popravila vozila v celoti, del za nemožnost uporabe vozila in del stroškov prevoza). Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se skladno z 2. odst. 39. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obresti ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da znesek 119.053,00 SIT ni uveljavljen kot stranski zahtevek od vtoževanega zneska 495.415,00 SIT, ampak je uveljavljen kot glavni zahtevek v obliki izračunanih zamudnih obresti od po toženi stranki prostovoljno in pred pravdo plačanega zneska 1.280.166,80 SIT. Glede na to je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki presega 500.000,00 SIT, sedaj 2.086,46 EUR (1. odst. 495. čl. ZPP).

Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil v prometni nesreči, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke, poškodovan avtobus tožeče stranke in slednja uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova stroškov prevoza avtobusa na popravilo in iz naslova nemožnosti uporabe avtobusa. Pravno priznani škodi, do katerih bi bila tožeča stranka upravičena, sta navadna škoda in izgubljeni dobiček (1. odst. 189. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči (3. odst. 189. čl. ZOR). Če bi tožeča stranka lahko uporabljala avtobus, bi z njim opravljala prevoze in bi s tem pridobivala prihodek iz naslova opravljanja te dejavnosti, iz katerega bi ustvarjala dobiček. Ne glede na to, pod katero obliko pravno priznane škode bi subsumirali vtoževano škodo iz naslova nemožnosti uporabe vozila, bi morala tožeča stranka izhajati iz lastnih podatkov, ne pa iz povprečne standardne tarife za prevoz potnikov v linijskem cestnem prometu, ki je sicer veljal v času povzročitve škode in ki temelji na abstraktnih podatkih o tem, koliko mora znašati povprečni dnevni prihodek, da pokrije stroške (250 km dnevno; 35 oseb x 3.700,00 SIT cena vozovnice). Tožeča stranka bi torej morala izhajati iz trditev, kolikšen je bil prihodek, ki ga je v obdobju pred škodnim dogodkom ustvarjal poškodovani avtobus ali pa z njim primerljivi tožničin avtobus (oz. iz povprečja vseh tožničnih avtobusov, če so bili približno enako obremenjeni). Ker pa tega ni storila, na način kot ga je predlagala pa ni mogoče ugotoviti njej dejansko nastale škode, sodišče prve stopnje ni zagrešilo takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP), s tem da ni sledilo njenemu predlogu za postavitev izvedenca ekonomske stroke. Slednji namreč ugotavlja škodo po elementih, ki jih ponudi predlagajoča stranka, v obravnavanem primeru pa elementov, ki bi omogočali ugotovitve o nastanku škode tožeči stranki, slednja ni ponudila. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 12.12.2005 tega ni storila, ampak se je zopet sklicevala na povprečno standardno tarifo za prevoz potnikov v linijskem cestnem prometu, veljavno od 15.8.1999.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 39, 39/2, 39, 39/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MDUzNw==