VSK sodba I Cpg 180/2006

Jedro

Mnenjeje bilo pridobljeno v skladu z 254. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem členu je namreč urejena situacija, ko se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo. In ker sta se v obravnavanem primeru cenitvi prvo in drugo imenovanega izvedenca oz. cenilca razlikovali, je sodišče prve stopnje na predlog obeh pravdnih strank imenovalo tretjega izvedenca oz. cenilca in bi drugačna razlaga kot ta, da je končno merodajno njegovo mnenje oz. cenitev, privedla do nerešljive situacije v praksi (imenovanje vedno novih izvedencev oz. cenilcev).

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo z dne 21.9.2005 v zvezi s sklepom z dne 17.5.2006, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 2.385.377,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1994 do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo; tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 276.163,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, v katerem je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da je sodišče zmotno oprlo odločitev na izvedensko mnenje G.R., in to z ugotovitvijo, da stranki temu mnenju nista ugovarjali. To pa ne drži, saj je pooblaščenec tožnika na naroku dne 21.9.2005 glede tega mnenja povedal, da je vrednost plovila ocenjena prenizko. Zato stališče sodišča v tem delu ni odraz resničnega dejanskega stanja. Obstoji nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in med tem kar je vsebina zapisnika iz zadnjega naroka glavne obravnave. Poleg tega pa je obrazložitev sodišča tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče ugotavlja, da so rezultati vseh treh cenitev med seboj primerljivi, le da je cenitev M.P. nekoliko višja, toda kljub temu še vedno skladna z ostalima dvema cenitvama. Kljub tej ugotovitvi pa je sodišče za podlago svoji odločitvi vzelo cenitev G.R., ker naj bi bila ta najbolj natančna in realna. Pri tem pa sodišče ne obrazloži, zakaj meni, da cenitev M.P. ni natančna in realna oz. zakaj te cenitve ni vzelo za podlago svoji odločitvi.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev. Opozarja, da je sodišče z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo 3.050.000,00 SIT, pri tem pa je tožnikov tožbeni zahtevek glasil na 72.000 DEM. Gre za prekoračitev oziroma odločanje mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Podrejeno pa opozarja na nasprotje med izrekom sodbe in razlogi, saj je iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče sprejelo kot pravilno in realno cenitev izvedenca R. v višini 2.385.377,00 SIT, v izreku sodbe pa je naveden znesek 3.050.000,00 SIT (to pa je ocena cenilca P.). Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodbe ni moč preizkusiti.

Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da pravdni stranki cenitvi G.R. nista ugovarjali in tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da to ne drži; v zapisniku z glavne obravnave dne 21.9.2005 je namreč povzeta navedba (pooblaščenca) tožeče stranke, da je po njenem mnenju ta izvedenec prenizko ocenil vrednost plovila na dan škodnega dogodka. Vendar pa zaradi te napačne ugotovitve ne obstoji nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe in tem, kar je vsebina zapisnika z naroka za glavno obravnavo, kot to zmotno meni pritožnik. Gre za to, da je v obravnavani zadevi cenitev najprej podal V.B., pomorski sodni izvedenec - cenilec, ki je vrednost plovila na dan nastanka škode (30.7.1994) ocenil na 28.060 DEM (oz. 2.279.000,00 SIT). Ker je tožnik tej cenitvi nasprotoval, je sodišče prve stopnje na njegov predlog postavilo novega izvedenca - cenilca za gradbeno stroko in plovila, M.P. Ta je vrednost plovila na dan škodnega dogodka ocenil na 38.315 DEM (oz. 3.052.360,00 SIT). Tokrat je cenitvi nasprotovala tožena stranka, zatem pa sta obe pravdni stranki predlagali postavitev novega cenilca, sodišča prve stopnje pa je imenovalo G.R., sodnega izvedenca za plovila, ki je sporno plovilo na dan škodnega dogodka ocenil na 29.942,65 DEM (2.385.377,25 SIT). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev v obravnavani zadevi utemeljeno oprlo na mnenje oz. cenitev izvedenca R., saj je to bilo pridobljeno v skladu z 254. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem členu je namreč urejena situacija, ko se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo. In ker sta se v obravnavanem primeru cenitvi prvo in drugo imenovanega izvedenca oz. cenilca (B. in P.) razlikovali, je sodišče prve stopnje na predlog obeh pravdnih strank imenovalo tretjega izvedenca oz. cenilca (R.) in bi drugačna razlaga kot ta, da je končno merodajno njegovo mnenje oz. cenitev, privedla do nerešljive situacije v praksi (imenovanje vedno novih izvedencev oz. cenilcev). Glede na to se pokaže, da za obravnavano zadevo ne more biti relevantna sicer nekoliko nejasna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo izpostavlja pritožnik, trudeč se v smeri upoštevanja cenitve v najvišji vrednosti, češ da je "pri vseh treh cenitvah šlo za primerljive rezultate, nekoliko višja je le cenitev M.P., vendar pa se tudi ta pri uporabi iste metode vrednotenja sklada z ostalimi".

K pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17.5.2006 izrek izpodbijane sodbe popravilo tako, da je znesek 3.050.000,00 SIT nadomestilo z zneskom 2.385.377,25 SIT. Sklep o popravi je postal pravnomočen, tako da se kot neutemeljena izkaže pritožbena trditev, češ da je podano nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe (kjer je dosojen znesek 3.050.000,00 SIT) in razlogi sodbe, iz katerih je razvidno, da je sodišče prve stopnje sprejelo kot pravilno cenitev izvedenca R. v višini 2.385.377,25 SIT. Ne drži pa niti pritožbena trditev, češ da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (oz. odločilo mimo njega), ki je glasil na (72.000) DEM, tožniku pa je prisodilo znesek v SIT, saj gre za to, da je tožnik uveljavljal tolarsko protivrednost zneska v tuji valuti na določen dan, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo dosodilo ravno to.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb postopka in niti takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 135/2018
• VSL sklep I Cp 3325/2013
• VSL sklep I Cp 1701/2012