VSK sklep I Cpg 25/2007

Jedro

Pri izdaji sklepa o poznejši razdelitvi stečajni senat v nobenem smislu ne more upoštevati pritožnikove navedbe o ničnosti pogodb in pogodbenih določil pravnih podlag, na podlagi katerih so posamezni upniki uveljavljali svoje terjatve, kakor tudi ne morebitnega napačnega ravnanja stečajnega upravitelja pri izrekanju o priznanju posamezne terjatve, ker je višina terjatve že pravnomočno ugotovljena s sklepom o glavni razdelitvi.

 

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je stečajna sodnica Okrožnega sodišča v K. odločila, da se po pravnomočnosti sklepa opravi poznejša razdelitev stečajne mase po predlogu stečajnega upravitelja in skladno s preglednico z dne 07.12.2006, ki jo je ta predložil in ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa.

Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo upnik M.P. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev. Meni, da je prišlo pri sprejetju izpodbijanega sklepa do nepravilnosti pri oblikovanju stečajne mase za delitev in pri izračunu osnove za delitev posameznim upnikom. Tako navaja, da je v izpodbijanem sklepu nepravilno ugotovljena stečajna masa za delitev v višini 6.648.753,00 SIT. To pa zato, ker je stečajni upravitelj dvakrat zmanjševal zneske stroškov stečajnega postopka; prvič, v višini 1.168.080,00 SIT in drugič, za rezervirana sredstva za stroške stečajnega postopka v višini 2.650.000,00 SIT. Sicer pa je sodišče storilo napako tudi pri izračunu ključa delitve stroškov stečajnega postopka, ko je sprejelo predlagani ključ delitve, ki ga je predlagal stečajni upravitelj. Pritožnik je že v svojih pripombah na drugi predlog delitve predlagal, da se stroški stečajnega postopka delijo po pravičnejšem ključu, ki počiva na knjigovodski vrednosti posameznega stečajnega dolžnika v trenutku, ko se je nad njim začel stečajni postopek. Zaradi sprejetega ključa in načina razdelitve stroškov stečajnega postopka bo kršeno načelo enakega obravnavanja in poplačila upnikov, kar pa je potreben in zadosten razlog za odvzem dovoljenja stečajnemu upravitelju. Napake pa so tudi pri izračunu osnove za delitev (višino dolga) posameznim upnikom. V zvezi s tem opozarja, da se že prva delitev ni izvršila po pravnomočnem ključu delitve, saj je že pri prvi delitvi stečajni upravitelj neupravičeno zmanjšal osnovo za delitev. To pa pomeni, da je bila prva delitev izvršena protizakonito. Sedanji stečajni upravitelj pa je pri pripravi predloga napravil grobo napako, saj za drugo delitev ni upošteval izplena, ki ga je prejel posamezni upnik pri prvi delitvi. Pri pripravi predloga pa stečajni upravitelj tudi ni upošteval pri upniku H.M., da je ta prijavil svojo terjatev v višini 52.409.244,00 SIT in da so pogodbe na podlagi katerih uveljavlja to terjatev fiktivne in nične, po teh pogodbah opravljeni izračuni obresti pa tudi nični, da ta upnik v svoji prijavi ni zahteval obresti, stečajni upravitelj pa mu jih je vseeno priznal, kar vse pomeni, da bi od tega upnika moral stečajni upravitelj zahtevati vrnitev preveč prejetih sredstev v višini 1.838.549,72 SIT in mu ne priznati osnovo za delitev v višini 4.608.353,70 SIT. Glede upnika H.M. gre za enake napake kot pri upniku H.M., pri čemer znaša osnova za drugo delitev tega upnika v višini 52.933.869,40 SIT. Pri upniku L. pa bi moral stečajni upravitelj ugotoviti osnovo za drugo delitev v višini 875.330.828,75 SIT namesto 898.304.031,75 SIT. Pri tem upniku pa tudi ni obrestoval vračil do 28.02.1997, niti ni osnove za delitev zmanjšal za višino prejetega izplena pri prvi delitvi. Zaradi vsega navedenega je stečajni upravitelj tega upnika privilegiral, saj bi bila osnova za drugo delitev tega upnika lahko največ 538.856.681,80 SIT in ne kot je izračunano v sklepu 898.304.031,75 SIT. Tudi pri upniku HG je podlaga njegove terjatve simulirana in fiktivna pogodba, ki je nična. V to pogodbo pa je bila vgrajena nezakonita obrestna mera, ki je prav tako nična. Pri tem upniku je že pred stečajem prišlo do preplačila njegovega dolga, to preplačilo pa se je z vračili povečalo na dan uvedbe stečaja na znesek 10.439.055,45 SIT. Namesto da bi stečajni upravitelj zahteval vračilo preveč prejetega zneska, je upniku priznal terjatev.

Stečajni upravitelj je v odgovoru na pritožbo pojasnil razloge za dvakratno prikazovanje stroškov stečajnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v presojo kakšen pravni interes bi lahko upnik sploh imel za izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša stečajna masa za delitev 6.648.753,00 SIT s pritožbeno trditvijo, da bi lahko ta znašala le 2.903.242,08 SIT, kar bi sicer narekovalo pritožbenemu sodišču da zaradi pomanjkanja pravnega interesa v tem delu pritožbo zavrže, pa pritožbeno sodišče pripominja, da tudi sicer te pritožbene trditve ne vzdržijo kritične presoje. Tako je zmotna že trditev pritožnika, da je stečajni upravitelj stečajno maso neutemeljeno dvakrat zmanjšal za zneske stroškov stečajnega postopka. To pa zato, ker se stroški stečajnega postopka v višini 1.168.080,00 SIT nanašajo na stroške, ki jih je treba refundirati stečajnemu dolžniku S.I. (znesek 1.489.111,77 SIT kot refundacija že nastalih stroškov, razlika do 1.168.080,00 SIT pa kot rezervacija v ta namen), stroški v višini 2.650.000,00 SIT pa predstavljajo rezervacijo sredstev za stroške do zaključka stečajnega postopka. Neutemeljena pa je pritožba tudi v tistem delu, ko trdi, da ključ delitve stroškov stečaja med stečajnimi dolžniki St 1/93, St 2/93 in St 3/93 ni pravičen. V zvezi s tem namreč pritožbeno sodišče pripominja, da je bil tako določen ključ sprejet v sklepu z dne 07.07.2006 (listovna št. 1036 spisa), ki je postal pravnomočen in kot tak tudi zavezujoč. Ta sklep je sprejel stečajni senat okrožnega sodišča in v kolikor pritožnik meni, da ni pravilen, ga je bil pač dolžan izpodbijati v zakonsko določenem roku. Ker tega ni storil, teh njegovih navedb pač ni mogoče več upoštevati.

Neutemeljena pa je tudi pritožba v tistem delu, ko zatrjuje, da izpodbijani sklep temelji na napačnih izračunih osnove za delitev upnikom. Po določbi 147.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL (1989) se poznejša razdelitev opravlja, ko pritekajo sredstva dolžnika. O poznejši razdelitvi odloča stečajni sodnik. Za odločanje o poznejši razdelitvi se uporabljajo pravila o glavni razdelitvi. Ker pa je o deležu posamezne terjatve glede na vsoto vseh terjatev, ki se upoštevajo pri glavni delitvi že odločeno s pravnomočnim sklepom o glavni razdelitvi, je stečajni sodnik pri odločanju o poznejši razdelitvi na tako ugotovljen delež vezan. Ta delež se lahko spremeni le v primeru, če po dnevu, po stanju na katerega je bil izdelan osnutek glavne razdelitve, nastopijo pravno pomembna dejstva, zaradi katerih posamezni upnik izgubi pravico do poplačila iz razdelitvene mase. To pa je bilo v obravnavanem primeru, kot je razvidno tudi iz samih pritožbenih navedb, upoštevano.

Zgoraj navedeno pa dejansko pomeni, da pri izdaji sklepa o poznejši razdelitvi stečajni senat v nobenem smislu ne more upoštevati pritožnikove navedbe o ničnosti pogodb in pogodbenih določil pravnih podlag, na podlagi katerih so posamezni upniki uveljavljali svoje terjatve, kakor tudi ne morebitnega napačnega ravnanja stečajnega upravitelja pri izrekanju o priznanju posamezne terjatve. To pa zato, ker je višina terjatve, ne glede na njeno morebitno nepravilnost, že pravnomočno ugotovljena s sklepom o glavni razdelitvi. Ker je o deležu posamezne terjatve glede na vsoto vseh terjatev, ki se upoštevajo pri glavni delitvi že odločeno s pravnomočnim sklepom o glavni razdelitvi, je stečajni sodnik pri odločanju o poznejši razdelitvi na tako ugotovljen delež vezan. Kot je razumeti pritožbo pa ta sploh ne trdi, da sklep o poznejši razdelitvi ne bi bil v skladu s sklepom o glavni razdelitvi. Očitka, da pa se delitev ni izvršila po pravnomočnem ključu delitve, kot je bil določen v sklepu o glavni razdelitvi in s tem povezane trditve, da bi moral stečajni upravitelj pri pripravi predloga za drugo delitev upoštevati "izplen", ki ga je prejel posamezni upnik pri prvi delitvi, pa tudi ni mogoče upoštevati. S sklepom o poznejši razdelitvi namreč ni mogoče sanirati nobenih napak, ki bi lahko morebiti bile posledica nepravilne izvedbe pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 660/2016
• VSL Sklep Cst 308/2019