VSK sklep I Cpg 167/2006

Jedro

Prevzemnik posla je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi lahko bile pomembne za naročeno delo, ker sicer odgovarja za škodo (3. odst. 606. čl. ZOR).

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu ( del 1. odst. izreka: kolikor je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 14.4.2003 vzdržan v veljavi v delu, v katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi glavnico v znesku 199.580,00 SIT, zakonske zamudne obresti od tega zneska od 24.7.2001 dalje ter izvršilne stroške v znesku 12.390,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2003 dalje) r a z v e l j a v i in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 14.4.2003, vzdržalo deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 277.901,00 SIT, zakonske zamudne obresti od zneska 199.580,00 SIT od 24.7.2001 dalje, od zneska 35.400,00 SIT od 14.7.2001 dalje in od zneska 42.921,00 SIT od 30.7.2001 dalje ter izvršilne stroške v znesku 12.390,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2003 dalje. V preostalem delu glede plačila glavnice v znesku 522.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2001 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 23.010,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2003 dalje pa je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Pobotni ugovor tožene stranke v višini 388.000,00 SIT je kot neutemeljen zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 8 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 62.441,58 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je sodišče ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 14.4.2003 tudi glede zneska 199.580,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.7.2001 dalje in kolikor ji je naloženo plačilo stroškov postopka, je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo v navedenem delu, torej zavrnitev zahtevka. Glede porazdelitve odgovornosti med tožnikom in tožencem za napake na objektu opozarja, da izvajalec na more za napake dela, ki ga je opravil, odgovarjati svojemu podizvajalcu, ampak le svojemu naročniku. Izpodbijana sodba pa je glede napak uveljavila prav to. Sodišče je dejansko stanje ugotavljalo zgolj na podlagi izvedenskega mnenja in ni upoštevalo številnih izpovedb prič, ki se že dalj časa ukvarjajo s tovrstnimi deli. Tožnik sporni znesek vtožuje na podlagi računa, ki ga je tožencu izstavil za storitev zasteklitve na objektu A. Toženec je plačilo računa delno zadržal zaradi nekvalitetno in neustrezno opravljenega dela. To je okvir, v katerem je bilo potrebno razčistiti dejansko stanje in ugotoviti, ali je tožnik strokovno opravil svoje delo ali ne in kolikšne so posledice nepravilne zasteklitve. Tudi tožencu je izvajalec T. d.o.o., ki je bil podizvajalec glavnega izvajalca S. d.d., račun zavrnil zaradi puščanja nadstreškov in popokanih stekel in ne iz katerihkoli drugih razlogov. Izpovedbi prič Z.K. in D.N. utemeljujeta izvedenčev zaključek, da bi na konkretni konstrukciji odsvetoval uporabo kislinskega kita in da bi moral tožnik po pravilih stroke odkloniti zasteklitev konstrukcije, kot je bila pripravljena v konkretnem primeru, z žičnim steklom oziroma opozoriti na omejitve, ki jih ima taka zasteklitev. Tožnik pa ni storil ničesar od navedenega. Izvedenec ugotavlja tudi nekatere pomanjkljivosti železne konstrukcije, ki jo je izdelal toženec po navodilih naročnika oziroma projektanta. Posledica teh pomanjkljivosti je prezgodnja korozija konstrukcije in do določene mere tudi pokanje stekel. Vendar je treba upoštevati, da glavni izvajalec del ni reklamiral zaradi korozije, prav tako pa tudi izvedenec ni zaključil, da bi do pokanja stekel in puščanja nadstreška prihajalo le zaradi nepravilne izvedbe konstrukcije. Na tej podlagi je na mestu zaključek, da so za napake na celotnem objektu odgovorni tako tožnik in toženec kot tudi projektant. Vendar pa predmet tega postopka niso napake na celotnem objektu, ampak napake pri zastekljevanju, zaradi katerih je bil delno neporavnan sporni račun. Odgovornost za napake na objektu je izvajalec T. d.o.o. v celoti uveljavil proti svojemu podizvajalcu - tožencu, ki za nadstreške ni dobil nikakršnega plačila, ne more pa toženec za isto škodo odgovarjati še svojemu podizvajalcu s tem, da mu je dolžan delno poravnati račun za delo, ki ni bilo opravljeno v skladu s stroko. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj za konkretno razmerje pridejo v poštev določbe pogodbe o delu, kjer je toženec naročnik in tožnik prevzemnik posla. V skladu s 606. čl. ZOR je prevzemnik posla dolžan opozoriti naročnika na napake njegovega naročila, ker sicer odgovarja za škodo. Tudi v skladu z določbami 646. čl. ZOR, ki ga je uporabilo sodišče, izvajalec ni prost odgovornosti, če je nastala škoda zato, ker je pri izvajanju posameznih del ravnal po zahtevah naročnika. Sodišče je ugotovilo, da tožnik toženca ni opozoril na napake naročila, zato zanj ne pride v poštev izključitev ali zmanjšanje odgovornosti. Glede na to ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče s svojo razsodbo tožnikovo odgovornost za napake vendarle zmanjšalo in mu priznalo polovično plačilo za opravljeno delo, ki je povsem neuporabno. Toženec je tožniku račun sicer delno poravnal do višini 322.520,00 SIT v smislu mirne rešitve spora, stranki sta že dalj časa uspešno poslovno sodelovali, pa tudi zato, ker je tožnik po prvem pozivu enkrat le prišel na objekt in skušal sanirati stanje. Iz sodbe je moč razbrati, da je sodišče nekritično sledilo zaključku izvedenca, da sta za stanje objekta krivi obe stranki. Ni naloga izvedenca, da ugotavlja odgovornost, če pa jo, mu sodišče ne sme nekritično slediti. V tem postopku se ni ugotavljala odgovornost za stanje objekta, ampak samo odgovornost za izvedena steklarska dela, za katera je bil izstavljen sporni račun.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec tožniku naročil izvedbo steklarskih del na objektu A., tožnik je dela opravil in med drugim izstavil tudi račun št. 27-2001 z dne 23.6.2001 v znesku 1.044.200,00 SIT, katerega je toženec delno plačal v višini 322.520,00 SIT, tožnik pa v tej pravdi med drugim uveljavlja razliko po tem računu v znesku 721.680,00 SIT. Med pravdnima strankama je bila torej sklenjena pogodba o delu po 600. čl. in nasl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne pa gradbena pogodba po določilih 630. čl. in nasl. ZOR, zaradi česar tudi ne prihajajo v poštev določbe iz poglavja o gradbeni pogodbi, na katere se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo sodišče prve stopnje. Res pa glede odgovornosti za napake 641. čl. ZOR napotuje na uporabo določb iz poglavja o pogodbi o delu, tako da zgolj nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določila o gradbeni pogodbi samo po sebi niti ne bi privedlo do napačne odločitve v obravnavani zadevi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po izvedenih delih toženec pravočasno obvestil tožnika o napaki opravljenega dela, in sicer da streha, ki je bila predmet zasteklitve, pušča, oz. da streha zamaka. V takšnem primeru ima naročnik dela jamčevalne zahtevke po 620. čl. ZOR, in sicer (med drugim), če prevzemnik dela ne odpravi napak v primernem roku, jih lahko naročnik odpravi na njegov račun ali zniža plačilo (3. odst. 620. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pobotni ugovor tožene stranke iz naslova popravila napak oz. sanacijskih del v znesku 388.000,00 SIT, ki naj bi jih toženec opravil na objektu namesto tožnika, pravnomočno zavrnjen. Praviloma je sicer mogoče jamčevalne zahtevke v zvezi z isto napako uveljavljati alternativno, vendar pa je izjemoma mogoče kumulirati zahtevke v zvezi z odpravo napake (torej tudi za odpravo napake na prevzemnikove stroške) z zahtevkom za sorazmerno znižanje plačila. Takšen je položaj, kadar napake ni mogoče v celoti odpraviti tako, da bi po njeni odpravi posel imel značilnosti, ki bi jih po pogodbi moral imeti, torej kadar je kljub odpravi napake prevzemnikova izpolnitev vredna manj, kot bi bila, če bi bil posel v celoti pravilno opravljen. In v obravnavanem primeru je toženec s tem, da je zadržal plačilo preostalega zneska po računu št. 27 (sedaj gre le še za znesek 199.580,00 SIT s p.p., glede na to, da je bil preostali vtoževani znesek po tem računu že pravnomočno zavrnjen), uveljavljal prav jamčevalni zahtevek znižanje plačila, glede katerega velja, da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (621. čl. ZOR). Ker pa je sodišče prve stopnje, namesto da bi presojalo utemeljenost takšnega zahtevka (torej, ali je tožnik upravičen do preostalega zneska po rač. št. 27 ali pa je utemeljena toženčeva opcija znižanja plačila), ugotavljalo deleže odgovornosti med obema pravdnima strankama in glede na tako ugotovljene deleže znižalo sporni račun (za 50 %), je zaradi zmotnega pravnega stališča ostalo dejansko stanje v nakazani smeri neraziskano in bo moralo sodišče prve stopnje to storiti v ponovljenem postopku (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Kar se pa tiče preostalih pritožbenih trditev, pritožbeno sodišče opozarja, da je v ZOR v poglavju o prevzemnikovih obveznostih iz pogodbe o delu uzakonjena t.im. pojasnilna obveznost prevzemnika posla. Tako je med drugim določeno, da je prevzemnik posla dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi moral vedeti in bi lahko bile pomembne za naročeno delo, ker sicer odgovarja za škodo (3. odst. 606. čl. ZOR). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je do zamakanja strehe prišlo tudi zaradi napak v železni konstrukciji, ki jo je izvedel toženec (to konstrukcijo pa je zatem tožnik zasteklil). Tožnik pa v tej pravdi ni zatrjeval, da bi toženca opozoril na nepravilnosti železne konstrukcije, kar pomeni, da je opustil svojo pojasnilno dolžnost iz 3. odst. 606. čl. ZOR, zaradi česar se ne more razbremeniti odgovornosti za napako izvršenega posla.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 834/2006
• VSK sodba in sklep I Cp 1533/2006
• VSK sodba I Cpg 111/2005