VSK sklep I Cpg 362/2006

Jedro

Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije ima stranka postopka pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, zato mora sodišče prepričljivo (ne nujno tudi pravilno) odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Iz vsebine pripravljalne vloge tožeče stranke jasno izhaja, da se je tožeča stranka pravočasno sklicevala, da je treba šteti v sodni spis vloženo pravno mnenje kot sestavni del njenih tožbenih navedb. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da gre za strokovno pravno mnenje, ki je bilo pridobljeno izven pravde in ga je treba že zato (ker mu je tudi tožena stranka vsebinsko nasprotovala) procesno tretirati v smeri dejanskih in pravnih zatrjevanj tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do navedb iz tega mnenja resda sploh ni opredelilo, oziroma ni v tej zvezi zavzelo jasnih stališč in pravnih argumentov, vendar po mnenju pritožbenega sodišča s tem še ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. oziroma 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, temveč je zagrešilo relativno bistveno procesno kršitev iz 1.odst. 339.čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i t a in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka od sodne oblasti zahtevala: 1.) da ugotovi, da je tožena stranka storila dejanje nelojalne konkurence s tem, da je ponujala zavarovancem tožeče stranke obrazec, skupaj z izjavo o razdrtju oziroma odpovedi dopolnilnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja pri tožeči stranki; 2.) da toženi stranki prepove ponujati v podpis takšne obrazce in vsa nadaljnja dejanja ali ravnanja, usmerjena v prekinitev pogodbenega razmerja med zavarovanci dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in tožečo stranko; 3.) da toženi stranki naloži, da takoj uniči vse obrazce, ki vsebujejo izjavo o razdrtju oziroma odpovedi zavarovanja med zavarovanci in tožečo stranko in 4.) da toženi stranki naloži takojšnjo vzpostavitev v prejšnje stanje tako, da obvesti vse zavarovance, katerim je dala v podpis sporno izjavo o razdrtju oziroma odpovedi dopolnilnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, da imajo še vedno sklenjeno to zavarovanje s tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je toženi stranki, ki je v pravdi na prvi stopnji v celoti uspela, odmerilo in prisodilo v breme tožeče stranke tudi pravdne stroške v višini 421.278,00 SIT s pp. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, naj tožena stranka takoj preneha ponujati zavarovancem v podpis obrazce z izjavo o razdoru oziroma odpovedi zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko, z grožnjo z denarno kaznijo v višini 50.000.000,00 SIT za vsako posamezno kršitev te prepovedi.

Zoper napadeno sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške s pripadki, sklep o zavrnitvi začasne odredbe pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da gre v konkretnem primeru za dejanje nelojalne konkurence. Že samo dejstvo, da je tožena stranka razširjala tudi med zavarovance tožeče stranke poseben obrazec z naslovom Pristopnica - ponudba, na katerem je že zapisana izjava o razdoru oziroma odpovedi pri drugih zavarovalnicah sklenjenih zavarovanj, pomeni dejanje nelojalne konkurence po 7.alineji 3.odst. v zvezi z 2.odst. 13.čl. Zakona o varstvu konkurence (ZVK). Določbe 5.odst. 18.čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-H) ni mogoče razlagati v smislu, da bi imela tožena stranka pravico obveščati zavarovance drugih zavarovalnic o možnostih prekinitve zavarovalnih razmerij. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da ravnanj tožene stranke ni mogoče s prepričanjem opredeliti kot ravnanja, ki bi bila v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, pri čemer hoče s tem zaobiti pravno stališče, ki ga je v tej zadevi že zavzelo pritožbeno sodišče. O različnih stopnjah materialne resnice je mogoče govoriti le za pravno pomembna dejstva, to je, ali so dokazana ali ne, ne velja pa to za materialnopravne sklepe. Pritožba nadalje opozarja, da je ZZVZZ-H ustvaril podlago za vzpostavitev čim večje konkurenčnosti na trgu dopolnilnega zavarovanja, ob tem pa je določil tudi postopek, roke in obvezno vsebino obvestila. Po tem zakonu so bile zavarovalnice upravičene in dolžne svoje zavarovance pisno obvestiti o spremembah, ki jih je prinesel nov zakon, ter jim ponuditi pravično prilagoditev pogodbenega razmerja. Tožena stranka pa ni ravnala v skladu s tem zakonom, saj je pošiljala obrazce s sporno izjavo o razdrtju oziroma odpovedi zavarovancem tožeče stranke, ne pa svojim zavarovancem, kot to zapoveduje zakon. Svobodna gospodarska pobuda je dopustna le toliko, kolikor ne predstavlja dejanj nelojalne konkurence. Te konkurence tudi ni mogoče opravičevati z dvojnim zavarovanjem, pri čemer takšno zavarovanje niti ni prepovedano. Zakonski tekst je popolnoma jasen. Gre za prilagoditev razmerja, zato tudi pojmovno ni mogoče ravnanja tožene stranke opredeliti v skladu s citirano zakonsko normo v smeri informiranja potrošnikov. V konkretnem primeru gre za usmerjeno in aktivno ravnanje tožene stranke, ki ima za cilj doseči prekinitev poslovnega razmerja med tožečo stranko in njenimi zavarovanci, torej za poseganje v tuja poslovna razmerja. Pritožba nadalje meni, da je pravno nepomembno vprašanje, ali se je 222 zavarovancev tožeče stranke že pred prejemom spornega formularja ali kljub njegovemu prejemu samostojno odločilo za prestop k toženi stranki. Nepotrebno se kot bistveno prikazuje tudi vprašanje vzročne zveze med očitanim nelojalnim dejanjem in njegovo pravno posledico, saj za obstoj dejanja nelojalne konkurence po 13.čl. ZVK zadošča že možnost nastanka škode. Ne more biti sporno, da je aktivno ravnanje tožene stranke utegnilo tožeči stranki prizadejati škodo, kajti že sama okoliščina, da prekinjenih zavarovanj ni več mogoče obnoviti, kaže na to. Pritožba tudi opozarja na ugotovitve Slovenskega zavarovalnega združenja, poleg tega pa je sklicevanje v konkretnem postopku na specifične okoliščine neutemeljeno, saj v postopku pred prvostopnim sodiščem ni bila opravljena nobena ekonomska analiza trga ali ekonometrična raziskava. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za prekinitev poslovnega sodelovanja, češ da se to nanaša le na podjetja. Pred očmi je treba imeti načelno prepoved nelojalne konkurence in upoštevati, da so subjekti varstva podjetja, konkurenti in potrošniki. Sicer pa so dejanja v 3.odstavku našteta le primeroma, dejanja nelojalne konkurence so vsa tista, ki izpolnjujejo pogoje iz generalne klavzule po 2.odst. 13.čl. ZVK. Pritožba na koncu opozarja tudi na postopkovno kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se je sklicevala tudi na pravno mnenje dr. U. in dr. P., sodišče prve stopnje pa se do tega niti z besedico ni opredelilo, čeprav je tožeča stranka v vlogi z dne 01.06.2006 izrecno navedla, da to mnenje predstavlja del njenih navedb. Neobravnavanje pravno pomembnih navedb in pravnih stališč pa pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja, oziroma kršitev zahteve po procesni enakopravnosti, kar pomeni tudi kršitev 8. oziroma 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kar pa zadeva napadeno odločitev o predlagani začasni odredbi, je tožeča stranka v pritožbi navedla, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da začasna odredba ni več potrebna. Tožeča stranka ima še vedno interes začasno urediti sporno razmerje tako, da tožena stranka ne bo več mogla njenim zavarovancem ponujati v podpis obrazca z izjavo o odpovedi zavarovanja, oziroma da ji ob tem vsaj grozi plačilo visoke denarne kazni.

Tožena stranka je po pooblaščencu na pritožbo odgovorila in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožeče stranke je v celoti (tako glede izpodbijane sodbe kot glede izpodbijanega sklepa) utemeljena.

Glede izpodbijane sodbe:

Tožeča stranka ima prav, ko v pritožbi izrecno opozarja, da morata biti obe pravdni stranki v pravdi procesno enakopravni, kar z drugimi besedami pomeni, da se mora sodišče določno opredeliti do dejanskih in pravnih argumentov obeh pravdnih strank. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije ima stranka postopka pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, zato mora sodišče prepričljivo (ne nujno tudi pravilno) odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Sodišče mora torej pretehtati navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega postopka sprejeti odločitev o utemeljenosti zahtevka, pri čemer mora v obrazložitvi sodne odločbe z razlogi za svojo odločitev seznaniti stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tega ni naredilo. Že iz vsebine pripravljalne vloge tožeče stranke (listovna št. 51 spisa) jasno izhaja, da se je tožeča stranka pravočasno sklicevala, da je treba šteti v sodni spis vloženo pravno mnenje dr. L.U. in dr. K.P. (priloga A124 spisa) kot sestavni del njenih tožbenih navedb. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da gre za strokovno pravno mnenje, ki je bilo pridobljeno izven pravde in ga je treba že zato (ker mu je tudi tožena stranka vsebinsko nasprotovala) procesno tretirati v smeri dejanskih in pravnih zatrjevanj tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do navedb iz tega mnenja resda sploh ni opredelilo, oziroma ni v tej zvezi zavzelo jasnih stališč in pravnih argumentov, vendar po mnenju pritožbenega sodišča s tem še ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. oziroma 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, temveč je zagrešilo relativno bistveno procesno kršitev iz 1.odst. 339.čl. ZPP. To kršitev je namreč pritožnik po vsebini uveljavljal v svoji pritožbi in hkrati dokazal vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo (sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane odločbe ni opredelilo do odločilnih dejstev in pravnih argumentov tožeče stranke, navedenih v omenjenem pravnem mnenju; kršitev 4.odst. 324.čl. ZPP) kot vzrokom in nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo kot posledico. Sodišče prve stopnje se tako sploh ni opredelilo do dejanskih in pravnih zatrjevanj tožeče stranke, da je zakonodajalec v 5.odst. 18.čl. ZZVZZ-H natančno uredil način, obliko in vsebino postopka, s katerim se spreminjajo ali prenehajo poslovna razmerja med zavarovanci in zavarovalnicami, ki izvajajo dejavnost dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Institut odpovedi pogodbenega razmerja po 5.odst. 18.čl. omenjenega zakona je po argumentiranem mnenju tožeče stranke neločljivo povezan z dosledno izvedbo celotnega postopka, saj v tem slučaju glede odpovedi ne veljajo načela pogodbenega režima zavarovalnega razmerja. Aktivno ravnanje zavarovalnice je torej temeljni predpogoj za učinkovanje odpovedi po 5.odst. 18.čl. ZZVZZ-H, pri čemer je tudi predpisana obličnost tista, brez katere ni veljavne odpovedne izjave, ki v smislu ZZVZZ učinkuje brez odpovednega roka. V tej zvezi je tožeča stranka tudi pravočasno opozorila, da je treba obvestilo, čigar sestavni del je tudi povratno pismo z obrazcem o odpovedi pogodbe, ki ga zavarovalnice pošiljajo svojim zavarovancem, predhodno verificirati pri Ministrstvu za zdravje, pri čemer v konkretni zadevi ni šlo za odpoved pogodbenega razmerja v skladu s pogodbo, splošnimi pogoji poslovanja ali obligacijskimi predpisi, marveč za odpovedne izjave, kjer je bil kot temelj nesporno naveden ZZVZZ-H. Do vseh teh navedb in pravnih argumentov tožeče stranke pa se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe res z ničemer ni opredelilo. Ravno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo pravno relevantno navedbo tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z zakonom, ker je obvestila, ki itak niso bila v skladu s 5.odst. 18.čl. ZZVZZ-H, pošiljala zavarovancem tožeče stranke, pri čemer je bilo nekaj izjav (priloga A35, A36 spisa) pridobljenih že v mesecu avgustu 2005, torej še pred uveljavitvijo ZZVZZ-H. Zavestna kršitev zakonodaje z namenom pridobivanja boljšega položaja na trgu pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča kršitev dobrih poslovnih običajev po 2.odst. 13.čl. ZVK. Ker je v pritožbi uveljavljana relativna bistvena procesna kršitev lahko vplivala na pravilnost, predvsem pa na zakonitost oziroma pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/I ZPP).

Glede začasne odredbe:

Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijano sodbo, zato je moralo odločati tudi o pritožbi tožeče stranke zoper napadeni sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je glede predlagane začasne odredbe zavzelo stališče, da v konkretnem primeru od 01.01.2006 ni več potrebe po začasni ureditvi razmer na trgu s prepovedjo toženi stranki, da bi zavarovancem tožeče stranke ponujala v podpis obrazec z izjavo o razdrtju oziroma odpovedi zavarovanja, sklenjenega s tožečo stranko. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na rok štirih mesecev iz 5.odst. 18.čl. ZZVZZ-H, ki se je iztekel s 01.01.2006, upoštevajoč ob tem tudi, da začasna odredba učinkuje od njene izdaje naprej. Vendar pa iz predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, predvsem pa iz priloženih izjav o razdrtju oziroma odpovedi pogodbenega zavarovalnega razmerja s tožečo stranko izhaja, da se na splošno sklicujejo na določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 76/2005), kar po oceni pritožbenega sodišča lahko pomeni, da ne gre le za primere odpovedi po 5.odst. 18.čl. navedenega zakona, pač pa tudi za primere odpovedi zavarovalnih razmerij, ki jih ta zakon ureja v 6.členu. Zavarovalec lahko poda odpoved od pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju po preteku enega leta od začetka veljavnosti zavarovanja, pri čemer znaša odpovedni rok tri mesece. Iz tega razloga (na pravilno uporabo materialnega prava mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti) tudi pritožbeno sodišče meni, da ima tožeča stranka še vedno interes začasno urediti razmerje tako, kot je to predlagala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Glede ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po določilu 272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa se je pritožbeno sodišče v okviru obravnavanega pravnega spora že izreklo v sklepu, opr.št. I Cpg 287/2005 z dne 22.12.2005. V izogib ponavljanju in upoštevaje praktično nespremenjeno stanje stvari, se pritožbeno sodišče na tem mestu glede pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe v celoti sklicuje na svoje zaključke iz sklepa z dne 22.12.2005. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje naj ponovno odloči o tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe, upoštevajoč okoliščine, na katere ga opozarja pritožbeno sodišče v predmetnem razveljavitvenem sklepu.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 953/2002
• VSK sklep I Cp 1212/2004
• VSL sklep III Cp 3226/2005