VSK sklep I Cpg 352/2006

Jedro

Pri dajatvenih zahtevkih, ko tožeča stranka uveljavlja izročitev določenih stvari, morajo biti te stvari opredeljene tako, da je nedvoumno možna njihova ločitev od drugih, istovrstnih stvari.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se p o t r d i t a izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

S sklepom z dne 04.10.2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za podaljšanje roka za popravo tožbe (1.odstavek izreka) in tožbo zavrglo (2.odstavek izreka).

S sklepom z dne 07.11.2006 pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da v roku 15-ih dni povrne toženi stranki 48.942,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.10.2006.

Zoper zgoraj navedena sklepa se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala njuno razveljavitev.

V pritožbi zoper sklep z dne 04.10.2006 navaja, da je tožnik v zvezi s predlogom za podaljšanje roka za popravo tožbe navedel povsem objektiven razlog, da v kratkem roku, to je osmih dni, stečajnega spisa ni mogel dobiti in iz njega ugotoviti specifikacije osebnih stvar na katerih uveljavlja izločitveno pravico. Ta tožnikov razumen razlog je očitno sodišče prve stopnje spregledalo. Zato je odločitev sodišča materialnopravno napačna, posledično pa je tudi dejansko stanje sodišče zmotno ugotovilo. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je nepravilna. Tožnik je postavil povsem določen tožbeni zahtevek, saj je uveljavljal izločitveno pravico na tistih stvareh, ki se nahajajo v devetih kartonastih škatlah in ki so hranjene ločeno na naslovu tožene stranke. Ne drži, da taka opredelitev stvari ne bi zadoščala merilu določenosti in izvršljivosti zahtevka. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe je zato povsem nezakonita. To še zlasti, ker je očitno, da toženka priznava tožnikovo izločitveno pravico na stvareh, ki se nahajajo v devetih kartonastih škatlah. Sodišče je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni zavzelo razlogov glede tega, da je tožnik že v svoji pripravljalni vlogi opozoril, da med strankama tako oblikovan zahtevek ni sporen. Nezakonito pa je postopalo sodišče tudi zato, ker je tožbo vrnilo v popravo potem, ko je predhodni preizkus tožbe že potekel in ko je bila tožba že vročena toženki v odgovor. Tako postopanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339.čl. ZPP. Z izdajo sklepa z dne 07.11.2006, s katerim je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov v višini 48.942,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka v pravdi še ni uspela, saj sklep o zavrženju tožbe ni pravnomočen.

Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 04.10.2006:

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikove navedbe, da v "tako kratkem roku vseh stvari ne more precizirati..., ker potrebuje skrben pregled stečajnega spisa..., katerega pa ni mogel pridobiti" ne izkazujejo upravičenega razloga za podaljšanje osemdnevnega sodno določenega roka za popravo tožbe. Dejstvo je namreč, da je bilo v tako določenem osemdnevnem roku objektivno povsem mogoče tožbo popraviti, ker pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, da so obstajale objektivne ovire, ali morda upravičene subjektivne ovire, ki so ji preprečevale popravo tožbe, je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna. Zgolj dejstvo, da stečajnega spisa ni mogel pridobiti, brez navedbe posebnih opravičljivih okoliščin, ki so ga v tem preprečevale, pač ne zadostuje. To še zlasti, ker tožnik niti ni pojasnil, zakaj bi mu popravo tožbe omogočil šele "skrben pregled stečajnega spisa". Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje njegovo pritožbo zoper zavrnitev predloga za podaljšanje roka za popravo tožbe, kot neutemeljeno.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi popravljen tožbeni zahtevek ni dovolj določno opredeljen, da bi ga bilo moč obravnavati. Pri dajatvenih zahtevkih, ko tožeča stranka uveljavlja izročitev določenih stvari, morajo biti te stvari opredeljene tako, da je nedvoumno možna njihova ločitev od drugih, istovrstnih stvari, tudi za generične stvari pa velja, da jih je treba označiti dovolj konkretno, da ne bo dvomov v morebitni izvršbi. Pri dajatvenih obveznostih je obveznost dolžnika opraviti razpolagalni pravni posel. Za odločitev, ali je bila dajatvena obveznost izpolnjena pa je ključno, da dolžnik izpolni razpolagalni pravni posel, ki je predmet dajatvene obveznosti. Vse to pa zahteva, da je predmet dajatvene obveznosti jasno in nedvoumno določen. To pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno. Tožeča stranka zahteva izročitev stvari, teh pa evidentno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredelila tako, da bi jih bilo mogoče nedvomno ločiti od drugih istovrstnih stvari. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v tožbi individualizirati stvari in jih specificirati, saj bi bil le tak zahtevek sposoben za obravnavanje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi pritožbena trditev, da naj bi se toženka s takim načinom določenosti stvari strinjala in da je celo v odgovoru na tožbo to v bistvu pripoznala, ne drži. V odgovoru na tožbo je namreč tožena stranka povedala le to, da je dokumentacijo, ki jo je štela za nepotrebno za vodenje stečajnega postopka, shranila ločeno v devetih kartonastih škatlah. Brez dejanske podlage torej tožeča stranka toženi pripisuje pripoznavo zahtevka. Iz odgovora na tožbo ne izhaja, da so to prav tiste stvari, katerih izročitev v tožbi uveljavlja tožeča stranka. Ravno v tem pa je problem obravnavane zadeve. V odgovoru na tožbo je namreč tožena stranka govorila o dokumentaciji, katere ne šteje za potrebno za vodenje stečajnega postopka, ne pa o dokumentaciji, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka, sploh pa ni omenila ostalih stvari, katerih izročitev poleg dokumentacije zahteva tožeča stranka.

Tudi očitek o postopkovnih kršitvah ne vzdrži pritožbene presoje. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni pripoznala zahtevka tožeče stranke je nesprejemljiv pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi postopka po 14.tč.2.odst.339.čl. ZPP. Kako naj bi dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej vročilo tožbo toženi stranki v odgovor in jo šele zatem vrnilo tožeči stranki v dopolnitev vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožnik niti ne pojasni. Da pa tako ravnanje nikakor ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve meni tudi pritožbeno sodišče. Zato tudi s takim postopanjem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve iz 1.odst.339.čl. ZPP.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 07.11.2006:

Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz prej obrazloženega, tožbo tožeče stranke zavrglo s sklepom z dne 04.10.2006. Ta sklep je bil toženi stranki vročen 18.10.2006, nakar je ta dne 23.10.2006 sodišču podala predlog za povrnitev pravdnih stroškov. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je torej posledica zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov, ki jo je ta podala v roku iz 7.odst. 163.čl. ZPP. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa temelji na določbi 4.odst. 163.čl. ZPP. Izdaja takega sklepa pa ni pogojena s predhodno pravnomočnostjo sklepa, izdanega po 7.odst. 163.čl. ZPP. Zato je tudi ta pritožba tožeče stranke neutemeljena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009