VSK sklep I Cpg 129/2006

Jedro

Je pa res, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče in da v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo razlogov, zakaj tega ni storilo. Ker je tožeča stranka izvedbo tega dokaza pravočasno predlagala, povedala pa je tudi, da z izvedbo tega dokaza dokazuje svojo trditev, da so predmeti pri toženi stranki, je bil njen dokazni predlog substanciran in bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki, v izreku izpodbijane sodbe navedeno opremo za tehnično varovanje in računalniško opremo in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.343.956,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestim od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev. V pritožbi navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oz. se ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da se oprema, katere vrnitev je tožeča stranka zahtevala nahaja sedaj pri toženi stranki potrjuje več dejstev, zlasti pa to izhaja iz poročila z dne 29.11.2002, ki ga je izdelal sodni cenilec in izvedenec M. B., ki je bil tudi predlagan za pričo. Do obeh slednjih dokaznih predlogov pa se sodišče sploh ni opredelilo. Zato tožeča stranka ni mogla dokazati svojih navedb. Tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo navedla le, da nima sklenjene nobene pogodbe s tožečo stranko. Tega pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Zatrjevala je, da tožena stranka poseduje in uporablja sporno opremo brez ustrezne pravne podlage. Svoj zahtevek je temeljila na 219. členu ZOR oz. 198. Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je tudi odklonilo podrejeno postavljeno poizvedbo o personalni in kapitalski povezanosti obeh toženih strank kot nebistveno. Ker ni izvedlo predlaganih dokazov je kršilo načelo proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni presodilo vsakega dokaza posebej pa tudi 213. člen ZPP. Do nekaterih dokazov pa se sploh ni opredelilo. S tem pa je absolutno bistveno kršilo postopkovno pravo. Ker pa tudi ni izvedlo vseh dokazov, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaradi zgornjih nepravilnosti pa posledično tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani zadevi tožeča stranka vložila tožbo najprej proti prvotoženi stranki T. d.o.o. kot leasingojemalcu po pogodbah št. 401/97 in št. 402/98 ter zoper drugo toženo stranko TR. d.o.o..Že v tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da se oprema že tri leta nahaja pri drugotoženi stranki. Od obeh strank je s tožbo zahtevala vrnitev opreme ter uporabnino za uporabo opreme za čas po razvezi leasing pogodb. Kot dokaz svojih navedb je že tožbi priložila listinske dokaze, dodatno pa je svoje trditve in navedbe, da se oprema nahaja pri drugotoženi stranki TR. d.o.o. dopolnila na naroku dne 12.11.2003 (list. št. 20 spisa), ko je predlagala tudi izvedbo dokaza z vpogledom v "Poročilo o zadevi jemojemalcev leasinga" z dne 29.11.2002, ki ga je vložila v spis ter dodatno z zaslišanjem M. B., ki je izdelal to poročilo. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 20.4.2005 tožbo tožeče stranke zoper prvotoženo stranko T. zavrglo, ko je ugotovilo, da je bil zoper to stranko začet in zaključen stečajni postopek. Zato se je postopek nadaljeval le še z drugotoženo stranko Tr. d.o.o..

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da se sodišče prve stopnje do dokaza "poročila" z dne 29.11.2002, ki ga je izdelal sodni cenilec in izvedenec M. B. ni opredelilo, saj je v obrazložitvi sodbe jasno povedalo, da ta listina tožeče stranke ne dokazuje, da so predmeti, ki so bili predmet leasing pogodb v posesti tožene stranke TR. d.o.o.. S takim stališčem se sicer strinja tudi pritožbeno sodišče, saj zgolj na podlagi dejstva, da so delavci družbe TR. d.o.o. nosili delovno obleko z našitki "T." pač tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključevati, da bi bili predmeti, ki so predmet leasing pogodb pri toženi stranki. Takih zaključkov pa tudi ni mogoče sprejeti na podlagi dejstva, da naj bi bil N. F. tudi soustanovitelj družbe TR. d.o.o.. Je pa res, na kar izrecno opozarja tožeča stranka v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče M. B. in da v izpodbijani sodbi tudi ni navedlo razlogov, zakaj tega ni storilo. Ker je tožeča stranka izvedbo tega dokaza pravočasno predlagala, povedala pa je tudi, da z izvedbo tega dokaza dokazuje svojo trditev, da so predmeti pri toženi stranki, je bil njen dokazni predlog substanciran in bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi. Ker tega ni storilo, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče izvesti predlagani dokaz ter nato tudi ob upoštevanju tega dokaza opraviti celovito dokazno analizo in šele nato sprejeti ustrezno dokazno oceno na podlagi te pa odločiti, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen ali ne. Pri tem pa bo moralo ustrezno upoštevati tudi dejstvo, da (drugo)tožena stranka, kot pravilno opozarja v pritožbi tožeča stranka, tekom postopka trditvi, da je oprema v njeni posesti dosedaj sploh ni oporekala.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.odst.165.čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 159/2013
• VSL sodba I Cp 1260/2016
• VSL Sodba I Cpg 616/2017