VSK sodba I Cpg 376/2006

Jedro

Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da tožnikova plačila v korist toženca v skupnem znesku 86.018,92 SIT, kot so natančno opredeljena v izreku izpodbijane sodbe, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožnika. Zato je toženec dolžan v stečajno maso tožnika plačati zgoraj navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 115.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala njeno razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbe, saj ni navedlo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svojo odločitev, pa tudi ne, zakaj ni izvedlo posameznega dokaza. Predvsem se tožena stranka ne strinja, da naj bi ne bil objektivni element izpodbijanja med strankama sporen. Tožena stranka navedenega dejstva ni nikoli priznala kot nespornega. V odgovoru na tožbo pa je izrecno navedla, da prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. To pomeni, da so med strankama sporne vse predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Tožeča stranka bi morala neenakomerno ali zmanjšano poplačilo iz stečajne mase dokazovati z izvedenskim mnenjem ustreznega izvedenca finančne stroke. Pavšalne navedbe in vpogled v stečajni spis niso pravilno dokazno sredstvo. Takšne splošne ugotovitve in zaključka sodišča tožena stranka sploh ne more izpodbijati. Sodišče je tudi prekoračilo trditvene navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč utemeljevala obstoj subjektivnega pogoja s tem, da naj bi tožena stranka prejela izpolnitev svoje obveznosti na način, ki ni običajen. Tega pa ni dokazala, saj ni bil postavljen izvedenec finančne stroke. Tožena stranka se tudi ne strinja, da naj bi za plačila, ki so bila opravljena 19.09.2005, 29.09.2005 in 07.10.2005 bila dolžna vedeti za slabo finančno stanje tožeče stranke. V zvezi s tem je predlagala izvedenca finančne stroke, ki pa ga je sodišče brez obrazložitve zavrnilo. Tudi glede izplačila računov z dne 02.08.2005 in z dne 31.08.2005 je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranka tudi ni predložila dovoljenja predsednika stečajnega senata v izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopka, niti takih, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati v postopku v sporih majhne vrednosti. Kolikor tožena stranka v svojih pritožbenih navedbah pobija ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, te navedbe niso upoštevne, glede na izrecno določilo 1.odst. 458.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se sme sodba, s katero je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da bi bilo le na podlagi izvedenskega mnenja mogoče dokazovati neenakomerno ali zmanjšano poplačilo iz stečajne mase, s čimer se dejansko uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor pa tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo ta njen dokazni predlog in s tem meri na procesne kršitve, pa velja opozoriti, da bi taka kršitev predstavljala kvečjemu kršitev določb iz 1.odst. 339.čl. ZPP, ki pa v sporih majhne vrednosti ni upoštevna. Sicer pa tožena stranka v odgovoru na tožbo sploh ni konkretno pojasnila katera dejstva naj bi se sploh dokazovala s postavitvijo izvedenca. Zato njene trditve, da je ta dokaz predlagala glede ugotovitve, da ni mogla vedeti za slabo finančno stanje dolžnika niso neresnične. Tudi trditev tožene stranke, da sodišče ni navedlo na podlagi katerih dokazov je sprejelo svojo odločitev, nima opore v spisovnih podatkih. Sodišče je jasno povedalo, da je vpogledalo v stečajni spis opr.št. St 45/2005 (2.stran sodbe), da je vpogledalo v predložene listine (2.odstavek 3.strani obrazložitve sodbe), da je upoštevalo račune toženca in razčlenitev prometa v breme (listovne št. A4 do A13 spisa). Posebej pa je v obrazložitvi tudi navedlo, da je tožba vložena na podlagi dovoljenja predsednika stečajnega senata. Da pa je bilo to dovoljenje dejansko dano, pa je sodišče v prisotnosti pooblaščenca tožene stranke ugotovilo na samem naroku za glavno obravnavo dne 25.10.2006, ko je izvedlo tudi dokaz z vpogledom v to dovoljenje (listovna št. 20 spisa).

Tožeča stranka je že v tožbi (točka III) navedla konkretna dejstva, na podlagi katerih je zatrjevala, da bodo s prodajo premoženja dolžnika poplačane deloma le priviligirane terjatve delavcev. Navedla je, da to izhaja iz cenitev premoženja stečajnega dolžnika. Trdila je tudi, da navadni upniki na podlagi navedenega ne bodo prišli do poplačila svojih terjatev niti v minimalnem znesku. V dokaz teh svojih trditev je predlagala vpogled v stečajni spis in sodišče je ta dokaz na naroku tudi izvedlo. Res je, da tožena stranka navedenih dejstev ni nikoli izrecno priznala, dejstvo pa je, da teh konkretno in jasno postavljenih trditev tožeče stranke sploh ni prerekala. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni z ničemer oporekal dejstvu, da vrednost terjatev, ki jih je potrebno poplačati presega višino stečajne mase. Zgolj toženkine navržene pavšalne izjava, "da prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja", pač ni mogoče šteti kot oporekanje konkretnim trditvam tožeče stranke o obstoju tega dejstva. Tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prekoračilo trditvene navedbe tožeče stranke, nimajo opore v spisovnih podatkih. Tožeča stranka je v tožbi dolžnikova pravna dejanja izpodbijala s trditvijo, da izpolnitev tožnika ni bila sočasna z izpolnitvijo toženca. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da za vzajemne dvostranske gospodarske pogodbe velja, da je sočasnost podana, če je plačilo izvršeno neposredno po dobavi oziroma opravljeni storitvi. Sočasnosti pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj so bila tožnikova plačila opravljena z velikimi zamudami od osem do devet mesecev od nastanka obveznosti. Tudi trditev pritožbe, da se tožeča stranka ni sklicevala na podatke poslovanja stečajnega dolžnika pri APP in AJPES ne ustreza. To je navedla v točki II tožbe, zaradi česar je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Tudi prepričljivi dokazni oceni in zaključkom sodišča, zakaj bi moral toženec vedeti oziroma je vedel za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnika, ni mogoče oporekati. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 673/2006
• VSC sodba Cp 1275/2007
• VSL sodba II Cp 575/2009