VSK sklep I Cpg 194/2006

Jedro

Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v isti zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Iste stranke imamo tudi takrat, ko se pojavijo v nasprotnih vlogah (identitas personarum), medtem ko je istovetnost zahtevkov podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Za isti zahtevek torej gre, če se pojavi v diametralno nasprotni formulaciji (identitas rei).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke in obenem odločilo, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 61.350,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti temu sklepu je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodba sodišča v zadevi Pg (v zvezi z zadevo I Cpg 189/2004) resda pravnomočna, vendar to ni ovira, da tožeča stranka z novo tožbo ne bi dokazala, da ima prav. Tožeča stranka je namreč stroške zavarovanja, stroške elektrike in druge stroške za isto obdobje in za isto lokacijo sama plačala drugemu, ki je to storitev nudil. V pravnomočno razsojeni zadevi, v kateri je bila tožeča stranka obsojena na plačilo teh stroškov, jo je sodišče opozorilo, da ni predlagala dokazov v zvezi z neupravičeno zahtevo nasprotne stranke po plačilu teh stroškov. Ne gre za isti zahtevek, saj je šlo v prejšnji (pravnomočni) pravdi za plačilo na podlagi verodostojne listine, v tej pravdi pa gre za zahtevek iz naslova obogatitve, ker je tožeča stranka sporne storitve plačala sama. V pravnem redu ne more biti izključeno, da se doseže izdaja sodbe na plačilo neke terjatve, kasneje pa se iztožuje nasprotno zaradi obogatitve, ker se izkaže, da terjatev dejansko ni obstajala. Pritožba še opozarja, da gre za primer iz člena 191 Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer silo predstavlja sporna sodba. Zakon in morala ne dopuščajo, da nekdo obdrži nekaj, kar je prejel brez pravnega temelja in če se to zahteva nazaj v zakonskem roku. V konkretnem primeru ne gre za zahtevek o že razsojeni stvari in ne gre za odločitev o isti materialni pravici.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pravnim razlogovanjem, ki ga tožeča stranka izpostavlja v pritožbi, da je pravno dopustno, da se v primeru, če se doseže izdaja sodbe na plačilo neke terjatve, kasneje lahko z novo tožbo iztožuje ravno nasprotno zaradi obogatitve, ker se izkaže, da terjatev dejansko ni obstajala. Kajti, če je sodba na plačilo prvotno iztoževane terjatve pravnomočna, takoj trčimo na vprašanje obstoja procesne predpostavke pravnomočno razsojene stvari. Na obstoj te negativne procesne predpostavke pa je dolžno sodišče ravno zaradi zagotavljanja spoštovanja načela pravne varnosti paziti po uradni dolžnosti. Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopata v isti zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Iste stranke imamo tudi takrat, ko se pojavijo v nasprotnih vlogah (identitas personarum), medtem ko je istovetnost zahtevkov podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Za isti zahtevek torej gre, če se pojavi v diametralno nasprotni formulaciji (identitas rei).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je bila v pravdni zadevi pred istim sodiščem tožeča stranka (ki je tedaj nastopala v vlogi tožene stranke) v razmerju do tožene stranke (ki je tedaj nastopala v vlogi tožeče stranke) pravnomočno obsojena na plačilo istega zneska (iz naslova stroškov varovanja, elektrike in drugih stroškov, povezanih z najemom določenega prostora na tržnici v P. v letu 2000), katerega povračilo sedaj uveljavlja v predmetni pravdi. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje naredilo tudi pravilen pravni sklep, ko je zaključilo, da je treba tožbo zavreči, ker gre za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (člen 274/1 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve procesnih določb, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 514/2004
• Sodba I Ips 96/98
• Sklep II Ips 873/2006