VSK sodba I Cpg 177/2006

Jedro

Glede na določila 263.čl. ZOR bi se toženec svoje odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti. Tega pa toženec ni niti zatrjeval niti dokazoval.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 806,40 EUR stroškov pritožbenega odgovora (v 15-ih dneh), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji je dolžna tožena stranka plačati znesek 2.703.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1.204.587,00 SIT od 17.10.1998 dalje do plačila, od zneska 1.498.413,00 SIT od 07.05.1998 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 704.580,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.09.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, pri čemer naj se tožeči stranki naložijo v plačilo tudi stroški tožene stranke, vključno s pritožbenimi. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ne utemelji krivde tožene stranke in tudi z ničemer ne pojasni, zakaj meni, da ni podana odgovornost P.K., B.O. in družbe B. d.o.o. Iz spisovne dokumentacije, ki jo je sodišče vpogledalo je namreč mogoče nedvoumno ugotoviti, kdo je bil organizator "posla" in sicer je to brez dvoma bil P.K. - carinik. Ta je naročil blago, naročil je prevoz, določil špediterja in določil kraj oziroma cilj prevoza. To pa pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta dejstva v nasprotju z vsebino listin o izpovedbah in med samimi listinami oziroma zapisniki. Pa tudi sicer krivdna odgovornost tožene stranke ni podana. Sodba ne pojasni, v čem je bil podan njen naklep oziroma malomarnost. Tožena stranka je le izpolnjevala navodila P.K. S tem, ko je ta spremenil namembni kraj, je prevzel tudi breme plačila vtoževanih terjatev. Neutemeljeno je sodišče tudi zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožene stranke. S tem ji je bilo onemogočeno z lastno izpovedjo pojasniti okoliščine pomembne za odločitev sodišča. Predvsem, da je izpolnjevala navodila naročnika prevoza in da je prejela zgolj plačilo za prevoz, ne pa za "posel" od P.K. Dejansko stanje je bilo pomanjkljivo ugotovljeno, napačno pa so bile uporabljene določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Carinskega zakona. Tožeča stranka ni bila dolžna poravnati carinskih dajatev in prometnega davka in ni storila vsega, da se razbremeni svoje odgovornosti do države. Odgovornost za nastalo škodo poleg P.K. nosi tudi Republika Slovenija oziroma njena carinska uprava. Tožeča stranka bi se zato morala za povračilo škode obrniti na državo in ne na P.K. Sicer pa ni storila vsega, da do plačila škode ne bi prišlo.

V odgovoru na pritožbo pa se tožeča stranka po svojem pooblaščencu zavzema za to, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj šteje, da je podana krivdna odgovornost toženca za škodo in je krivdo tudi utemeljilo. Pojasnilo pa je tudi zakaj meni, da je za predmetno škodo podana odgovornost toženca in ne P.K., B.O. ali družbe B. d.o.o. Vedelo je namreč, da je bil toženec tisti, ki je pri špediterju (tožeči stranki) naročil izdelavo dokumentacije za tranzit blaga in kot izstopno carinsko izpostavo navedel O., nato opravil carinski postopek, blago pa potem namesto na namembno carinsko izpostavo O., odpeljal v L. Pritožbene navedbe, da naj bi bil P.K. pošiljateljev naročnik prevoza ter tožencu kot prevozniku nadrejen, pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Neupoštevni pa so tudi na novo predloženi dokazi. Toženec je s svojim ravnanjem kršil predpise in ravnal protipravno in zato odgovarja za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Predlaga tudi povračilo stroškov odgovora na tožbo v višini 625 točk po Odvetniški tarifi (OT) ter takse za odgovor na pritožbo v znesku 13.515,00 SIT, povišano za 20% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve do dneva plačila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev kot jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženec kot prevoznik zavezal tožeči stranki kot špediterju prepeljati blago v tranzitu, ki je bilo pod carinskim nadzorstvom in ga v dogovorjenem roku predati namembni carinarnici na carinski izpostavi izpostavo O. Toženec je tožniku naročil izdelavo dokumentacije za tranzit blaga. Blago, ki je bilo pod carinskim nadzorstvom pa ni predal namembni carinarnici. Zato je morala tožeča stranka kot glavni carinski zavezanec plačati carinski dolg in sicer uvozne carinske dajatve in prometni davek v skupnem znesku 2.703.000,00 SIT. Plačilo tega dolga za tožečo stranko predstavlja škodo. Za to škodo pa je odgovorna tožena stranka, saj tranzitno blago ni bilo predano namembnemu carinskemu organu, kar se je zavezala storiti, pač pa je blago odpeljala v L., v skladišče podjetja B. d.o.o. ter tam odstranila blago izpod carinskega nadzora. Carinski dolg je nastal zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.

Glede na take dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru sicer ne gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke iz civilnega delikta (po 154.čl. takrat veljavnega ZOR). Gre namreč za odškodninsko odgovornost nastalo zaradi kršitve poslovne obveznosti. Pravna podlaga za uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti pa je (bila) v 262.čl. ZOR. Sicer pa taka, po oceni pritožbenega sodišča, napačna materialnopravna kvalifikacija, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje sploh ne vpliva. Dejstvo je, da se je tožena stranka v razmerju do tožeče zanjo zavezala opraviti dogovorjeno izpolnitev - prevoz blaga do namembne carinske izpostave in izročiti to blago namembni carinarnici. Nesporno dejstvo je nadalje, da tega ni storila v posledici česar je tožeči stranki nastala škoda. Tranzitno blago je odtegnila izpod carinskega nadzorstva, zaradi česar je tožeča stranka morala plačati, zaradi toženčeve neizpolnitve med strankama dogovorjene obveznosti, carinski dolg. To pa pomeni, da obstaja vzročna zveza med škodo ter neizpolnitvijo pogodbene zaveze tožene stranke. Tudi tega, da ne obstaja nobena zakonska okoliščina, ki bi razbremenjevala toženca odgovornosti, je sodišče pravilno ugotovilo. Tožena stranka namreč ni izkazala ekskulpacijskih razlogov iz 263.čl. ZOR, zato je tožeči stranki za povzročeno škodo odgovorna.

Glede na gornje ugotovitve je moč zaključiti, da pritožba nima prav, ko trdi, da naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi so vsa odločilna dejstva, po oceni pritožbenega sodišča, pravilno in popolno ugotovljena. Da je škoda tožeči stranki nastala, je ta listinsko dokazala, sicer pa teh trditev tožena stranka niti ni prerekala. Da je škoda posledica protipogodbenega ravnanja tožene stranke, pa je tudi nedvomno dokazano. Tudi to, da je toženec poznal predpise o tranzitnem postopku in da je kot prevoznik ravnal v izrecnem nasprotju z jasnimi navodili špediterja pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča za nastalo škodo odgovoren.

Glede na določila 263.čl. ZOR bi se toženec svoje odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti. Tega pa toženec ni niti zatrjeval niti dokazoval. Skliceval se je le na to, da je ravnal po navodilih P. K. V tem razmerju pa je po oceni pritožbenega sodišča povsem irelevantno toženčevo razmerje s P.K., B.O., družbo B. d.o.o. oziroma Republiko Slovenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Četudi bi bila podana (so)odgovornost P.K. in ostalih, na katere se sklicuje v pritožbi tožena stranka, bi tako ugotovljeno dejstvo predstavljalo le podlago za solidarno odgovornost še drugih oseb po 206.čl. ZOR, ki pa ne vpliva na razmerje med tožečo in toženo stranko., Po določbi 414.čl. ZOR namreč vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost. To pomeni, da bi ta (so)odgovornost vzpostavila le morebitno regresno pravico toženca do ostalih (208.čl. ZOR), nikakor pa ne predstavlja zanj ekskulpacijski razlog. Zato tudi pritožbeno sklicevanje na P.K., B.O. in družbo B. d.o.o. ter nenazadnje na odgovornost države ne more biti uspešno. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožene stranke ne more predstavljati absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj iz povedanega izhaja, da okoliščine, da naj bi toženec delal po navodilih P.K., kakor tudi da ni dobil plačila za "posel", na njegovo odgovornost v razmerju do tožeče stranke nima nobenega vpliva. Ker pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do teh, kot tudi do ostalih navedb tožene stranke in jih argumentirano zavrnilo, to ne predstavlja niti relativne kršitve postopka iz 1.odst.339.čl. ZPP. Zato zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ni mogla v nobenem smislu vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Zato tudi sam vpogled v disciplinski spis P.K. ne bi v ničemer vplival na sprejeto odločitev. Očitek o napačni uporabi ZOR in Carinskega zakona, tožena stranka v pritožbi niti ni konkretizirala, zato nanj pritožbeno sodišče niti ni dolžno odgovarjati. Tudi očitki, da tožeča stranka ni bila dolžna poravnati carinskih dajatev in prometnega davka in da ni storila vsega, da bi se razbremenila svoje odgovornosti do države, so ostali zgolj na meji pavšalnih zatrjevanj saj so nekonkretizirani. V zvezi s tem velja le opozoriti, da je bilo o dolžnosti tožeče stranke plačati carinski dolg pravnomočno odločeno s carinskimi odločbami in je bila tožeča stranka zato dolžna te odločbe izvršiti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je na podlagi določbe 165.čl. ZPP v zvezi s 155.čl. ZPP tožeči stranki dolžna povrniti 806,40 SIT stroškov odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo stroški sestavitve odgovora v višini 625 točk, povečani za 20 % DDV ter taksa za odgovor.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1777/2005
• VSL sodba I Cp 1760/99
• VSM sklep I Ip 1402/2008