VSK sodba I Cpg 140/2006

Jedro

Pogodba o bančnem kreditu predstavlja pogodbo o prometu blaga in storitev v smislu 1.odst. 374.čl. ZOR, kar pomeni, da taka terjatev zastara v treh letih. Pripoznava dolga je mogoča le do nastopa zastaranja. Po nastopu zastaranja pa je mogoče ponovno zahtevati izpolnitev obveznosti le na podlagi odpovedi zastaranja.

Pisna pripoznava, ki se šteje za odpoved zastaranju je enostranska izjava volje. Take izjave, da bi pravno učinkovala, pa ne more dati pooblaščeni delavec v računovodstvu, pač pa le tisti, ki je upravičen zastopati pravno osebo.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 07.04.2003 tudi v 1. točki izreka za znesek 1.946.737,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2000 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 44.464,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.04.2003 do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 245.353,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila predmet postopka med strankama sklenjena dvostranska posojilna pogodba, po kateri je tožeča toženi nakazala posojilo. Slednja ga je prejela in s posojilom kupila opremo oziroma stroje. Sprašuje se v čem obstoji navideznost posla. Glede na izpovedi gospoda M.S. in B.B. bi moralo sodišče upoštevati, da je bil od vsega začetka voden dogovor o ustanovitvi od tožene stranke odvisne družbe. Povsem zgrešeno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje glede dokaznega bremena v zvezi s predloženimi izpiskom odprtih postavk. Tožena stranka bi v konkretnem primeru morala dokazati nasprotje tistega, kar je tožeča stranka s to listino dokazovala in ne obratno. Glede na odločitev sodišča sedaj tožena stranka razpolaga s strojem, v konkretnem poslu pa je tudi dobila denar.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

S stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za navidezno pogodbo, ki nima učinka med pogodbenima strankama, se tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta stranki sklenili kreditno pogodbo za kratkoročni kredit. S kreditno pogodbo se banka (v konkretnem primeru je tožeča stranka hranilnica) zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen denarni znesek za določen ali nedoločen čas, v nek namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1065.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Dejstvo, da je bil ta kredit dan za nabavo opreme, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pa že glede na definicijo kreditne pogodbe ne more pomeniti, da gre za navidezno pogodbo. Dogovor o tem, kaj naj bi se kasneje storilo z kupljeno opremo pa ima v obravnavanem primeru lahko kvečjemu pomen nagiba (53.čl. ZOR), ki pa ne vpliva na veljavnost pogodbe. Da pa je bila dejansko s tem kreditom kupljena oprema za predelavo oljčnega olja, med strankama niti ni sporno, pač pa le potrjuje navedbe tožeče stranke, da je bil kredit toženi stranki dejansko dan. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje iz tega razloga tožbenega zahtevka tožeče stranke ne bi smelo zavrniti.

Tožena stranka pa se je, kot ugotavlja sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v obravnavanem primeru sklicevala tudi na zastaranje. Pogodba o bančnem kreditu predstavlja pogodbo o prometu blaga in storitev v smislu 1.odst. 374.čl. ZOR, kar pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da taka terjatev zastara v treh letih. V pogodbi določen rok vračila kredita je bil 27.06.1994 (priloga A3 spisa). Z aneksom št. 8 sta stranki ugotovili, da je na dan 31.12.1995 terjatev tožeče stranke znašala 1.946.737,20 SIT. Ker v tem aneksu pravdni stranki nista podaljšali roka vračila, je triletni zastaralni rok pričel teči 01.01.1996. To pa pomeni, kot je pravilno ugovarjala tožena stranka, da je bila ob vložitvi tožbe dne 12.02.2003 terjatev tožeče stranke že zastarana.

Napačno je sklicevanje tožeče stranke, da naj bi s podpisom IOP obrazca tožena stranka zastaranja pretrgala, ker je po 387.čl. ZOR pripoznala dolg.

Pripoznava dolga je mogoča le do nastopa zastaranja. Po nastopu zastaranja pa je mogoče ponovno zahtevati izpolnitev obveznosti le na podlagi odpovedi zastaranja (366.čl. ZOR oziroma sedaj 341.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Veljavno odpoved zastaranju pa predstavlja le pisna pripoznava zastarane obveznosti. Zgolj v takem primeru nastopijo enaki učinki kot pri pretrganju zastaranja. V takem primeru namreč tožnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Dokazno breme, da pa je tožena stranka s pisno pripoznavo priznala zastarano obveznost, je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na tožeči stranki. Ta pa je, kot je razvidno iz njenih tožbenih trditev, izjavo tožene stranke o odpovedi zastaranju gradila na dejstvu, da je oseba iz računovodstva, ki je za to tudi pooblaščena, podpisala in potrdila IOP obrazec dne 28.12.2000. Izpisek odprtih postavk predstavlja uskladitev knjigovodskega stanja med računovodstvi. Kot takega, ga je v obravnavanem primeru predstavila tudi tožeča stranka. Ob dejstvu, da tožeča stranka tega niti ni zatrjevala, še manj pa dokazovala, pa je tožena stranka navajala, da tega obrazca ni podpisal njen zakoniti zastopnik. Pisna pripoznava, ki se šteje za odpoved zastaranju je enostranska izjava volje. Take izjave, da bi pravno učinkovala, kot odpoved zastaranju, pa ne more dati pooblaščeni delavec v računovodstvu, pač pa le tisti, ki je upravičen zastopati pravno osebo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4887/2008
• VSL sodba in sklep I Cpg 426/2000
• VSL sodba I Cpg 28/2007